Izleta z PD Delo sem se udeležila prvič. Kljub temu, da sem na Češki koči na Spodnjih Ravneh že bila, sem se izleta resnično veselila. Kraji pod Kočnama so zares lepi in Jezersko je čudovito že samo po sebi, ne glede na vreme. Ko sem ravno pri vremenu; bilo je oblačno, k sreči ni kazalo na dež, so se pa Grintovec, Rinke in Kokrska in Jezerska Kočna uspešno skrivali vse do našega povratka k Planšarskem jezeru., potem pa se je pokazalo sonce.
Do Štularjeve planine je precej na novo narejena široka cesta, a mi smo avtomobile parkirali na označenem velikem parkirišču in se tudi do planine odpravili peš skozi gozd, sprva za ogrevanje po strmi vlaki, kasneje po malce prijaznejši ozki gozdni potki. Hitrost hoje je bila prilagojena počasnejšim in tako je bilo dovolj časa za ogledovanje poti na Ledine (Vadine), natančneje do Kranjske koče na Ledinah, Veliko Koroško babo in druge vrhove v okolici, opazili pa smo tudi, da cvetijo ciklame in zorijo borovnice. Slednje so bile še popolnma zelene, sem in tja pa je bila kakšna rahlo vijoličasto obarvana.
Vegetacija se je spremenila in jasno je bilo, da smo že blizu koče. Pot je na bolj izpostavljenih delih zavarovana z jeklenico, mestoma pa je podprta z tramovi. Nekajkrat je bilo potrebno še zlezti po »lojtrci«; najdaljše tik pod vrhom je že kar precej načeta od uporabe in vremenskih vplivov. Strinjali smo se, da še ene zime verjetno ne bo zdržala.
Nismo hodili dolgo, ko se je pred name sramežljivo pokazala koča. Olajšanje ali žalost, ker smo že na vmesnem cilju? Privoščili smo si okrepčilo, zagotovo pa je najbolj teknila kava. Ker ni bilo sonca, smo se hitro ohladili in potrebno je bilo kreniti nazaj navzdol. Nikakor pa ni šlo brez ogleda bližnjih usmeritvenih tabljic, klepeta z naključno srečanimi znanci, špeganja po razgledu proti severu po »jezerskih ravnicah« in želje, da se oblaki končno udajo soncu. S trdimi koleni in rokavicami na rokah smo se odpravili nazaj. V spodnjem delu smo ubrali drugo pot in se kot kakšni »robini hoodi« prebijali mimo in predvsem čez podrto drevje na poti. Mimo Andrejeve klopi smo se spustili do spodnje postaje tovorne žičnice. Ena pelje na Ledine, druga na Češko kočo. Od tu smo imeli le še nekaj sto metrov hoje po makadamski cesti in prispeli smo na končni cilj. Prijetno utrujeni smo še pomalicali in poklepetali, potem pa se peljali do Planšarskega jezera, kjer nas je počakala Stanka. Malo smo se še podružili, potem pa sklenili prijetno dopoldne.
Veselim se ponovnega druženje z dobrovoljnimi planinkami in planinci PD Delo.
Barbara Šinigoj