Ko se po dolgotrajnem deževju in sneženju prikaže sonce, je vse bolj veselo in sproščeno. Prav tako smo se počutili tudi mi na železniški postaji, čeprav je bila ura še precej zgodnja. Družno smo z planinci prijateljske planinske druščine PD DELO vstopili na vlak. Odpeljal nas je prav na začetek današnjega pohoda proti Gori in Kopitniku. V začetku navpično postavljena pot je prvopristopnike nekoliko prestrašila. A že po nekaj korakih in tolažilnih besedah smo vsi začeli uživati ob prekrasnem vremenu in pogledih proti Kumu in njegovim strminam. Lepa, suha potka nas je potem nekaj časa vodila po cesti in nato po gozdu do razcepa Svarunove poti. Od tu smo se morali zopet nekoliko potruditi. Gozdnat odsek je bil nekoliko strmejši, a nas je ob primernem tempu sapa zlahka dohaja. Medtem ko so noge, srce in pljuča delovala na polno, so oči počivale ob pogledu na prelepo idiliko pokrajine. Kar naenkrat smo prispeli do prve postaje. Bila je to Koča na Gori. Vsa v soncu nas je lepo sprejela. Po sedli smo se in nekoliko spraznili naše shrambe v nahrbtniku. Tudi meni se je nekoliko olajšalo, ko sem razdelil Margaretino potico, ki je ostala od njenega poslovilnega srečanja ob novi službi. Bilo jo je ravno prav za vse. Čaj in polni želodčki so nam dali novo energijo za nadaljevanje. Le še skupinska slika in že smo bili na poti. Martinu se je zopet nekoliko zahotelo obiskati sorodnike pod Kopitnikom. Iz prejšnjih izkušenj z njim sem šel z njim tudi jaz. Iz pravljične brunarice sredi gozda, so se kmalu zaslišali glasovi. \”vstopite\”. Naš namen je bil torej le pozdrav in tako je tudi bilo. Sama sva nato sva pohitela za ostalimi proti koči pod Kopitnikom. Večina se je od tu že odpravila proti vrhu. Za nekaj pa je bila topla peč le nekoliko preveč vabljiva, da bi se ločili od nje. Sam sem potem pohitel za urno skupino do vrha. Od koče je bilo dvajset minut do vrha. Vzpon na visok skalnat pomol je bil kar zahteven, kakor tudi sama pot do tja. Zmrznjen sneg in zaplate ledu na poti so bile prava past za neprevidne, Franci je to okusil na lastni izkušnji. Moja želja za skupinsko fotko z vrha je izostala, zato le pogled na to slikovito dolino Savinje in nasprotno hribovje Velikega Kozja in Lisce in vrnitev nazaj v kočo. Tu smo se še \”ta pridni\” nekoliko okrepčali, se spočili in tudi poveselili. Čas nam je narekoval za povratek v dolino. Na severni strani grebena nam je zmrznjen sneg lepo olajšal pot po grapi med vejevjem in grmovjem. Le nekoliko previdnosti je bilo potrebno na nekaterih poledenelih mestih. Mimo domačije v Borovem, smo potem po uri hoje vsi srečno prispeli v Rimske Toplice. Nekoliko razočarani nad ledeno površino bazena smo se le nekoliko okrepčali v bližnji gostilni in tudi vlak je kmalu prišel. Lepo je bilo.
Lep pozdrav
Marjan Klančar