Planinski izlet na Janče

Lep zimsko-pomladni dan se je prebujal ko sem se s spremljevalcem psičkom Zakom basal v avto in se odpeljal proti vasici Volavlje. Na planinski izlet sva se odpravila točno ob 9:00 saj je bil zbor dogovorjen ob 10:00 pri hiši naših prijateljev planincev Ani in Pavleta v Volavlju. Na dogovorjeno lokacijo sva prispela četrt ure prej, na parkirišču je bilo že nekaj avtov. Tokrat zaradi COVID-a nismo racionalizirali prevoza, vsak je prišel s svojim avtom.

Od hiše Anice in Pavleta se je slišala živahna razprava, kako se tudi nebi? Po dolgih mesecih smo se naposled srečali  vsak s svojo zgodbo o preživljanju COVID omejitev in nekateri celo z izkušnjami o prebolevanju bolezni. Ta planinski izlet je bil prvi brez Janeza, dolgoletnega predsednika PD Delo, pred mesecem je izgubil bitko z boleznijo in se v 91-tem letu poslovil. Toda tukaj so bili vsi »stalni« člani društva s predsednikom Duletom na čelu, podpredsednico Mileno, blagajničarko Sonjo in še bi lahko našteval.  Seveda ni minilo brez »štemplja«, tokrat je bil to odličen borovničevec mojstrice Ani.

Po krajšem klepetu smo se naposled odpravili na pot. Skupina planincev z dvema štirinožcema, Taro in Zakom. Pohod smo pričeli po lokalni cesti, ki nas je pripeljala v podnožje hriba na katerem leži vasica Janče. Cerkev Sv. Miklavža na Jančah smo zagledali že od daleč, pa tudi kapelico Matere Božje Lurške. Iz asfaltne ceste smo zavili na označeno planinsko, ki se strmo vzpenja proti Jančam. Na svoj račun sta prišla naša pasja spremljevalca, oba polna energije in razigranosti sta se podila po gozdu in vsaj meni sta vzbujala zavist s takšno mero kondicije, da bi jo vsaj četrt toliko jaz imel. Kakorkoli, kolona se je precej razvlekla, tisti močnejši kajpak spredaj, zadnji pa seveda slabši, jaz tudi med njimi. Zelo sem bil hvaležen Ani, ki je poskrbela za mojega psička Zaka saj mu je popustila ljubezen do gospodarja in jo je ubral naprej s prvimi v koloni.  

Janče ležijo na nadmorski višino 792 m. Vas sestavlja nekaj hiš, cerkev in planinski dom kot najvišja točka  v vasi. Na žalost je bil le-ta zaradi proti koronskih ukrepov zaprt. Toda kopal se je v toplem opoldanskem soncu, ki nas je prijetno grel. Poleg naše skupine je bilo še nekaj drugih obiskovalcev, ki so se bodisi peš, bodisi z avtomobili podali na Janče in uživali v lepem razgledu po okoliških hribih. Kar nekaj nas je bilo, ki smo jadikovali za hladnim pivom, katerega bi v normalnih pogojih dobili v planinskem domu, no, pa drugič.

Po slabi urici počitka smo se odpravili nazaj proti Volavljam. Seveda sta psa prevzela vodilno mesto v koloni in se med igro podila po bregu navzdol. Sestop je bil kratek in zopet smo prišli na cesto kjer sta Pavle in njegova vnukinja Ronja privezala psa na vrvico. Med prijetnim klepetom smo se hitro približali naši izhodiščni točki, hiši Ani in Pavleta. Po kratkem predahu in požirku borovničevca so naši nosovi zaznali prijeten vonj po hrani. Gostiteljica Ani se je izkazala, pripravila je krasno piščančjo obaro in še boljše ajdove žgance zabeljene z ocvirki. Kmalu se je slišal samo še ropot žlic po krožnikih, razgovor je povsem zamrl. Dobra hrana je vzbudila tudi val dobre volje, skupina planincev nas je uživala v prijetnem klepetu, ki ga je včasih zmotil  lajež Zaka, med drugim ko je videl mene, da pijem pivo.

Vsa zahvala Ani in Pavletu, ki sta bila tokrat naša gostitelja. Ker pa nobeno druženje ne more večno trajati smo se okrog tretje ure popoldne pričeli odpravljati domov. Še zadnjič se zahvalim Ani in Pavletu in z Zakom se odpeljeva proti domu, oba z zvrhano malho prijetnih spominov na prvi planinski izlet v letu 2021, upam, da jih bo letos še nekaj.

Zapisal Tone Zelnik