Talež in Tolsti vrh:

Pa se tudi jest po dolgem času oglašam, ja prihaja penzija in več časa za druženje z vami člani Planinskega društva Delo, katerega se neizmerno veselim naših bodočih skupnih avantur. Ja v soboto je bila že kar dobra avantura, saj nas pet pogumnih in neustrašnih članov (Ana, Deni, Veri, Dušan in moja malenkost) kljub slabemu vremenu podalo na planirani Talež nad Bledom. Vreme je že na vse zgodaj kazalo svoje zobe in je nalivalo na polno, pošteno povedano sem se tudi sam spraševal ali ima smisel iti in se izpostavljati tej mokroti in vlagi. Ampak naš odločni in hrabri predsednik se je odločil, da gremo in da bo dež kmalu ponehal. Seveda se ga je vreme ustrašilo in ko smo prispeli v kočo na Taležu je prenehalo deževati,. Sama pot do Koče na Taležu je bila primerna vremenu, makadamska in počasi se vzpenjajoča, ne pretežka. Do same koče smo potrebovali nekaj manj kot urco. Koča nas je zelo presenetila, na novo prenovljena z prijazno strežbo in odlično hrano. Vse nas je presenetile pečene reberca, ja že dolgo nisem jedel tako mehkih, ki so se v ustih kar stopile. V prijetni družbi na toplem in suhem čas hitro beži, kot tudi nam je. Počasi smo že začeli že odpravljati, ko smi ugotovili, da se nam iz koče ponuja čudovit pogled na Blejski konec – čarobno opran. Kot pravi planinci smo se odločili, da se še povzpnemo na bližnji Tolsti vrh (še cca 30 minut hoje), s katerega se je še vedno razkrival čudoviti pogled na Bled. Seveda ni manjkal »fotošuting« na vse mogoče in nemogoče načine. Pot nazaj proti izhodišču je potekala mirno z veliko mero dobre volje in pogovori o vsem mogočem. Še enkrat se zahvaljujem Ani za prečudovit pohod in končujem z njeno mislijo: »Včasih pa je treba tudi iti iz cone ugodja. Ja kaj bi vse zamudili, če ne bi šli. Neprecenljivo!

Robi