Mirna gora
Mirna gora
Na belokranjsko Mirno goro smo zaradi pred tem polno zapadlega snega in po preudarku Stanke in Dušana, povzpeli šele v soboto, 11. Marca. Deset pohodnikov nas je parkiralo v vasi Vrčice nad Semičem. Sedem neumornih se je pod vodstvom Stanke in Robija, iz parkirišča po gozdni, malo tudi makadamski cesti, podalo do idilične vasice Planina. Druga skupina nas treh je proti cilju štartala v Planini.
Od tam naprej smo se vsi planinci povzpeli po lepo urejeni učni poti proti Mirni gori, ki meri 1043 m. Kljub nekoliko turobnemu vremenu so nas na tej poti vseskozi spremljale lesene, rumeno pobarvane, cvetovom podobne, izrezljane oznake. Manjše z imeni dreves ter večje z oznako poti. Začrtana pot je bila na več mestih drsna, a so jo že krasili beli telohi. Prva skupina je vzpon prehodila v dveh urah in pol in premagala 566 m višinske razlike. Planinci manjše skupine pa manj /320 m/, saj je imel vsak od nas svoj tehten razlog, zakaj se je odločil za krajšo pot.
V prostorni koči je bilo prijetno, hrana dobra, porcije obilne. Enolončnice so nam postregli kar v jušnikih. Nekateri smo se povzpeli še na kamniti stolp, ki stoji tik ob koči. A žal ni bilo razgleda, saj se je, medtem, ko smo posedali, čez vrh Mirne gore, pripodila gosta megla. Med povratkom po daljši poti, ki je peljala nazaj do parkirišča, je pričelo deževati. Sedem »ta pridnih« pohodnikov je kljub kapucam in dežnikom, dobro zmočilo. Še beseda o prastarem pokopališču kočevarjev ob cerkvi Sv. Elije na Planini. Na grobovih prevladujejo kamniti spomeniki od 1824 dalje, z nemškimi imeni oziroma nemškimi napisi. Po pričevanju domačinov, naj bi bili grobovi še mnogo starejši. Kočevarji so bili nemški kmetje, nemško govoreče etnične skupine, ki so jih namenoma naseljevali v drugih krajih, pri nas večina v okolici Kočevja. Cerkev Sv. Elije, tik ob pokopališču pa naj bi bila stara že skoraj tristo let.
Sonja Suhadolc
Na belokranjsko Mirno goro smo zaradi pred tem polno zapadlega snega in po preudarku Stanke in Dušana, povzpeli šele v soboto, 11. Marca. Deset pohodnikov nas je parkiralo v vasi Vrčice nad Semičem. Sedem neumornih se je pod vodstvom Stanke in Robija, iz parkirišča po gozdni, malo tudi makadamski cesti, podalo do idilične vasice Planina. Druga skupina nas treh je proti cilju štartala v Planini.
Od tam naprej smo se vsi planinci povzpeli po lepo urejeni učni poti proti Mirni gori, ki meri 1043 m. Kljub nekoliko turobnemu vremenu so nas na tej poti vseskozi spremljale lesene, rumeno pobarvane, cvetovom podobne, izrezljane oznake. Manjše z imeni dreves ter večje z oznako poti. Začrtana pot je bila na več mestih drsna, a so jo že krasili beli telohi. Prva skupina je vzpon prehodila v dveh urah in pol in premagala 566 m višinske razlike. Planinci manjše skupine pa manj /320 m/, saj je imel vsak od nas svoj tehten razlog, zakaj se je odločil za krajšo pot.
V prostorni koči je bilo prijetno, hrana dobra, porcije obilne. Enolončnice so nam postregli kar v jušnikih. Nekateri smo se povzpeli še na kamniti stolp, ki stoji tik ob koči. A žal ni bilo razgleda, saj se je, medtem, ko smo posedali, čez vrh Mirne gore, pripodila gosta megla. Med povratkom po daljši poti, ki je peljala nazaj do parkirišča, je pričelo deževati. Sedem »ta pridnih« pohodnikov je kljub kapucam in dežnikom, dobro zmočilo. Še beseda o prastarem pokopališču kočevarjev ob cerkvi Sv. Elije na Planini. Na grobovih prevladujejo kamniti spomeniki od 1824 dalje, z nemškimi imeni oziroma nemškimi napisi. Po pričevanju domačinov, naj bi bili grobovi še mnogo starejši. Kočevarji so bili nemški kmetje, nemško govoreče etnične skupine, ki so jih namenoma naseljevali v drugih krajih, pri nas večina v okolici Kočevja. Cerkev Sv. Elije, tik ob pokopališču pa naj bi bila stara že skoraj tristo let.
Sonja Suhadolc