Nekaj posebnega je bil zame ta 787 m visok vrh. Prvi, ki sem ga predlagala in vodila. No, vodenje sem vsaj organizirala. Pa pojdimo po vrsti.

Vrh sem izbrala iz zbirke planinskih izletov, ki jo je pred leti pripravila PZS v sodelovanju z eno od slovenskih zavarovalnic. Naštetih je po deset manj, srednje in zelo zahtevnih poti. Ta je ena izmed manj zahtevnih in prepričal me je začetni opis Marjana Bradeška, ki ga postavljajo ob bok velikanom slovenske gorniške literature:
»Vrh Jelenka preseneti prav vsakogar. Pravzaprav vzhodni predvrh Škalič. Kot nekakšen skalni pomol štrli velika škrapljasta plošča iznad gozdnate okolice. Pravi vzor kraško razjedenega sveta, učna ura krasoslovja. In seveda – izjemen razgled na Julijce in na vso planoto, le zahod proti soški dolini rahlo zakriva gozd.«
Skrbelo me je, da natisnjeni opis ne bo dovolj za prepoznavanje poti in prav sem imela. V sredo, pred izbranim vikendom, sem se odpravila na ogled. Štartala sem s trga v Kanalu, kot je bilo opisano, med hišami strmo v hrib. Pot me je z markacijami in smerokazi vodila na betonsko trim stezo, ko pa je bilo te konec, sem nadaljevala po kamniti poti. Del te poti je isti kot Pot treh svetišč in Marjanu zamerim, da jo odpravi z enim samim stavkom:
»Po s kamni tlakovani stari poti hodimo ves čas zmerno v breg skozi gozd do asfaltne ceste malo pred Kanalskim Vrhom.«
V neki točki se Pot treh svetišč odcepi desno, resda s položnejšo, travnato stezo, jaz pa bi morala ostati na bolj strmi, kamniti, levi poti, kjer je markacijo opaziti, le če veš, da jo moraš tam iskati. Seveda sem se pustila speljati na lažja, kriva pota, ki pa so se za lažja izkazala le v začetku, kasneje pa sem gazila po blatu in skoraj brodila po vodi. Po srečnem naključju ali dobremu občutku za orientacijo sem se na gozdni cesti, na katero sem naposled prispela, obrnila v pravo smer in kasneje spet našla kamnito pot. Po njej sem odsopihala do ceste na Kanalskem Vrhu in z ogledno turo odnehala. Spuščala sem se po pravi poti in si dobro zapomnila kočljivi razcep.

V nedeljo, 17. 3. 2024, se nas je dvanajst planincev in dva štirinožca ob 9. uri zbralo v lokalu Fontana v Kanalu. Svojim domačim sem dala natančna navodila za prvi del poti ter pokazala izhodišče in osem najbolj pridnih ter en pes, se je odpravilo po poti, ki sem jo prehodila štiri dni prej. Jaz sem v avto naložila preostale udeležence izleta in nas zapeljala do akumulacijskega jezera ČHE Avče. Tam sta ostali planinki, ki sta se nameravali sprehoditi po planoti in po Kanalskem Vrhu, kjer sva z Dušanom parkirala in se odpravila proti Jelenku. Pot je taka, kot jo opiše gospod Bradeško, »v loku se ves čas vzpenja po deloma poraščenem in razglednem slemenu nad dolino Soče, […] pa preide v stezico, po kateri ob robu travnikov in po gozdu s strelskimi jarki hodimo ves čas več ali manj vodoravno.« Pod vrhom pa le-ta zavije navzgor in skozi redek gozd sva v zložnem tempu prišla pod vrh. Kmalu za nama so prišli tudi tisti najbolj pridni, tako da smo počivali skupaj. Poročali so o strmi poti iz Kanal do Kanalskega Vrha, na kateri so pri slabih 3 kilometrih razdalje naredili kar približno 500 metrov vzpona, in o kasnejši poti, ki se je zdela daljša, kot je bila, iz vasi do vrha Jelenka, kjer smo se dvignili le še približno 200 m, a prehodili dobre 4 kilometre. Vseeno smo se vsi navduševali nad zanimivim vrhom, krasnim vremenom in, kot vedno, dobro družbo.

(Vrh se je nekaterim udeležencem vtisnil v spomin bolj kot drugim, saj smo imeli en izpuščaje ali pike po trebuhu, drugi po rokah, jaz pa po nogah. Naš predsednik je osumil agresivne travniške pršice, jaz pa, ki sem ob pisanju tega prispevka naletela na članek o Jelenku, kot sveti gori starovercev, o čemer naj bi pričali prineseni rečni kamni in v špranje zabiti debeli, ogoleli koli, se sprašujem, če naša brezbrižnost do te plati zgodovine, ni razjezila kakšnega Dehnarjevega* duha.)

Po počitku in okrepčilih iz nahrbtnikov smo se bolj ali manj skupaj odpravili do Kanalskega Vrha: po poti so eni bolj hiteli, druge pa smo nabirale čemaž in pohajkovale po travniku s cvetočimi macesni. Na Kanalskem Vrhu smo se srečali vsi udeleženci izleta in v avto za spust v Kanal sem poleg nahrbtnikov dodatno dobila še dva utrujena člana našega gospodinjstva: najmlajšega (Žaka) in najbolj kosmatega (Becksa).
V Fontani smo ob mrzli pijači na toplem spomladanskem soncu zlahka počakali na pešake. Ko se nas je spet zbralo vseh štirinajst, smo se zapeljali v Deskle v Ošterijo Ložice, kjer smo se dodatno podprli z okusnim kosilom. Pozno popoldne smo se prijetno utrujeni in zadovoljni poslovili. Moram reči, da se skoraj ne spomnim več robantenja in zoprne vožnje v eni prvih letošnjih nedeljskih, “morskih” kolon.

Hvala vsem za udeležbo in srečno!
Obveščam vas, da prebiram nove članke Marjana Bradeška in imam že izbran vrh za naslednje leto.

Polona Kopmajer

* Dehnar = svečenik oz. duhovni vodja staroverske skupnosti