Izlet v neznano

S soprogom sva se odločila, da greva v nedeljo, 20. 11. 2022, na izlet v neznano našega planinskega društva Dela. Na precej vožnje z vlakom in malo hoje me je opozarjal že organizator Dušan, kasneje pa mami še enkrat, da se bomo res dolgo vozili. Vlaka sem se veselila in prišla pripravljena s sendvičem (kar se je kasneje izkazalo za pametno potezo), e-knjigo in pametnim telefonom, s katerim sem nameravala priti na tekoče s svojo e-korespondenco (kar mi je uspelo) in sproti pisati ta zapis, za katerega me ni nihče prosil (pri čemer sem bila ravno tako uspešna). Po jutranji naglici z gospodinjskimi opravili in lokalnimi volitvami, sem se veselila tudi lagodnosti vožnje z vlakom. Ta se mi ni izneveril in mi je na poti v Črnomelj, kamor smo bili namenjeni, naklonil dodatno urico v svojem toplem zavetju. Vlak je iz Ljubljane odpeljal ob 9.30, malo pred Uršnimi Selami pa se je zaradi novozapadlega snega sredi gozda čez progo podrlo drevo in smo na to, da so progo očistili, čakali kar dobre tri četrt ure. Ob 13. uri smo prispeli v Črnomelj, kjer nas je pričakala lokalna turistična vodička, ki nas je v uri in pol popeljala po mestu, nam pokazala ter razložila lokalne znamenitosti in nam v Zakladnici, v kletnih prostorih črnomaljskega gradu, predstavila naravne, kulturne ter etnološke zaklade Črnomlja oz. Bele krajine. Meni je od razkazanega najbolj ostal v spominu relief kiparja Jakoba Savinška na pročelju kulturnega doma in zanimanje vzbudila predstavitev mitreja na bližnjem Rožancu, komu drugemu mozaik “Spremenjenje na gori” v župnijski cerkvi sv. Petra, Dušana pa je navdušil opis parjenja močvirskih sklednic, za katerega nisem našla trdnih virov. Ves čas je rahlo deževalo, ampak nam to ni kazilo dobre volje. Lakota in žeja morda malo bolj, a je bilo tudi to hitro pozabljeno, ko smo po 15 minutah hoje prispeli do Gostilne Samarin. Tam smo se dodobra podprli: večina z odojkom, dva ali trije z jagenjčkom, dve pa sva bili še bolj izbirčni in sva si naročili jedi à la carte. Ne glede na izbiro jedače, pijače, sladice, kave … je prebavi dobro del polurni sprehod na železniško postajo, kamor smo se odpravili ob pol petih. Ob pol šestih smo se povzpeli na vlak, hvaležni za proste sedeže, saj se je le-ta kasneje tako napolnil z dijaki in študenti, da so morali nekateri stati. Mi pa smo lahko na zamudni poti proti domu neobremenjeno počivali, klepetali in dremali, jaz pa sem celo prebrala poglavje ali dve.
Izleta se nas je udeležilo 15 planincev: devet se jih je zjutraj vkrcalo in zvečer izkrcalo na glavni železniški postaji Ljubljana, pet na Rakovniku, ena pa v Ivančni Gorici.
Hvala Dušanu za organizacijo izleta, vsem za dobro družbo in srečno do snidenja.

Polona Kopmajer