50-letnica prvega vzpona na Makalu, peto najvišjo goro na svetu. To je bil za Slovence, takrat še v državi Jugoslaviji, prvi osvojen osemtisočak. Oktobra 1975 je odprava PZS pod vodstvom legendarnega Aleša Kunaverja po prvenstveni smeri preplezala južno steno 8.463 m visokega Makaluja. V odpravi je sodelovalo 21 vrhunskih alpinistov, na vrh sta se 6. oktobra vzpela najprej Stane Belak – Šrauf in Marjan Manfreda – Marjon. Slednji je vzpon opravil brez dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord. V naslednjih dneh so stopili na vrh še Janko Ažman in Nejc Zaplotnik, Viki Grošelj in Ivč Kotnik in nazadnje še Janez Dolžan. Odprava je trajala od 4. avgusta do 15. novembra 1975, torej nekaj več kot 100 dni. 40 dni so dobesedno garali na gori, ostalih 60 dni pa potrebovali za potovanje iz Slovenije v Nepal, za pohod iz Kathamanduja do baznega tabora pod Makalujem in nazaj. Treba je bilo prenesti kar 10 ton opreme in hrane.
Ta prvenstveni vzpon na Makalu po južni steni je pomenil prodor slovenskega alpinizma v svetovni alpinistični vrh. To je bil leta 1975 šele tretja preplezana stena v Himalaji. K uspehu odprave je veliko pripomogla manjša odprava že leta 1972. Takrat niso imeli dobrih razmer, niti niso točno vedeli, kako se lotiti vzpona. Odločili so se za steno, a na žalost niso dosegli vrha, takrat je manjkalo borih 200 višinskih metrov. Izkušnje s te mini odprave so bile zelo koristne na odpravi leta 1975. Člani zmagovite odprave so doživljali, večina članov je bila tudi v mini odpravi, kot končanje neke drzne misli iz leta 1972. Po uspešno opravljenem vzponu na Makalu, so opravili še nekaj prvenstvenih vzponov na bližnje vrhove in sicer na Trekking Peak (6.157 m) dve navezi: Stane Belak – Šrauf, Aleš Kunaver in Roman Robas – Romi in še Boris Erjavec in Bojan Pollak – Bojč, na Vrh jugoslovansko-šerpovskega prijateljstva (5.900 m) Boris Erjavec in Bojan Pollak – Bojč ter na Isvala Peak (5.500 m) solo Bojan Pollak – Bojč. To dokazuje o njihovi odlični pripravljenosti. Vzpon še danes velja za enega največjih dosežkov svetovnega himalajskega plezanja in je bil odlična osnova in tudi vzpodbuda za nadaljnje slovenske uspehe v najvišjem gorstvu sveta.

V mogočni, dva tisoč petsto metrov visoki južni steni gore smo preplezali novo, prednostno smer. Eno prvih v velikih stenah osemtisočakov v tistem času. Še danes sodi »Jugoslovanska smer« – poimenovali smo jo po državi, katere del smo takrat bili – med največje dosežke v svetovni zgodovini himalajizma. Slovensko himalajsko plezanje je z Makalujem povezano bolj kot s katerim drugim osemtisočakom. V njegovi južni steni sta se izoblikovali prava usmeritev in vizija, ki sta dvajset let pozneje, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, Slovenijo izpostavili kot vodilno himalajsko velesilo.

Makalu je bil prvič preplezan leta 1955. V naslednjih dvajsetih letih, do 1975, je vrh doseglo le dvajset plezalcev. V povprečju le eden na leto. In med to prvo dvajseterico v zgodovini je kar sedem Slovencev.