Ivanščica je s 1061 m visokim vrhom najvišja in tudi največja gora v severni Hrvaški. Njen hrbet je dolg kar 27 kilometrov od Lepoglave na zahodu do Novega Marofa na vzhodu. Je razvodnica med Savo in Dravo. Njeno nekdanje ime je bilo Očura, današnje ime pa nosi po cerkvenem redu Ivanovcima, kateri so ime dali tudi največjemu gradu ob vznožju, Ivancu.
Gora je skoraj povsem poraščena z gozdom, ima pa tudi nekaj manjših pečin. Ob južnem vznožju gore so tudi stari gradovi, žal danes v ruševinah (od zahoda proti vzhodu: Oštrcgrad, Belecgrad, Milengrad, Grebengrad, na južni strani Pusta Bela in Bela na severni strani).
Kljub svoji razmeroma skromni višini je vrh Ivanščice lep razglednik, s katerega se ob lepem rezgledu vidi do Triglava in Snežnika na zahodu, Dachsteina v Avstriji na severozahodu, Budimpešte na severovzhodu, Slavonskih hribov na vzhodu ter Kozare na jugu. Gora je priljubljen cilj planincev z Ivanca in okoliških vasi ter tudi planincev z Zlatara in okolice, kar potrjuje tudi množica poti na vrh.
Napačno je mnenje nekaterih, ki menijo, da je Ivanščica najvišji vrh Panonskega dela Hrvaške, kar je Trdinov vrh / Sveta Gera Gorjancih / Žumberak. Malo pod vrhom se nahaja najpomembnejša planinska koča Pasarićev dom, na južnem pobočju se nahajajo tudi planinske koče Majer nad vasjo Lobor, Belečka koča pod starim gradom Belecgrad, Lujčekova hiša na Pokojcu, ter koča na Grebengradu.

V maju smo se z Grafičarci srečali v Hrvškem Zagorju. Srečali smo se v vasi Belec, 272 m. Parkirali smo ob cerkvi Marije Snežne. Ta slovi kot ena najlepših hrvaških baročnih cerkva.

Po pozdravu se je večja skupina planincev odpravila proti vrhu Ivanščice. Najprej smo se povzpeli na razgledišče Minžalovec, 687 m. Imeli smo lep pogled navzdol na grad Belec. Med obsežnimi rastišči čemaža smo se potem  vzpenjali do Pasarićeve  koče, 1054 m. Okrog koče ja bilo mnogo obiskovalcev. Mi smo se odpočili in pomalicali. Nekateri smo se povzpeli na razgledni stolp na Ivanščici, 1060 m, par korakov od koče, od koder je bil lep razgled po celotnem Hrvaškem Zagorju. Sledil je sestop do planinske koče Belec, 445 m, ki stoji blizu gradu Belec.

Ta grad je bil prvič omenjen leta 1334, opuščen pa je bil v 18. stoletju. V obdobju razcveta se je zamenjalo čez 20 lastnikov. Bil je dedovan, podarjen, prodan, osvojen… Dvakrat vmes je prišel v lastništvo Celjski grofov. Ti so bili najpomembnejši plemiči dežele Kranjske, Štajerske, Koroške… Zanimivost: Celjski grofje so bili sorodstveno povezani s turškim pašem, zato je bila dežela Štajerska varna pred turškimi vpadi.

V koči Belec pa smo se podprli z dobrim kosilom.

Pavle