2024

Kozji vrh 1624m

Zadnja sobota v juliju.
Šofer Dušan in pohodniki, Bogdan, Pavle, Veri in Ana.
Kar strm vzpon, plezanje preko podrtih dreves in pest lisičk.
Mehka trava na vrhu za poležavanje in lepi razgledi.
Vroč avto in gora peska v dolini Kokra.
Zelo prijazen natakar v gostilni Pod Lipo.
Krasen dan.
Ana 

Moja malenkost se pa je odpeljala na Jezersko do Planšarskega jezera, kjer se začne tematska sprehajalna pot po dolini Ravenjske Kočne v dolžini 8 km. Bilo je super.
Gre za enega lepših sprehodov po Jezerskem. Tematska pot je urejena in označena s smernimi tablami ter opremljena s klopmi. Med sprehodom po dolini Ravenske Kočne lahko mimogrede pokukate v preteklost te lepe gorske pokrajine in opazujete, kako je nekdanji ledenik preoblikoval površje in kako naravne sile nenehno spreminjajo pokrajino pred našimi očmi.
Od parkirišča pri Parku Jezersko, vodi pot ob potoku Jezernica prek travnikov, kjer se odpira veličastni pogled na severna ostenja Kamniško-Savinjskih Alp z najvišjim vrhom Grintovcem. Na poti boste spoznali, kako je nastala ta ledeniška dolina, njeno živalsko in rastlinsko bogastvo in vse ostale znamenitosti, zaradi katerih je Ravenska Kočna vredna obiska.
Tematska pot v dolini Ravenske Kočne, je v zimskem času zaprta!

Dušan

RUDNICA, 946 m

Leta in desetletja sem se vozila po Bohinjski dolini in se povzpenjala na Triglavska jezera, na Lepo Špičje, na Kanjavec, na Tičarico, na Bogatin, na Lanževico, na Krn… Zdaj pa je prišel čas, da se ozrem po Dolini in opazila sem Rudnico, ki stoji v osrčju Bohinjske doline, obkrožena z vasmi, gozdnata, skalnata, prepadna, nevidna za mlade mimohiteče planince.

Prejšnjo soboto se nas je šest planincev dobilo na kavi v Bohinjski Bistrici. Po kavi se nas je peterica odpravila čez kamp Danica do kolesarske steze in naprej v vas Brod in čez Senožeti. Tu smo občudovali travnike polne rož. Del poti proti vrhu je bil kar zelo strm. Na vrhu pa malica in razgledi na vse strani. Sestopili smo v Staro Fužino. Tu nas je pričakal Dušan in nas odpeljal do drugega avta v Bohinjsko Bistrico. V gostilnici Štrudl smo imeli zaključek lepega dne. Le Dušan je bil bolj slabe volje, razjezile so ga oderuške cene na parkiriščih.

Ana

                   LII. TABOR LJUBLJANSKIH PLANINCEV

Tradicionalni, že 52. Tabor ljubljanskih planincev je bil 25. maja 2024 na Kamnem griču nad Loškim potokom. Tabor je bil pred pol stoletja in še sedaj namenjen predvsem druženju planincev iz društev MDO PD Ljubljane. Vsako leto pri organizaciji sodeluje eno od planinskih društev. Tokrat sta bila soorganizatorja kar dva in sicer PD Mercator in PD Loški Potok. S pripravami so pričeli že vsaj dva meseca pred prireditvijo. Lepo so si porazdelili naloge – rezervacija posebnega avtobusa, priprava programa, predlog enolončnice in še mnogo drobnih stvari, ki so pomembne za uspeh akcije.

Zjutraj je iz Ljubljane odpeljal poln avtobus planincev in planink, večinoma članov PD Mercator. Iz drugih krajev so prišli z osebnimi avtomobili. Predstavniki PD Loški Potok so jih lepo sprejeli v Loškem Potoku – Hrib, predstavili kraje v Loški dolini in jih popeljali na vrh, kjer stojita dve cerkvi in od koder se odpira čudovit pogled na Loško dolino.

Nato so se udeleženci razdelili na dve skupini; ena je do koče na Kamnem griču prehodila daljšo pot, druga pa krajšo. Tu so jih že pričakali primerno okrašena koča, ansambel Lozn Bodn Band, predstavniki PD Loški Potok in župan občine.

Točno ob 12. uri se je pričel kratek, a prijeten program. Za začetek so skupaj zapeli planinsko himno, za tem je povezovalka Marinka opravičila odsotnost Jožeta Rovana, predsednika PZS. Nato je program stekel po pripravljenem načrtu. Udeležence so pozdravili Simon Debeljak, župan občine Loški potok, Ernest Gradišar, predsednik MDO PD Ljubljana, Karmen Čeh, predsednica PD Mercator in Janko Debeljak, predstavnik PD Loški Potok. Vsak je na kratko, a zelo zanimivo, opisal področje, na katerem deluje. V kulturno-zabavnem programu so sodelovali: pesnica Marjeta – članica PD Mercator, Klemen in Gal – mlada planinca PD Mercator in domačin Golidarjev Jokl izpod Boncarja doma z zelo zanimivima zgodbama v domačem narečju.

Po zaključku programa je udeležence čakala enolončnica trojka – sestavljena iz rumene kolerabe, krompirja in fižola s klobaso – značilna jed za te kraje. Pričelo se je prijetno druženje, nekaj parov se je že zavrtelo ob zvokih banda. A to je žal trajalo le kratek čas, saj se je vremenska napoved tokrat žal uresničila. Od Snežnika sem so se pripodili temni, deževni oblaki, ki so najprej spustili nekaj drobnih zrn toče, nato pa je pričelo deževati. Udeleženci so kaj hitro pospravili nahrbtnike in odšli proti avtobusu in osebnim vozilom.

52. Tabora ljubljanskih planincev se je udeležilo nekaj manj kot 100 planincev in planink iz PD Mercator, PD Saturnus, PD Delo, PD Polž, PD LPP, PD RTV, PD Črnuče, PD Vevče in seveda PD Loški Potok. Kje bo 53. Tabor ljubljanskih planincev ta trenutek še ne vemo, vemo pa to, da 53. Tabor bo zadnjo soboto v maju leta 2025.

                                                                                                                  Marinka Koželj Stepic

Izlet Paski kozjak

V soboto na lep sončen dan, se nas je zbralo 11 članov, ki smo se podali na Paški Kozjak, se pravi na hrib Bašališče. Na začetku poti se je manjša skupinica odločila, da se raje odpravi na bližnjo Ostrico. Pot nas je najprej vodila po gozdni poti do čudovitega travnika-jase, kjer smo se ločili v dve skupini, hitrejšo in počasnejšo. Po prehojeni jasi, smo se povzpeli na kar zahteven greben (vlažne skale in sama pot). Ko se je počasnejša skupina šele približevala vrhu, se je hitrejša že vračala. Pavle je predlagal, da se vrnemo po lažji makadamski poti, kar smo z veseljem sprejeli. Na žalost je bila koča na Paškem Kozjaku zaprta, zato smo si poiskali  alternativo  nekaj za pod zob v prvi gostilni. Z polnimi trebuhi in novih vtisov smo se poslovili in že čakamo na drugi izlet.

Robi.

Ivanščica je s 1061 m visokim vrhom najvišja in tudi največja gora v severni Hrvaški. Njen hrbet je dolg kar 27 kilometrov od Lepoglave na zahodu do Novega Marofa na vzhodu. Je razvodnica med Savo in Dravo. Njeno nekdanje ime je bilo Očura, današnje ime pa nosi po cerkvenem redu Ivanovcima, kateri so ime dali tudi največjemu gradu ob vznožju, Ivancu.
Gora je skoraj povsem poraščena z gozdom, ima pa tudi nekaj manjših pečin. Ob južnem vznožju gore so tudi stari gradovi, žal danes v ruševinah (od zahoda proti vzhodu: Oštrcgrad, Belecgrad, Milengrad, Grebengrad, na južni strani Pusta Bela in Bela na severni strani).
Kljub svoji razmeroma skromni višini je vrh Ivanščice lep razglednik, s katerega se ob lepem rezgledu vidi do Triglava in Snežnika na zahodu, Dachsteina v Avstriji na severozahodu, Budimpešte na severovzhodu, Slavonskih hribov na vzhodu ter Kozare na jugu. Gora je priljubljen cilj planincev z Ivanca in okoliških vasi ter tudi planincev z Zlatara in okolice, kar potrjuje tudi množica poti na vrh.
Napačno je mnenje nekaterih, ki menijo, da je Ivanščica najvišji vrh Panonskega dela Hrvaške, kar je Trdinov vrh / Sveta Gera Gorjancih / Žumberak. Malo pod vrhom se nahaja najpomembnejša planinska koča Pasarićev dom, na južnem pobočju se nahajajo tudi planinske koče Majer nad vasjo Lobor, Belečka koča pod starim gradom Belecgrad, Lujčekova hiša na Pokojcu, ter koča na Grebengradu.

V maju smo se z Grafičarci srečali v Hrvškem Zagorju. Srečali smo se v vasi Belec, 272 m. Parkirali smo ob cerkvi Marije Snežne. Ta slovi kot ena najlepših hrvaških baročnih cerkva.

Po pozdravu se je večja skupina planincev odpravila proti vrhu Ivanščice. Najprej smo se povzpeli na razgledišče Minžalovec, 687 m. Imeli smo lep pogled navzdol na grad Belec. Med obsežnimi rastišči čemaža smo se potem  vzpenjali do Pasarićeve  koče, 1054 m. Okrog koče ja bilo mnogo obiskovalcev. Mi smo se odpočili in pomalicali. Nekateri smo se povzpeli na razgledni stolp na Ivanščici, 1060 m, par korakov od koče, od koder je bil lep razgled po celotnem Hrvaškem Zagorju. Sledil je sestop do planinske koče Belec, 445 m, ki stoji blizu gradu Belec.

Ta grad je bil prvič omenjen leta 1334, opuščen pa je bil v 18. stoletju. V obdobju razcveta se je zamenjalo čez 20 lastnikov. Bil je dedovan, podarjen, prodan, osvojen… Dvakrat vmes je prišel v lastništvo Celjski grofov. Ti so bili najpomembnejši plemiči dežele Kranjske, Štajerske, Koroške… Zanimivost: Celjski grofje so bili sorodstveno povezani s turškim pašem, zato je bila dežela Štajerska varna pred turškimi vpadi.

V koči Belec pa smo se podprli z dobrim kosilom.

Pavle

V nedeljo je bil na programu 198-ti skupni izlet PD Grafičarja in PD Dela. Na UO Dela smo po burni razpravi sprejeli sklep, da ne bomo prepustili nič naključju in smo sončni upravi nakazali finančno spodbudo, ki je po videnem tudi uspela.
Bilo je lepo in prisrčno srečanje v Hrastniku. Razdelili smo se na dve skupini. Manjša se je odpeljala na Preval med Trbovljami in Preboldom. Od tam so pohodniki krenili na Mrzlico. Večja skupina pa se je podala iz Hrastnika proti Kalu. Po pomladno zelenečem in dišečem gozdu nas je z dobrim tempom vodil predsednik Boris. Planinka, ki je pot poznala, je pod Klobukom malo zašla in plezali smo po strmini do markirane poti. Bilo je malo godrnjanja. Kmalu smo se povzpeli do koče na Kalu in vse je bilo pozabljeno. Počitek, malica in pijača so se prilegli. Še slaba urica hoje in pozdravili smo se z drugo skupino po koči na Mrzlici.
Grupa B se je oblikovala v Hrastniku (hrvaški del) in smo se z avtobusom povzpeli na prelaz Podmeja, kjer so se nam pridružili še slovenski del pohodnikov tako, da nas je bilo skupaj 16 pohodnikov. Že pred pohodom je bilo dogovorjeno, da grupo vodi Robi, za “metlo” pa se je prijazno žrtvovala Polona. Na pot smo krenili iz prej omenjenega prelaza po popiti kavici. Pot je bila lepo markirana in ravno prav težavna za nas srednje pripravljene pohodnike. Po poti smo si vzeli čas za kratke počitke in seveda za “fotoshutinge”. Razgledi na Kamniške Alpe in Pohorsko gorovje je bilo čudovito. Ko smo prispeli do koče na Mrzlici se nas je nekaj odpravilo do 5 minut razglednega vrha Mrzlice, ki nam je ponudil razglede še na Dolenjske griče vse do hrvaških hribov. Spustili smo se nazaj do koče, kjer smo se pomešali z drugimi člani obeh planinskih društev. Skupna ugotovitev naše grupe je bila, da smo bili “crem de la creme” od vseh pohodnikov na Mrzlico.
Vodja C ekipe je imel zadolžitev, da nekaj starostnikov spravi na vrh in to nam je s skupnimi močmi tudi uspelo. Kakor smo načrtovali, so se vse tri skupine dobile pri koči. Po izdatnem počitku smo se družno spustili do Lovskega doma na Podmeji, kjer smo se prisrčno poslovili z ugotovitvijo, da se kmalu vidimo na Ivanščici.
Ana,Robi,Dušan

Nekaj posebnega je bil zame ta 787 m visok vrh. Prvi, ki sem ga predlagala in vodila. No, vodenje sem vsaj organizirala. Pa pojdimo po vrsti.

Vrh sem izbrala iz zbirke planinskih izletov, ki jo je pred leti pripravila PZS v sodelovanju z eno od slovenskih zavarovalnic. Naštetih je po deset manj, srednje in zelo zahtevnih poti. Ta je ena izmed manj zahtevnih in prepričal me je začetni opis Marjana Bradeška, ki ga postavljajo ob bok velikanom slovenske gorniške literature:
»Vrh Jelenka preseneti prav vsakogar. Pravzaprav vzhodni predvrh Škalič. Kot nekakšen skalni pomol štrli velika škrapljasta plošča iznad gozdnate okolice. Pravi vzor kraško razjedenega sveta, učna ura krasoslovja. In seveda – izjemen razgled na Julijce in na vso planoto, le zahod proti soški dolini rahlo zakriva gozd.«
Skrbelo me je, da natisnjeni opis ne bo dovolj za prepoznavanje poti in prav sem imela. V sredo, pred izbranim vikendom, sem se odpravila na ogled. Štartala sem s trga v Kanalu, kot je bilo opisano, med hišami strmo v hrib. Pot me je z markacijami in smerokazi vodila na betonsko trim stezo, ko pa je bilo te konec, sem nadaljevala po kamniti poti. Del te poti je isti kot Pot treh svetišč in Marjanu zamerim, da jo odpravi z enim samim stavkom:
»Po s kamni tlakovani stari poti hodimo ves čas zmerno v breg skozi gozd do asfaltne ceste malo pred Kanalskim Vrhom.«
V neki točki se Pot treh svetišč odcepi desno, resda s položnejšo, travnato stezo, jaz pa bi morala ostati na bolj strmi, kamniti, levi poti, kjer je markacijo opaziti, le če veš, da jo moraš tam iskati. Seveda sem se pustila speljati na lažja, kriva pota, ki pa so se za lažja izkazala le v začetku, kasneje pa sem gazila po blatu in skoraj brodila po vodi. Po srečnem naključju ali dobremu občutku za orientacijo sem se na gozdni cesti, na katero sem naposled prispela, obrnila v pravo smer in kasneje spet našla kamnito pot. Po njej sem odsopihala do ceste na Kanalskem Vrhu in z ogledno turo odnehala. Spuščala sem se po pravi poti in si dobro zapomnila kočljivi razcep.

V nedeljo, 17. 3. 2024, se nas je dvanajst planincev in dva štirinožca ob 9. uri zbralo v lokalu Fontana v Kanalu. Svojim domačim sem dala natančna navodila za prvi del poti ter pokazala izhodišče in osem najbolj pridnih ter en pes, se je odpravilo po poti, ki sem jo prehodila štiri dni prej. Jaz sem v avto naložila preostale udeležence izleta in nas zapeljala do akumulacijskega jezera ČHE Avče. Tam sta ostali planinki, ki sta se nameravali sprehoditi po planoti in po Kanalskem Vrhu, kjer sva z Dušanom parkirala in se odpravila proti Jelenku. Pot je taka, kot jo opiše gospod Bradeško, »v loku se ves čas vzpenja po deloma poraščenem in razglednem slemenu nad dolino Soče, […] pa preide v stezico, po kateri ob robu travnikov in po gozdu s strelskimi jarki hodimo ves čas več ali manj vodoravno.« Pod vrhom pa le-ta zavije navzgor in skozi redek gozd sva v zložnem tempu prišla pod vrh. Kmalu za nama so prišli tudi tisti najbolj pridni, tako da smo počivali skupaj. Poročali so o strmi poti iz Kanal do Kanalskega Vrha, na kateri so pri slabih 3 kilometrih razdalje naredili kar približno 500 metrov vzpona, in o kasnejši poti, ki se je zdela daljša, kot je bila, iz vasi do vrha Jelenka, kjer smo se dvignili le še približno 200 m, a prehodili dobre 4 kilometre. Vseeno smo se vsi navduševali nad zanimivim vrhom, krasnim vremenom in, kot vedno, dobro družbo.

(Vrh se je nekaterim udeležencem vtisnil v spomin bolj kot drugim, saj smo imeli en izpuščaje ali pike po trebuhu, drugi po rokah, jaz pa po nogah. Naš predsednik je osumil agresivne travniške pršice, jaz pa, ki sem ob pisanju tega prispevka naletela na članek o Jelenku, kot sveti gori starovercev, o čemer naj bi pričali prineseni rečni kamni in v špranje zabiti debeli, ogoleli koli, se sprašujem, če naša brezbrižnost do te plati zgodovine, ni razjezila kakšnega Dehnarjevega* duha.)

Po počitku in okrepčilih iz nahrbtnikov smo se bolj ali manj skupaj odpravili do Kanalskega Vrha: po poti so eni bolj hiteli, druge pa smo nabirale čemaž in pohajkovale po travniku s cvetočimi macesni. Na Kanalskem Vrhu smo se srečali vsi udeleženci izleta in v avto za spust v Kanal sem poleg nahrbtnikov dodatno dobila še dva utrujena člana našega gospodinjstva: najmlajšega (Žaka) in najbolj kosmatega (Becksa).
V Fontani smo ob mrzli pijači na toplem spomladanskem soncu zlahka počakali na pešake. Ko se nas je spet zbralo vseh štirinajst, smo se zapeljali v Deskle v Ošterijo Ložice, kjer smo se dodatno podprli z okusnim kosilom. Pozno popoldne smo se prijetno utrujeni in zadovoljni poslovili. Moram reči, da se skoraj ne spomnim več robantenja in zoprne vožnje v eni prvih letošnjih nedeljskih, “morskih” kolon.

Hvala vsem za udeležbo in srečno!
Obveščam vas, da prebiram nove članke Marjana Bradeška in imam že izbran vrh za naslednje leto.

Polona Kopmajer

* Dehnar = svečenik oz. duhovni vodja staroverske skupnosti

Izlet na Glinščico
Končno smo dočakali tudi februarski izlet, ki sta ga vodila Milena in Vojc.
Zbrali smo se ob 9 uri na parkirišču Kompas Shopa na mejnem prehodu Krvavi potok in bili vsi točni.
Nase izhodišče za pot je mala vasica Jezero (San Lorenzo) Italija. Tu smo se sprehodili do najvišjega razgledalisca. Seveda ni slo brez fotografiranja.
Po robu se nam je odpru lep razgled na Trst, našo obalo in na dolino Glinščice-naravni rezervat.
Reka Glinščica italijansko Rosandra je ena od tržaški rek. Izvira nad vasjo Klanec pri Kozini v Sloveniji na nadmorski višini 412m in teče proti morju. Dolga je 12 km. Kanjon Glinscice je dolg le dva kilometra in pol, je prava zakladnica zanimivosti in naravnih lepot. Čeprav lezi tik ob Jadranskem morju, se ob pogledu na kamnite prepadnem stene zdi, da je morje se zelo daleč.
Pri vodnjaku se je začel spust 320m do reke Glinščice, kjer smo obiskali malo vas Botac, žal brez gostilne-tratorije, ker ne obratuje vec, opuščeni maloobmejni prehod, zapuščene mline.
Po prečkanju recice smo krenili po lepo označeni in speljani poti, proti naslednjemu cilju- cerkev sv. Marije na pečeh, ki smo jo občudovali z razgledalisca. Med potjo smo občudovali slap Supet, ki je dolg 40m in plezalce v steni (feratah) na drugi strani kanjona. Po strmi poti smo prispeli do cerkvice, si privoščili malico in nekateri hik poživilo. Z najvišjih skal so nas opazovale koze, gamsi. Nadaljujemo proti vasi Boljunac, si ogledali razvaline rimskega vodovoda in že bili pri najnižji točki. Planinska koča Rifugio Mario Premuda je bila zaprta. Po krajšem počitku smo začeli vzpon po strmi poti proti razgledaliscu Zabrezec, od koder je prečudovit razgled na celotno dolino. Za dobre sosedske odnose je poskrbel prijazen Italijan, ko je priskočil na pomoč Duletu in ga odpeljal do vasi Jezero. Ostali smo krenili proti trasi bivše železnice.Danes je namenjena kolesarjem in pescem.Tu se je pot poravnala in nas peljala skozi dva prekrasna tunela. Pri bivši železniški postaji smo zavili levo v strmo pot na izhodisce. Tu smo odkrili odprto gostilno in si privoščili okrepčilo in pivo iz Sardinije. Izlet smo zaključili z dobrim kosilom v gostilni pri Čiči in si zaželeli srečanja na naslednjem izletu v marcu na Jelenek.
Za našo krožno pot smo porabili 4 ure in naredili 17 tisoč korakov-10 pohodnikov i kuža Bek.

Lp Vojc

Letni zbor članov PD Delo 2024

V soboto, trinajstega januarja 2024 smo uspešno izpeljali 53. Zbor članov planinskega društva Delo.  Zahvaljujoč gasilcem iz Trzina, smo se ponovno zbrali v njihovem novem Domu zaščite in reševanja, kjer sta bila  za nas na razpolago dva prostora, predvsem lepa, svetla sejna soba. Zbora se nas je  udeležilo 34 članov in gostov, med njimi predstavnica MDO in PZS Marinka Koželj-Stepic, predsednik PD Grafičar Boris Lukač s prijatelji iz istega društva,  Mira Bokan n Drago Car, predstavnika PD RTV in predsednik PD Onger iz Trzina Miro Štebe in Marjan Klančar, ki bo z novim letom le še član PD Delo. Ker je to leto volitev, smo med drugim soglasno, za predsednika društva izvolili Dušana Resnika, za namestnika društva pa Roberta Poberaja. Za enako obdobje štirih let smo imenovali tudi predlagane člane v ostale društvene organe. Obenem pa soglasno razrešili člane dosedanjega predsedstva in člane društvenih organov.  Razprava je bila živahna, polna pohval za naše dosedanje delo in spodbudna za naprej. Poudarek je bil, da nam vsa leta, kljub majhnosti društva, uspeva izpeljati zastavljene cilje – izlete in  srečanja. Istočasno pa obdržati redne prijateljske stike s člani drugih društev. Predvsem s planinskim društvom Grafičar iz Zagreba, s katerimi v letu 2024 spet planiramo štiri srečanja. Na enem od srečanj, ki bo v jeseni, bomo obeležili 50 obletnico stalnega druženja z njimi. Oziroma, kot je dejal Boris Lukač, bo jeseni pri njih zabeleženo dvestoto srečanje. S ponosom smo sprejeli dane čestitke. Po potrditvi vseh točk predlaganega dnevnega reda se je predsenik Dušan  v imenu vseh zahvalil trem dolgoletnim članicam, ki so z dobro voljo in znanjem veliko prispevale društvu. To so Milica Kegl. Sonja Kobentar in Milena Drinovec. Podaril jim je ročno pletene košarice, ki jih je spletla Ana Kljun. Družabno srečanje z odlično pogostitvijo je bilo še bolj bogato in veselo, ker sta nas obdarila dva donatorja – večletna člana društva, Mira Bokan in Primož Šušteršič. Hvala vsem, ki so poskrbeli zato, da na prijetnem družanju, klepetu, ni manjkalo ne pijače, ne jedače.

Planinski pozdrav

Sonja Suhadolc