Vrsar
Vrsar
Izlet planinskega društva Delo v Vrsar je bil prvič načrtovan že pred dvema letoma, pa nam je načrte prekrižal zloglasni koronavirus. Verjetno sta dolgotrajno pričakovanje in lepa vremenska napoved botrovala temu, da se nas je izleta udeležilo kar 24 planincev in 2 psa.
V soboto, 19. 3. 2022, smo se že pred 9. uro zjutraj začeli zbirati pri recepciji kampa Porto Sole v Vrsarju. Kljub sončnemu imenu in vremenu, je bilo jutro kar hladno. Malo smo se (p)ogreli s sprehodom čez kamp, malo s pijačo dobrodošlice pri gostiteljema Mileni in Vojcu, malo pa s kavo na sončni plaži. Ob 10.15 smo se odpravili in pot nas je vodila ob plaži v kamp Koversada. Glede na to, da gre za naturistični oz. FKK kamp, smo bili veseli, da še ni obratoval. Ali pač? Spustili nismo niti istoimenskega otočka, ki je s celino povezan z mostom, in ga v celoti obhodili. Pot ob obali nas je razveseljevala s pogledi na čisto morje in prazne travnate parcele s cvetočimi marjeticami ter drugim cvetjem. Ob vhodu v Limski kanal se je nekaj planink poslovilo, ostali pa smo se podali na stezo skozi bujno rastje in čez posamezne skale, zaradi katerih so bili zadovoljni sami s sabo tisti, ki so obuli gojzarje. Ta pot Sv. Romualda nas je mestoma pripeljala čisto do vode – v nekem zalivčku smo razburili gosaka, – drugod pa smo na morje gledali precej zviška. Mimo razgledišča oz. po hrvaško vidikovca, kar nam gre večini verjetno še vedno bolj v uho in lažje z jezika, s postankom za fotografiranje nad Limskim kanalom, smo prispeli do piratske jame. V jamo je domiselno umeščen bar, ki je bil na žalost zaprt. Vseeno smo uporabili vzidane mize in klopi ter se okrepčali s pijačo in jedačo iz nahrbtnikov. Ravno na ta spust do jame, kjer smo se približali nadmorski višini 0 m, in kasnejši vzpon skozi gozd Kontija do vidikovca Mukaba na približno 125 m nadmorske višine, se lahko izgovarjamo, če bi nam kdo očital, da smo se samo sprehajali ob morju. Z razglednega stolpa na Mukabi se odpira pogled na Limski kanal in Rovinj na jugu, Vrsar na zahodu, pa vse do Učke na severovzhodu. Od tam smo se mimo oljčnih nasadov, njiv in pašnikov ter izstopajočih cvetočih srebrnih akacij oz. mimoz po bližnjici vrnili v kamp. Verjetno lahko trdim za vse, da nas je bližnjica razveselila, saj po 5 urah hoje (ca. 18 km) po toplem spomladanskem soncu in nazadnje po izpostavljenih prašnih makadamskih poteh, nihče ni pogrešal ovinka še čez en hribček v Vrsar. Posebej mi je bilo celo naročeno, da naj zapišem, da je bila ta, skrajšana varianta 6 km daljša od obljubljene. V kampu smo se nastanili v krasne mobilne hiške, se tako ali drugače osvežili in se spet zbrali pri Mileni in Vojcu, kjer nas je čakala hladna pijača in odličen pasulj. Po obedu in druženju smo se hitro raztepli vsak na svojo stran, saj smo energijo za ponočevanje pustili nekje ob Limskem kanalu.
V nedeljo, 20. 3. 2022, smo dan začeli lagodno: kava in zajtrk v lastni režiji, kar je za mnoge pomenilo špancir do bližnje pekarne, potem pa odjava in zbiranje pri Mileni in Vojcu. Od tam smo ob 11. uri krenili proti Vrsarju. Iz marine smo se na polotoku Montraker povzpeli na razgledišče, s katerega se odpira pogled na številne otoke in otočke ob tem delu obale. Na drugo stran smo se spustili v stari kamnolom, kjer letno potekajo mednarodne kiparske delavnice. Nastale bele skulpture krasijo nabrežje in parke – prenekatere smo videli tudi mi. Iz kamnoloma smo preko kampa Orsera, kjer sta nas presenetila dva laboda, obiskali še Park skulptur Dušana Džamonje. Tiste, ki smo opazili, da so nekatere skulpture narejene iz dolgih žebljev, ne preseneča zafrkljiv vzdevek, ki se je umetnika prijel za časa življenja in ustvarjanja, Dule-ekser. V parku smo si vzeli čas za pohajkovanje po lepo urejenih tratah, potem pa smo se vrnili v Vrsar, kjer smo se povzpeli vse do starega dela s cerkvijo sv. Martina. Med spustom v marino smo obiskali kar nekaj razgledišč s krasnimi priložnostmi za lepe fotografije, tudi vidikovac Casanova, poimenovan po slovitemu zapeljivcu, ki je kar dvakrat obiskal to čudovito istrsko mestece. Ko smo vendarle spet dosegli nadmorsko višino 1 m, smo se sprehodili do restavracije, kjer nas je čakalo izbrano kosilo: kalamari, meso z žara ali pica. Čeravno smo ta dan prehodili polovično razdaljo prejšnjega dne, sta nam tako jedača kot pijača neizmerno teknila.
Po kosilu smo se mi poslovili. Jaz sem odšla razmišljujoč, kako se tako različni ljudje z različnimi izkušnjami, željami in temperamenti vseeno radi vedno znova odločimo za udeležbo na skupnem izletu. Na koncu sta se že skoraj razumela tudi oba psa.
Hvala Mileni in Vojcu ter vsem ostalim udeležencem za novo lepo doživetje.
Polona
Izlet planinskega društva Delo v Vrsar je bil prvič načrtovan že pred dvema letoma, pa nam je načrte prekrižal zloglasni koronavirus. Verjetno sta dolgotrajno pričakovanje in lepa vremenska napoved botrovala temu, da se nas je izleta udeležilo kar 24 planincev in 2 psa.
V soboto, 19. 3. 2022, smo se že pred 9. uro zjutraj začeli zbirati pri recepciji kampa Porto Sole v Vrsarju. Kljub sončnemu imenu in vremenu, je bilo jutro kar hladno. Malo smo se (p)ogreli s sprehodom čez kamp, malo s pijačo dobrodošlice pri gostiteljema Mileni in Vojcu, malo pa s kavo na sončni plaži. Ob 10.15 smo se odpravili in pot nas je vodila ob plaži v kamp Koversada. Glede na to, da gre za naturistični oz. FKK kamp, smo bili veseli, da še ni obratoval. Ali pač? Spustili nismo niti istoimenskega otočka, ki je s celino povezan z mostom, in ga v celoti obhodili. Pot ob obali nas je razveseljevala s pogledi na čisto morje in prazne travnate parcele s cvetočimi marjeticami ter drugim cvetjem. Ob vhodu v Limski kanal se je nekaj planink poslovilo, ostali pa smo se podali na stezo skozi bujno rastje in čez posamezne skale, zaradi katerih so bili zadovoljni sami s sabo tisti, ki so obuli gojzarje. Ta pot Sv. Romualda nas je mestoma pripeljala čisto do vode – v nekem zalivčku smo razburili gosaka, – drugod pa smo na morje gledali precej zviška. Mimo razgledišča oz. po hrvaško vidikovca, kar nam gre večini verjetno še vedno bolj v uho in lažje z jezika, s postankom za fotografiranje nad Limskim kanalom, smo prispeli do piratske jame. V jamo je domiselno umeščen bar, ki je bil na žalost zaprt. Vseeno smo uporabili vzidane mize in klopi ter se okrepčali s pijačo in jedačo iz nahrbtnikov. Ravno na ta spust do jame, kjer smo se približali nadmorski višini 0 m, in kasnejši vzpon skozi gozd Kontija do vidikovca Mukaba na približno 125 m nadmorske višine, se lahko izgovarjamo, če bi nam kdo očital, da smo se samo sprehajali ob morju. Z razglednega stolpa na Mukabi se odpira pogled na Limski kanal in Rovinj na jugu, Vrsar na zahodu, pa vse do Učke na severovzhodu. Od tam smo se mimo oljčnih nasadov, njiv in pašnikov ter izstopajočih cvetočih srebrnih akacij oz. mimoz po bližnjici vrnili v kamp. Verjetno lahko trdim za vse, da nas je bližnjica razveselila, saj po 5 urah hoje (ca. 18 km) po toplem spomladanskem soncu in nazadnje po izpostavljenih prašnih makadamskih poteh, nihče ni pogrešal ovinka še čez en hribček v Vrsar. Posebej mi je bilo celo naročeno, da naj zapišem, da je bila ta, skrajšana varianta 6 km daljša od obljubljene. V kampu smo se nastanili v krasne mobilne hiške, se tako ali drugače osvežili in se spet zbrali pri Mileni in Vojcu, kjer nas je čakala hladna pijača in odličen pasulj. Po obedu in druženju smo se hitro raztepli vsak na svojo stran, saj smo energijo za ponočevanje pustili nekje ob Limskem kanalu.
V nedeljo, 20. 3. 2022, smo dan začeli lagodno: kava in zajtrk v lastni režiji, kar je za mnoge pomenilo špancir do bližnje pekarne, potem pa odjava in zbiranje pri Mileni in Vojcu. Od tam smo ob 11. uri krenili proti Vrsarju. Iz marine smo se na polotoku Montraker povzpeli na razgledišče, s katerega se odpira pogled na številne otoke in otočke ob tem delu obale. Na drugo stran smo se spustili v stari kamnolom, kjer letno potekajo mednarodne kiparske delavnice. Nastale bele skulpture krasijo nabrežje in parke – prenekatere smo videli tudi mi. Iz kamnoloma smo preko kampa Orsera, kjer sta nas presenetila dva laboda, obiskali še Park skulptur Dušana Džamonje. Tiste, ki smo opazili, da so nekatere skulpture narejene iz dolgih žebljev, ne preseneča zafrkljiv vzdevek, ki se je umetnika prijel za časa življenja in ustvarjanja, Dule-ekser. V parku smo si vzeli čas za pohajkovanje po lepo urejenih tratah, potem pa smo se vrnili v Vrsar, kjer smo se povzpeli vse do starega dela s cerkvijo sv. Martina. Med spustom v marino smo obiskali kar nekaj razgledišč s krasnimi priložnostmi za lepe fotografije, tudi vidikovac Casanova, poimenovan po slovitemu zapeljivcu, ki je kar dvakrat obiskal to čudovito istrsko mestece. Ko smo vendarle spet dosegli nadmorsko višino 1 m, smo se sprehodili do restavracije, kjer nas je čakalo izbrano kosilo: kalamari, meso z žara ali pica. Čeravno smo ta dan prehodili polovično razdaljo prejšnjega dne, sta nam tako jedača kot pijača neizmerno teknila.
Po kosilu smo se mi poslovili. Jaz sem odšla razmišljujoč, kako se tako različni ljudje z različnimi izkušnjami, željami in temperamenti vseeno radi vedno znova odločimo za udeležbo na skupnem izletu. Na koncu sta se že skoraj razumela tudi oba psa.
Hvala Mileni in Vojcu ter vsem ostalim udeležencem za novo lepo doživetje.
Polona
Za povečavo klikni na posamezno sliko
