Nedeljsko jutro je že nakazovalo lep sončen dan, ko bi bil greh ostati doma, zato hitro po nahrbtnik, v avto, ter na zborno mesto. Kot po navadi, se dobimo pri tovornem vhodu pred tiskarno Delo. Vsaj ura, ob osmih, je spodobna. Bolj zgodaj je za mene prehudo, saj sem doslej videl sončne vzhode edino, kadar smo celo noč lumpali.
Ani s Pavletom in prelestno Marjanco se pridružimo še Ančka, penzionerska sekcija Silva in Miro, ter hud pes Rex, imenovan tudi Lajevec. Po pozdravčku se odpeljemo na gorenjsko avtocesto, kjer se nam na Voklem ob kavici pridruži še Vesna z Borisom. Nato mimo Bleda in desno proti Javorniku.
Tu pa se je začela prava zimska idila: ledena cesta, okoli pa skoraj meter snega. Kar hiter prehod iz zgodnje pomladi v zimo. Parkiramo ob cesti, naložimo si nahrbtnike, jasno, dereze so ostale doma. Mislil sem, da bomo gledali trobentice, tu pa sneg sega psu do vrh glave. Krenemo po zasneženi, deloma ledeni poti po gozdu, sprva blago, nato bolj strmo v hrib. Kmalu se zadihamo in segrejemo, še dobro da ni prevroče. Okoli nas same smreke, nobenega pravega razgleda (razen na mično ritko naše planinke, ki priskaklja mimo mene). Tu pa tam ležijo prevrnjene smreke, debele preko pol metra, prelomljene, kakor da bi se nekdo igral z njimi. Na nekaterih mestih prav močno piha, menda burja. Kar dobro jo režemo v hrib, pa nam vseeno ta hitri uidejo naprej. Pavletu bo treba uradno dodeliti nahrbtnik z vsaj 50 kg tovora, da bo upočasnil korak in lažje čakal na nas. Mi pa \”uživamo\” v lepi počasni hoji, čvekamo tako zagnano, da se je gotovo vsem znancem kolcalo (predvsem našemu planinskemu vodstvu ter kolegom planincem, ki hodijo samo še na take izlete, da jih zvečer boli tazadnja od stola, ne pa noge od hoje).
Kar hitro prispemo do Blejske koče. Zagledamo prekrasno, skoraj idilično sliko. Delno se odpre pogled na vršace, kateri se kopajo v snegu in soncu. Idiliko malo pokvari močan veter, tako da se stisnemo v zavetje. Tu smo dohiteli prve tri, ki pa jih je počitek že močno dolgočasil. Zato jo mahnejo strmo v hrib, pogledat na Mrežco.
Ostali posedemo, da nas ujamejo naše duše, ki so ostale za nami. Malo se okrepčamo, ko se že nekateri oglašajo: \”Pojdimo še mi na Mrežce, saj je povsem blizu! Gremo samo malo gor, ko bomo imeli dosti, pa se vrnemo.\” Jasno, od tega ni bilo nič! Močno sopihamo v strm hrib, kjer se na sredini srečamo z vračajočo trojico. S Pavletom in Borisom se vrnem samo jaz. Vesna, ki je pred leti že bila na vrhu, gre z ostalimi naprej, ker je tako lepo na vrhu.
Počakamo jih v koči in kmalu se vrnejo. Še zadnjič pogledamo prelepe hribe, sedaj že v popoldanskem soncu. V dolino se vrnemo po drsnem kašastemu snegu, tako da gredo noge kar vsaka za sebe (še dobro da so zgoraj skupaj zraščene).
Težko se je bilo spraviti v avte, a jasno je, da gremo na Bled, k Šmonu na kremšnite. Nato pa domov.
Izlet je bil predstavljen kot \”lep sprehod\”, se je pa nekdo zmotil, ko je na program napisal 4 ure, in da ni kaj početi dve uri. Čeprav je potem to trajalo še dlje kot 4 ure, je bilo vseeno prelepo in še prekmalu smo bili doma.

Muc

Mrzlo, sočno nedeljsko jutro nas je našlo na planini Javornik na Pokljuki. Po zasneženi in ledeni gazi smo se odpravili proti Blejski koči na Lipanski planini. Uživali smo v snegu, soncu in klepetu. Veter nas ni preveč motil. Čajček pri koči in potem smo se odpravili na vrh Mrežc 1997 m visoko. Fantje naprej, dekleta zadaj. Na vrhu smo imeli prelep razgled na Triglav, na koči Planika in Kredarica, na vse Julijce, Karavanke, Kamniške, na Škofjeloško hribovje, skratka na pol slovenskega ozemlja.
V globokem snegu nazaj do koče, na Pokljuko do avtomobilov in na Bled k Šmonu.

Ana
8 udeležencev PD Delo, 11. 3. 2007