

Druženje PD Delo-Grafičar
Druženje Delo-Graf na Medvednici
Kljub težavam s korono nam je le nekako uspelo speljati obe načrtovani jesenski srečanji z našimi prijatelji iz planinskega društva Grafičar iz Zagreba. Mesec dni nazaj smo pri nas skupaj praznovali 50-letnico obstoja našega društva, tokrat pa smo se ob dnevu Grafičarja srečali še v njihovem domu na Medvednici. Standardna ekipa nas sedmih (manjkali so Vojc in Milena, ki bi se nam zagotovo pridružila, če vmes ne bi posegla bolezen, in Janez, ki ni mogel izpustiti poroke svoje hčerke) se je zbrala ob kavici na Čatežu, od koder smo skupaj nadaljevali pot proti cilju. Na dom smo prispeli z ‘akademsko’ zamudo in po že tradicionalno toplem sprejemu so nas takoj pogostili z izvrstnimi domačimi sladkimi dobrotami, ki so jih pripravile članice Grafičarja. Seveda niso manjkale niti dobrote v tekočem agregatnem stanju.
Čeprav je bilo nekolikanj hladno in megleno, nam je vreme za hojo šlo še kar na roko, tako da so nas vodniki lahko popeljali na tri ure trajajočo hojo do koče na Puntijarki in nazaj. Na Puntijarki smo si vzeli nekaj časa za prijeten klepet ob pivu, čaju in drugih napitkih. Po vrnitvi v dom Grafičarja so nas pričakale mamljive vonjave. Glavni žarmojster Boris, sicer predsednik PD Grafičar, nam je pripravil okusne in dobro pečene specialitete z žara. Ob dobri hrani se je še kako prilegla dobra kapljica. Moški so posegali predvsem po redečem vinu, ženske pa po sladkem in dišečem tramincu, s katerim nas je vse skupaj počastil Gomza, eden izmed naših vodnikov, ki je praznoval svoj rojstni dan. Sledile so tudi že zgoraj omenjene sladke dobrote. Poleg članic Grafičarja so svoj delež prispevala tudi dekleta iz našega društva, tako da je bilo različnega peciva v izobilju.
Večina Grafičarjev je počasi začela odhajati domov, nekateri pa so se nam v poznih popoldanskih urah pridružili. Najbolj vztrajni smo ostali zunaj in se greli ob odprtem ognju. Postajalo je vse hladneje in kljub ognju nas je že pošteno zeblo, zato smo se odpravili v notranjost doma. Ko je že kazalo, da bo večer minil dokaj mirno in se bomo kmalu odpravili k počitku, se je proti pričakovanju razpoloženje dvignilo, k čemur je pripomogla predvsem glasba. Domar (po naše oskrbnik doma) Krešo je prijel v roke kitaro in zapel naše glasbene želje. Tudi mi smo mu pomagali s petjem, zraven pa še zaplesali, pri čemer je bil aktiven predvsem ženski del družbe. Postalo je kar zabavno in ko je bilo najlepše, smo se počasi poslovili od tistih, ki so odšli domov spat, trije iz Dela in štirje iz Grafičarja pa smo prespali v domu.
Zbudili smo se v hladno in megleno jutro. Vreme se je občutno poslabšalo, zato se nismo odpravili na nekako že obvezni sprehod do stolpa na vrhu Sljemena. Ob zajtrku in kavici smo v domu naredili načrt druženja za naslednje leto in se po prijateljskem slovesu odpravili domov in čeprav nismo bili daleč od doma, so nam prijatelji za popotnico pripravili obilno porcijo mesa in peciva. Se je pa naša pot nekoliko podaljšala, ker smo zaradi nedeljskega maratona in zaprtja ožjega dela Zagreba še kakšno uro krožili po mestu. S pomočjo prijaznega policista pa smo le uspeli najti pravo pot proti domu.
To je bilo 189. medsebojno druženje dveh prijateljskih planinskih društev. Imeli smo se skrajno lepo in že se veselimo 190. snidenja.
Veri