Kadarkoli je na programu izletov napovedana Primorska, imajo ti izleti za ljubitelje narave poseben čar. Tokrat ni bilo dosti drugače, zanimanje za izlet na Kokoš in ogled pršutarne v vasi Lokev, ki leži na robu kraške planote, blizu meje z Italijo, je bilo veliko. V soboto 12. marca se je pri Ruskem carju, kjer se radi dobivamo, zbralo 32 pohodnikov in en kuža. Odpeljali smo se v idilično primorsko vasico Lokev, ki se ponaša z velikim okroglim kamnitim stolpom, ki so ga v bran pred turškimi napadi zgradili Benečani. Danes je v stolpu bogat zasebni vojaški muzej, zelo znan in obiskan, še bolj obiskana pa je najstarejša pršutarna na Krasu. Tisto slastno degustacijo bomo prišparali za konec, tak je bil sklep na enem od srečanj planinskega društva, zato smo se najprej odpravili proti priljubljeni in dobro znani gori Kokoši. Ob strnjeni vasi Lokev, kjer smo parkirali, nas je pozdravila dokaj močna burja, ki nas je spremljala čez travnike cvetočih zvončkov, trobentic in živo rumenega drena. Ko smo se vzpenjali proti koči 670 metrov visoke Kokoši, se je moč burje izgubila med gozdovi, zato vzpon ni bil zahteven, brez velikega truda smo počasi prilezli na vrh Kokoške, ki se nahaja južno od lokavskega polja, na meji z Italijo. Čeprav je bilo vreme na vrhu oblačno in spet vetrovno, smo si ogledali okoliško italijansko pokrajino. Vzdušje v prijetno topli koči je bilo veselo, enako prijetno je bilo v zavetju pred kočo. Čaj in kava sta nas pogrela, “ta kratki” so nam razvezali jezike. Ko smo si odpočili, je bil pred nami lahek spust in že smo hiteli naproti tistim, ki so nas čakali v vasi. Pred Pršutarno Lokev je bilo veselo, malo manj burje in nekaj sonca, obisk trgovine z lokavskimi mesninami. Vse to je pripomoglo, da smo lažje dočakali degustacijo v lepo urejeni jedilnici, ki je namenjena pokušnji kraških dobrot. Ob gledanju filma, ki prikazuje zgodovino pršutarne in delno tudi nastanek njihovih izdelkov, smo užvali ob pokušini kar treh vrst domačega pršuta in drugih mesnin. Dobro je teknilo ob kozarcu kraškega terana. Po degustaciji smo se zaradi preobleke v bele halje in bele kape, ki so obvezna oprema ob vstopu v pršutarno, spremenili v prave pršutarske mojstre in skupinska slika je bila obvezna. Eden od tehnikov, ki se spozna na dolgotrajni in zahteven postopek pridelave kraškega pršuta, nas je prijazno povabil na delni ogled pršutarne, ogled ene od sušilnic, kjer v vojaškem redu visi več tisoč pršutov s kostjo in zdraži brbončice obisovalcev. Nekaj smo izvedeli o zgodovini same pršutarne, dosti več pa o samem dolgotrajnem postopku. Še vedno se z zahtevnim tehnološkim znanjem in kakovostjo uvršča v sam vrh slovenskih kraških specialitet, katerih okus še zdaleč ni odvisen samo od burje, pač pa tudi od kvalitete svinjskega mesa, morske soli in mnogih, nam neznanih temperaturnih in drugih pogojev. Prva lokavska pršutarna je bila ustanovljena pod okriljem takratne Emone, kasneje je bila samostojna pršutarna z že dobro uveljavljeno znamko, pred približno dvemi let pa so pršutarno Lokev in pršutarno Kobilje, prevzele Celjske mesnine. Dokler ostaja kvaliteta, dokler pride na mizo okusen kos pršuta, ki se kar topi v ustih, nas ime lastnika ne skrbi, pomemembno je, da “dobro” ostane v Sloveniji. Odveč bi bilo dodati še kakšno pohvalo o pohodu samem in prijetnem druženju. Nasmeh in dobra volja vseh nas ob slovesu sredi Lokev sta povedala vse.

Planinski pozdrav.
Sonja Suhadolc