2021

Dolina reke Dragonje 

Dolina reke Dragonje je ena izmed najlepših naravnih znamenitosti slovenske Istre, pa je vseeno moja družina ne pozna. Zato smo se v soboto, 11. decembra 2021, pridružili planincem na pohajanju po in nad to dolino. Zbralo se nas je kar 17 ljudi in en pes. Parkirali smo ob potoku Pinjevec ali Rokava, desnem pritoku Dragonje, in se zaradi mrzle burje hitro napotili proti slapu Supot. Preko pobočij zasajenih z oljkami in vinogradi smo ga dosegli prej kot v uri. Žal slap ni stalen, saj voda preko njega zaživi samo v deževnem obdobju, tako da je nas pričakala prazna struga. Od tam smo se vzpeli do vasi Koštabona, kjer smo se ob eni izmed treh vaških cerkva okrepčali z dobrotami iz nahrbtnikov. Z novimi močmi smo se spustili do izhodišča. Uživanje v lepi pokrajini je bilo okrnjeno zaradi odvrženih osebnih stvari migrantov, ki so vzbudile misli na nesrečne usode ljudi. Na izhodišču je bilo treba z avtomobili prečkati potok in Marjan je pogumno zabredel v vodo, da bi preveril višino vode. Po nesrečnem zdrsu je preizkusil še temperaturo le-te. Pri bližnjem kamnitem mostu na Dragonji nas je prvič v dnevu pozdravilo sonce, tako da smo lažje počakali, da se je Marjan preoblekel v suha oblačila napaberkovana pri dobro pripravljenih planincih. Sprehod skozi gozdiček do klifov nad Dragonjo so nekateri izkoristili za nabiranje mahu za jaslice. Na poti do Pobegov, kjer nas je v gostilni Jakomin čakalo izdatno kosilo, smo se ustavili še v Marezigah in občudovali čudovit razgled na Koprski zaliv pa vse do belih Alp. Lepo si je bilo prevetriti glave na Primorskem, pa še teren za šparglje smo si zapomnili. 

Polona 

Zaradi slabega vremena smo izlet prestavili na naslednjo soboto in zadeli bingo – lepo vreme.

Pred gostilno v Zagorju se nas je zbralo deset pohodnikov in po obvezni kavici smo že krenili proti Šilentaboru. Pred vrhom smo si ogledali cerkev Sv. Martina, se skupinsko slikali in po izpostavljenem robu dosegli vrh. Ker je pihal hladen veter, smo se spustili v dolino in pomalicali v glampingu. Pot smo nadaljevali proti jezerom, ki jih seveda ni bilo, ker so presahnila, ter ob strugi reke Pivke, ki se je nekolikanj napolnila z vodo, zašpilili klobaso, kjer smo začeli. V lokalu nas je tamlada postregla z okusno joto, ki jo je tudi sama skuhala, dodala pa ji je še odlično domačo klobaso. Zapeljali smo se še do razpadajočega gradu Kalce in se polni novih vtisov  ter prijetno utrujeni odpravili proti megleni Ljubljani.

Dušan

Druženje Delo-Graf na Medvednici

Kljub težavam s korono nam je le nekako uspelo speljati obe načrtovani jesenski srečanji z našimi prijatelji iz planinskega društva Grafičar iz Zagreba. Mesec dni nazaj smo pri nas skupaj praznovali 50-letnico obstoja našega društva, tokrat pa smo se ob dnevu Grafičarja srečali še v njihovem domu na Medvednici. Standardna ekipa nas sedmih (manjkali so Vojc in Milena, ki bi se nam zagotovo pridružila, če vmes ne bi posegla bolezen, in Janez, ki ni mogel izpustiti poroke svoje hčerke) se je  zbrala ob kavici na Čatežu, od koder smo skupaj nadaljevali pot proti cilju. Na dom smo prispeli z ‘akademsko’ zamudo in po že tradicionalno toplem sprejemu so nas takoj pogostili z izvrstnimi domačimi sladkimi dobrotami, ki so jih pripravile članice Grafičarja. Seveda niso manjkale niti  dobrote v tekočem agregatnem stanju.

Čeprav je bilo nekolikanj hladno in megleno, nam je vreme za hojo šlo še kar na roko, tako da so nas vodniki lahko popeljali na tri ure trajajočo hojo do koče na Puntijarki in nazaj. Na Puntijarki smo si vzeli nekaj časa za prijeten klepet ob pivu, čaju in drugih napitkih. Po vrnitvi v dom Grafičarja so nas pričakale mamljive vonjave. Glavni žarmojster Boris, sicer predsednik PD Grafičar, nam je  pripravil okusne in dobro pečene specialitete z žara. Ob dobri hrani se je še kako prilegla dobra kapljica. Moški so posegali predvsem po redečem vinu, ženske pa po sladkem in dišečem tramincu, s katerim nas je vse skupaj počastil  Gomza, eden izmed naših vodnikov, ki je praznoval svoj rojstni dan. Sledile so tudi že zgoraj omenjene sladke dobrote. Poleg članic Grafičarja so svoj delež prispevala tudi dekleta iz našega društva, tako da je bilo različnega peciva v izobilju.

Večina Grafičarjev je počasi začela odhajati domov, nekateri pa so se nam v poznih popoldanskih urah pridružili. Najbolj vztrajni smo ostali zunaj in se greli ob odprtem ognju. Postajalo je vse hladneje in kljub ognju nas je že pošteno zeblo, zato smo se odpravili v notranjost doma. Ko je že kazalo, da bo večer minil dokaj mirno in se bomo kmalu odpravili k počitku, se je proti pričakovanju razpoloženje dvignilo, k čemur je pripomogla predvsem glasba. Domar (po naše oskrbnik doma) Krešo je prijel v roke kitaro in zapel naše glasbene želje. Tudi mi smo mu pomagali s petjem, zraven pa še zaplesali, pri čemer je bil aktiven predvsem ženski del družbe. Postalo je kar zabavno in ko je bilo najlepše, smo se počasi poslovili od tistih, ki so odšli domov spat, trije iz Dela in štirje iz Grafičarja  pa smo prespali v domu.

Zbudili smo se v hladno in megleno jutro. Vreme se je občutno poslabšalo, zato se nismo odpravili na nekako že obvezni sprehod do stolpa na vrhu Sljemena. Ob zajtrku in kavici smo v domu naredili načrt druženja za naslednje leto in se po prijateljskem slovesu odpravili  domov in čeprav  nismo  bili daleč od doma, so nam prijatelji za popotnico pripravili obilno porcijo mesa in peciva. Se je pa naša pot nekoliko podaljšala, ker smo zaradi nedeljskega maratona in zaprtja ožjega dela Zagreba še kakšno uro krožili po mestu. S pomočjo prijaznega policista pa smo le uspeli najti pravo pot proti domu.

To je bilo 189. medsebojno druženje dveh prijateljskih planinskih društev. Imeli smo se skrajno lepo in že se veselimo 190. snidenja.

Veri

Izlet na Sivko in Sv. Urban

2. oktobra smo se odpravili na izlet, ki sem ga predlagala jaz, vodil pa ga je Pavle Kljun. Ob 8.00 uri smo se izpred Ruskega carja najprej odpeljali v Dobrovo k Mileni in Radovanu Drinovec na kavo.

Tam se nam je pridružil še Janez in 10 nas je z avtomobili  krenilo v Škofjeloško hribovje.  Parkirali smo pod lepo cerkvico Sv. Andreja na Planini nad Horjulom in se odpravili na 973 m visok vrh po imenu Sivka, ki smo ga dosegli po dobri uri zmerne hoje. Tam se nam je odprl pogled na cerkvico Sv. Lovrenca in Črni vrh, kjer smo se pred kratkim družili s planinci PD Grafičar. Čeprav je dopoldne bilo še oblačno, je pogled vseeno segal na širne gozdove, travnike in samotne kmetije, ki so razsejane po vsem hribovju. Šli smo še malo naprej, da bi se krožno vrnili do avtomobilov. Res je bilo krožno, se pravi malo bolj naokrog, da so tisti, ki so se bali, da bomo na mojem izletu premalo hodili, tudi prišli na svoj račun. Ob poti so nekateri nabirali kostanj, jurčkov pa ni bilo. Ko smo tako nenamerno krožili, smo na enem pašniku naleteli na snežno bele prašnice večje od pomaranče. Upam, da bo Dušan priložil kakšno sliko.

Nato smo se po ovinkasti cesti, kjer vsako leto avgusta poteka gorska hitrostna preizkušnja avtomobilskih dirkačev, odpeljali do naselja Gornja Dobrava v Žirovskem vrhu, da si ogledamo še cerkev Sv. Urbana, ki stoji na 570 m visokem vrhu. Peš smo se povzpeli skozi gozd in pri kmetiji  opazili, da tu poteka še čebelarska pot. Nadaljevali smo po kolovozu, kjer se nam je odprl lep pogled proti Blegošu, ki je bil na vrhu še v meglicah. Kmalu smo prišli tudi do cerkve, ki pa je bila žal zaprta. Znano pa je, da je bila zgrajena v 15. stoletju v gotskem slogu, nato je v naslednjih letih nekoliko zrasla in se preoblikovala v baročno podeželsko cerkvico.

Po kratkem počitku na klopcah, ki so nas vabile, smo naredili še skupinsko sliko in se odpravili nazaj do avtomobilov. Izlet smo zaključili v vasi Podolnice pri Horjulu. Jaz sem uživala na poteh po Škofjeloškem hribovju in zahvaljujem se Pavletu, da mi je omogočil videti te kraje, kjer še nisem bila.

                                                                                                                     Milica Kegl

Abraham PD Delo oz. (skoraj) 50 planincev za 50 let

(reportaža v Slovenskih novicah)

Člani PD Delo smo se v nedeljo, 12. 9. 2021, ob 9. uri zbrali na kavi v Dobrovi in nestrpno pričakovali dolgoletne prijatelje iz PD Grafičar. Mudilo se nam je začeti dan, ki je obetal lepo vreme in praznično druženje. Ko so javili, da so blizu, smo se odpeljali do Polhovega Gradca (365 m), kjer smo se po epidemičnem letu maloštevilnih srečanj prisrčno pozdravili. Predstavili smo načrt izletov za tri težavnostne stopnje in Janez, ki je vodil najtežjo, se je s svojo skupino kar takoj odpravil. Ostali smo se prestavili na parkirišče za polhograjsko graščino in se razdvojili.

Sedem jih je Milena v prvi skupini najprej peljala na ogled Muzeja pošte in telekomunikacij, ki je dislocirana enota Tehniškega muzeja Slovenije. Zanimivo je, da sta oba muzeja v graščinah, kjer cesta poteka skozi grajsko dvorišče. Potem so se mimo 14 kapelic s slikami križevega pota povzpeli na 460 m visoko vzpetino Kalvarijo ali Stari grad. Tam so si ob kapeli, ki je nastala iz osmerokotne grajske senčnice – gloriete, zgrajene na mestu srednjeveške utrdbe, privoščili počitek in malico ter se nato po senčni gozdni poti spustili v grajski park z mogočno staro lipo. S sprehodom do Polhograjskega doma so si zagotovili še kilometer hoje, predvsem pa postrežbo z mrzlo pijačo. Ob povratku na parkirišče so se srečali s udeleženci druge skupine.

Druga skupina je bila najštevilčnejša. Skoraj 30 se nas je pod Dušanovim vodstvom odpravilo na 824 m visok vrh Polhograjske Gore, kopastega gozdnatega hriba s cerkvico sv. Lovrenca na vrhu, ki je gorniška, botanična in zgodovinska zanimivost Polhovega Gradca. V 19. stoletju so na njej odkrili dotlej še neznano rastlino, Blagajev volčin, zaradi česar je v te kraje tedaj pripotoval celo saški cesar. Za cesarja ne vemo, mi pa smo se na vrh odpravili po kolovozu in položnejši pešpoti. Na vrhu smo se na obzidju cerkvice spočili, naužili čudovitega razgleda in se okrepčali s sendviči ter prigrizki iz nahrbtnikov. Po obveznem slikanju smo se spustili nazaj na izhodišče. Od tam smo se odpeljali do vasi Črni Vrh, kjer nas je pred gasilskim domom čakala rojstnodnevna pogostitev. Po dobrotah z žara, ki jim je po grlu pomagala mrzla pijača, smo se že sladkali z okusnim domačim pecivom, ko se nam je šele pridružila tretja skupina.

Že prej se je Dušan odpravil reševat hrvaško planinko, ki je omagala. V tretji skupini je 7 hrvaških planincev z Janezom opravilo najdaljšo pot. Iz Polhovega Gradca so se najprej čez Malo Grmado (853 m) povzpeli na Polhograjsko Grmado (898 m). Po slikanju so se spustili do Turistične kmetije Gonte (820 m), kjer so si privoščili kavico. Od tam so se vzpeli na 1021 m visok Tošč, ki je po zaslugi JLA od srede 70. let najvišji vrh Polhograjskih dolomitov. JLA je takrat za postavitev raketne baze zravnala vrh Pasje ravni (in mu s tem odvzela 9 metrov). Tako je danes Pasja ravan z metrom nadmorske višine manj takoj za Toščem. No, naša najambicioznejša skupina je s Tošča sestopila do vasi Selo, od koder jih je čakal še zadnji vzpon do nas na Črnem Vrhu.

Vsi udeleženci izleta smo se ponovno zbrali šele pozno popoldne in našim hrvaškim prijateljem se je malo mudilo. Zato se je, medtem ko je tretja skupina skrbela, da nadoknadi izgubljene kalorije in tekočino, program nadaljeval z nekaj kratkimi govori, opisom začetka medsebojnega prijateljstva in pobratenja ter izmenjavo daril in priznanj. Še zadnje, a vendarle edino skupinsko slikanje tega dne, in primerno: gasilska slika pred gasilskim domom, pa smo se začeli poslavljati in razhajati.

Kaj je lepšega kot praznovanje pomembnega jubileja v dobri družbi ob krasnem vremenu in v čudovitem okolju!?

Polona

Gašparičev pohod na Krim

Letos je naše društvo zabeležilo že 25. Tradicionalni pohod na Krim. Člani društva smo ponosni na dano obljubo, da se bomo vsako leto v začetku septembra srečali v spomin na nekdanjega predsednika PD Delo, predvsem pa predanega planinca in prijatelja Jožeta Gašpariča. Lepo, sončno vreme je kar klicalo v naravo. Proti vrhu Krima se je odpravilo 19 planincev. Večina peš iz Iške vasi, nekaj z avtom do doma na vrhu. Pot navzgor je bila nekoliko daljša kot iz Iškega Vintgarja, pohodniki so dejali, da je bil vzpon nekoliko daljši, vendar lažji. Druženje na vrhu pred domom je bilo prijetno, predsednik Dušan je, tako kot prejšnja leta podelil priznanja tistim, ki so na Krim prišli petkrat ali desetkrat. Za petnajsto udeležbo je diplomo prejel Bojan Bernik.
Tisti, ki smo v dolino pešačili, smo se prvo tretjino poti izogibali večjim kamnom, sicer pa smo po gozdni poti proti dolini uživali.
Čeprav je pohod na Krim naša stalnica, vsako leto znova ugotavljamo, da nas takšno druženje bogati.
Da poklepetamo o pohodih in srečanjih, ki so pred nami, letos žal tudi o koronskih časih, ki so postalidel našega življenja.
Planinski pozdrav
Sonja

Za povečavo klikni na posamezno sliko

Rodica 1966 m

V soboto nas je 5 planincev – Joži, Ana, Tone in Pavle –iz Ljubljane na Bohinjsko odpeljala Mira. Čez planino Suho, navzgor čez Lepo Suho, mimo pasoče živine smo se povzpeli na Rodico. Sončen dan je bil in čudovit razgled smo imeli na vse strani. Vračali smo se čez Zadnjo Suho. Lepo smo se imeli. Zaključek smo naredili v Bohinjski Bistrici ob kavi.

2.8.2021

Za povečavo klikni na posamezno sliko

Za povečavo klikni na posamezno sliko