Posočje s PD Grafičar
Še en izlet, kjer sem hodila več kot sem nameravala in mislila, da zmorem, ter bila na koncu vesela in ponosna nase. Pa pojdimo od začetka.
V soboto, 9. 9. 2023, se nas je 18 planincev PD Delo med 10. in pol 11. uro zbralo v Tolminu, kjer smo ob kavi počakali na 26 prijateljev iz PD Grafičar, ki so prispeli malo po enajsti. Kar takoj nismo mogli naprej. Zagrebčani so imeli hitro na cesti zvočnik z slovensko narodnozabavno glasbo in v veselem vzdušju smo se pozdravili, nekateri pa so “izkoristili gužvo” za obisk stranišča. Malo pred poldnevom nam je uspel odhod proti pogorju Kolovrat, ki se nahaja od Livka do Kambreškega, kamor smo odvijugali v strnjeni, počasni koloni. Najprej smo se sprehodili po muzeju na prostem, o katerem je več napisal Marjan. Potem se nas je večina po grebenu, ki ponuja čudovite razglede na nekdanje bojišče soške fronte, od Kaninskega in Krnskega pogorja do Furlanske nižine, po delu Poti miru odpravila proti Kuku, s 1243 m najvišjemu vrhu Kolovrata. Pot nas je v različnih tempih vodila dol in gor in dol in gor in dol in gor … čez lepe travnate hribčke, nekatere vzorno pokošene, druge od lačnih merjascev razrite, vse pa lepo dišeče in blagodejne očem. Vroč zgodnje jesenski dan in vsi vzpon(čk)i so naredili svoje, tako da me je pod vrhom Kuka imelo, da bi splezala v napajalno kad na ovčji paši, na vrhu pa si je mojo dosmrtno hvaležnost prislužil “Grafičarec”, ki mi je odstopil mrzlo pivo. Pot navzdol je bila na srečo krajša, saj so tisti, ki se za valovito stezo niso odločili, prestavili prevozna sredstva tik pod Kuk.
/Poskusi na hitro trikrat izreči zadnje tri besede./
Pred odhodom so prišle na vrsto domače dobrote, v tekočem in trdnem agregatnem stanju, tako da se je dalo prenesti vožnjo do Soče (pri odcepu za Lepeno). Tam smo si privoščili kratek postanek in (nekateri) hlajenje nog, dokler nismo nadaljevali do Doma dr. Klementa Juga v Lepeni, kjer so na nas čakale postelje in večerja. Po odlični obari in domačih slaščicah – naše planinke so se zopet res izkazale – sta nas nagovorila oba predsednika, potem pa se je druženje prestavilo pred dom. Če je bilo to, da je hitro zmanjkalo mrzlega piva in je bila brezžična internetna povezava preslaba za predvajanje glasbenih želja, taktika, da nas zgodaj spravijo v postelje, je odlično uspela.
V nedeljo zjutraj sem bila v izvidnici, ki se je že pred 7. uro odpravila na spodnjo postajo krožno-kabinske žičnice oz. gondole v nakup številnih kart za prevoz, ki nam je v pol ure omogočil vzpon na 2202 m (ca. 1750 m višinske razlike). Ob 8. uri so se na ta nenaporen vzpon podali prvi štirje planinci in do 9. ure smo bili nad D postajo kaninske žičnice zbrani že vsi udeleženci izleta. Zaradi časovnih omejitev smo odpovedali vzpon na Visoki Kanin in se razdelili na dve skupini. Ena je načrtovala lažjo pot proti Prestreljeniškemu oknu, druga pa se je odpravila proti 2287 m visokemu Sedlu. Tam je spet razpadla na dve skupini: ena je šla po ferati proti oknu, druga proti vrhu 2499 m visokega Prestreljenika.
Prestreljenik je dobil ime ravno po svojem spektakularnem oknu, saj je stena kot prestreljena. O nastanku okna sem našla dve legendi. V obeh nastopa Hudič, le da se je po prvi zaletel v skale, ker je bežal pred domačini, “ravbšici”, po drugi pa, ker je želel premagati Sveto Marijo, s katero je stavil, kdo bo prej na Sveti gori. Po obeh legendah je Hudič preživel, stavo pa je dobila Marija. In obe legendi sta bolj zanimivi kot dolgočasno, geološko dejstvo, da je okno nastalo s preperevanjem skalnega oboka.
Če se vrnem k našim pohodniškim skupinam, moram priznati, da ne sledim dobro, koliko jih je bilo in kje so se pojale: na ferati, pod ferato, malo tu – malo tam … Jaz sem bila v skupini, ki je šla na vrh Prestreljenika, in jaz sem na vrh prišla okrog 10. ure. Na vrhu nas je bilo 6 članov PD Delo in 9 članov PD Grafičar. Ob spustu smo spet ubirali različne poti. Večina nas je prišla do okna ali vsaj v bližino le-tega, le da nas je šlo 5 Slovencev po ferati, Hrvate pa smo srečali malo nižje. Očitno smo Kanin z okolico prečesali po dolgem in počez in kljub razpadanju na manjše skupine ali celo samotne pohodnike, smo se vsi srečno vrnili k D postaji kaninske žičnice. Jaz malo po poldnevu. Privoščila sem si, po mojem mnenju, zaslužen počitek v senci in mrzlo pivo. Ob 13. uri smo imeli obvezen “fotošuting”, potem pa smo se začeli spuščati v dolino. Z gondolami, seveda. Menda smo imeli srečo, da smo se lahko še peljali, saj naj bi kaninsko kabinsko žičnico zaradi potrebne prenove kmalu zaprli. Morda je bila sreča tudi v tem, da smo se varno pripeljali tako gor kot dol.
Iz Bovca smo se odpeljali v okrepčevalnico pri Tolminskih koritih, kjer smo se najedli okusnih postrvi ali pa bolj kopenskih mesnin. Po izmenjavi pozdravov in obljub o skorajšnjem snidenju smo se ob 17h poslovili.
Hvala vsem za družbo, pogovore, smehe in nasmehe … do naslednjič.
Polona
