Javorniki nad Cerkniškim jezerom

Presihajoče Cerkniško jezero, ki nam je vsem znano, je v obdobjih, ko je polno vode in spreminjajočih se barv, vredno ogleda. Veliko manj pa vemo o mogočnih gozdovih okrog jezera, kjer prevladujeta bukev in jelka in kjer je mnogo skritih znamenitosti. 29. Maja smo si planinci, v družbi lokalnega vodiča Mirota, obiskali ta strnjeni gozdni kompleks, ki mu nekateri pravijo tudi hrbet tega dela Notranjske. Da bi v enem dopoldnevu videli čim več, smo se iz Doljnega jezera, proti vrhu Javornikov odpeljali z avti. Udeležilo se nas je 19 planincev in strinjali smo se z vodičem,  ki dobro pozna glavno cesto in mnoga neoznačena razpotja, da bomo med ogledi del vrhov prevozili, del pa prehodili. Kmalu smo se ustavili pri glažuti, kjer so nekoč topili steklo in se ukvarjali s steklarstvom. Po malo  bolj strmi gozdni poti smo prišli do edine sklalnate stene, pod katero se skriva medvedji brlog, nato pa pot nadaljevali po stari italijanski, še vedno dobro ohranjeni, cesti. Po prvi svetovni vojni, so voditelji SHS in Kraljevine Italije leta 1920 podpisali rapalsko pogodbo, ki je »postavila« nove meje in po kateri so Italijani dobili velik del primorskega in notranjskega ozemlja, vse do Postojne oz. Rakeka. V času Avstroogrske je bilo slovensko prebivalstvo v teh krajih razdeljeno na dva dela. V  tem delu Javornikov so zagospodarili Italijani in zgradili marsikaj. Do danes vidno italijansko obrambno linijo,  kvalitetne ceste, bunkerje, tankovske ovire, jarke, obrambne zidove itd. Zelo obiskana in dobro ohranjena je italijanska kasarna, pod njo pa ogromen vodni rezervoar, ki je ostal nedotaknjen in se še danes polni z okoliškimi potočki. Na ogled stare gozdarske hiše na vrhu, nas je povabil starejši, dolgobradi možakar, ki je hišo odkupil in občasno biva v njej. Tam je po drugi svetovni vojni živelo hkrati tudi po sto gozdarjev, ki so delali za takratno gozdno zadrugo. Hiša in kapelica stojita na prelepi livadi, malo naprej pa smo občudovali, žal opuščeno, nekdaj plemiško italijansko hišo, ki ji pravijo grad. Prek Javornikov smo prevozili cca 20 kilometrov in se z njih spustili do prijetne izletniške točke ob Gorenjem jezeru, nato pa ob robovih jezera prehodili dobre štiri km in si ogledali ponore, kjer ob deževnih dneh bruha voda in polni jezero.

Vmesni čas za malico in počitek je bil na široki travnati livadi ob lovski koči, kjer nam je prijazni oskrbnik skuhal kavo. Pred povratkom domov pa smo se dobro najedli in družili  v gostilni Herblan v Zgornjem jezeru. Vreme je bilo občasno tudi sončno, kot nalašč za nas, ob povratku proti domu pa so se nad Javorniki in Slivnico zgrnili črni oblaki in dež nas je pral skoraj do doma.

Planinski pozdrav

Sonja Suhadolc