2020

GALETOVEC 1265 m
Zbrali smo se na Bohinjski Beli na parkirišču blizu železniške postaje ob dogovorjeni uri. Dušan, Veri, Janez, Milena, Pavle, Ani in Stanka smo v mrzlem, vetrovnem jutru, dobro oblečeni začeli pohod iz vasi. Ani pa nam je v daljavi pokazala prepadno steno vrha Galetovca, ki je jugovzhodni del planote Pokljuke. Vzpenjali smo se po kolovozu, ki večkrat preči lepo makadamsko gozdno cesto in preko pašne ograje smo prišli do prve planine. Po prijetni hoji po travniku smo nadaljevali v gozd in nato prispeli do naslednje planine pod vrhom. Prijetno toplo jesensko sonce nas je že začelo greti še pri zadnjih korakih na vrh, kjer smo imeli daljši postanek in malico iz nahrbtnika. Robu se nismo smeli preveč približati, saj je 500 m visoka prepadna stena. Uživali smo na soncu, na lepih klopeh in čarobnih razgledih. Presenetil nas je predvsem pogled na Blejsko jezero, na naselja spodaj in na gore v daljavi kot so Golica, Stol, Begunjščica, Storžič in ostale. Nad dolino Save Bohinjke pa se nam je pogled ustavil še na Babji zob in Jelovico. Ujeli smo enega najlepših jesenskih dni, tako da se nikomur ni mudilo. Prepustili smo se toplini žarkov jesenskega sonca in uživali. Tudi pot v dolino je bila pogosto prekinjena. Vzrok so bile številne mušnice ob robu poti, ki so s svojo izrazito rdečo barvo vabile v gozd. Stanka je v navdušenju iskanja jurčkov ob obronkih gozda in v njem, pozabila na skupino in je potem ni več dohitela in našla. Zgrešila je eno razpotje in se nato po drugi bolj strmi, dobro markirani poti spustila v dolino in se vesela pridružila skupini.
Dan, ki ostane v spominu

Završnica
Žal je zaradi korone odpadel še en dvodnevni izlet v Karavanke s prijatelji iz Grafičarja. Na upravnem odboru društva smo se vseeno odločili, da gremo po sili razmer do koče v Završnici kar sami. Parkirali smo pri Tinčkovi koči, od koder nas je sedem takoj zagrizlo v strmino, ki je popustila šele na planini. Pri koči smo spili jutranjo kavico, nekateri tudi čaj, in nadaljevali pot mimo izvira Završnice naprej do sedla in do koče na Zelenici, kjer se je kar trlo instant planincev. Vrnili smo se po isti poti do koče na Završnici, kjer prej omenjenih ni bilo in nas je v gorskem miru prijazno osebje postreglo z okusno jedačo in s pijačo. Ko smo vse zmazali, smo se še malo nadihali gorskega zraka, nato pa se prijetno utrujeni ter polni lepih vtisov strmo spustili proti dolini.
Dušan

24. pohod na Krim
Letos se je pohoda udeležilo devetnajst pohodnikov, med njimi tudi Jožetov sin Jure. Žal smo morali spremeniti traso poti, ker so na občini Ig samovoljno zaprli cesto v Iški Vintgar in smo zato začeli pohod v vasi Iška. Na koncu smo ugotovili, da je ta pot prijaznejša za nas, ki smo že v letih. Na vrhu smo po posredovanju podpredsednice ugotovili, da za petkrat prehojeno pot dobita naknadno diplomo oba Drinovca. Pili smo tudi Zlatorogovo brezalkoholno pivo, ki ga je ponujala simpatična hostesa. Po prijetnem druženju smo se spustili v dolino, se odpeljali še do lokalne gostilne Pri Ulčarju, kjer so nekateri popili kavico, spet drugi odlično domače pivo, nato pa se veselo odpravili proti domu.
Dušan

Trupejevo poldne 1931 m
Veselili smo se avgustovskega pohoda na Trupejevo poldne po krožni poti čez Blekovo planino, saj je bil lep in sončen dan. Ani, Pavle, Milena, Deni in Stanka smo se odpeljali proti Kranjski Gori in nato Korenskemu sedlu. Zapeljali smo se po visokogorski gozdni makadamski cesti, ki je bila zelo uničena in včasih težko prevozna zaradi številnih deževnih neurij. Peljali smo se 11 km po tako imenovani Železnici. Na koncu poti smo parkirali. Po tej dolini je baje nekoč res vozila železnica, ker so tu kopali železovo rudo. Od tu vodi pot proti vrhu mimo lovske koče pred katero teče studenček, ki smo ga prečili ter se počasi začeli vzpenjati po travniku in nato še po strmem ruševju. Na manjšem sedelcu smo se odpočili. Nadaljevali smo levo naprej in se vzpenjali dalje še skozi ruševje, malo pa tudi po skalah. Pot je nato prešla v travnat del. Kmalu zagledamo vrh in hodimo pazljivo po razgledni grebenski poti na vrh. Predeli ob meji v preteklosti niso bili dovoljeni pohodnikom. Steze še vedno vodijo po zelo razglednem grebenu in številnih obmejnih kamnih, ki zaznamujejo, kje je včasih potekala meja z Avstrijo. To je stara graničarska pot, ki jo je uporabljala nekoč vojska za kontrolo meje. Pot na sam vrh pa je zopet bolj strma. Vseskozi se nam ponujajo pogledi na Julijske Alpe in Martuljkovo skupino. Na vrhu je velik kovinski križ, na eni strani nemški napis in na drugi slovenski napis za Trupejevo poldne. Vrh je prav odrezan in prepaden na avstrijsko stran. Vrh gore je precej nevaren, kajti takoj za vrhom po spustu proti Blekovi planini je navpična stena. Trupejevo poldne je vrh v zahodnih Karavankah na meji med Slovenijo in avstrijsko Koroško. Je majhen in neporaščen, njen rob pa ne najbolj varen in mestoma je stena tudi krušljiva. Tam je tudi tabla »pozor prepad«. Vrh je dobil ime po kmetiji Trupej, ki leži pod severnim prepadnim grebenom že v Avstriji. Poldne pa naj bi pomenilo, da je ob 12. uri (opoldan) sonce na kmetiji. Vrh nudi čudovite razglede od Dolomitov, Karnijskih Alp v Italiji, od Mangarta, Jalovca, Prisojnika do Špika. Na severni strani pa pogled na Dobrač, Veliki Klek za njim, koroška jezera, reke in Beljak. Nepozabna panorama ! Več časa za varen počitek smo si vzeli na idiličnem sedelcu nižje. Ob nepozabnih fotografijah smo se kar težko odpravili proti Blekovi planini, ki smo jo opazili z vrha. Še vedno je grebenska pot polna macesnov in dolgih smrek. Spuščati smo se morali celo po skalah in se oprijemati tudi korenin ruševja za lažji spust. Hodili smo veliko v senci gozda, občudovali stare smreke in macesne. Pot se stalno spušča in dviga, dokler ne pride do vznožja, kjer opazimo kočo na Blekovi planini na višini 1629 m. Preko travnika se povzpnemo do koče, ki je avstrijska planšarska koča. Na planini se pasejo krave in ovce. Počitek na planini smo seveda tudi izkoristili za fotografiranje čudovitih razgledov, posebno na Dobrač, koroška jezera, reke in naselja. Kar nismo mogli zapustiti prelepe planine! Vračali in spuščali smo se po travniku do gozdne ceste in potem po njej do parkirišča. Enotni smo si bili, kako bi bilo šele čudovito današnje grebensko pohajkovanje v pozni jeseni, ko macesni zažarijo in dobijo svojo prelepo zlato barvo.
Stanka

Veliki Raskovec 1967 m
1. avg. 2020 smo se Ani, Pavle, Janez, Milena, Marjan in Stanka zbrali in se odpeljali proti Bohinjski Bistrici. Za naseljem Laški Rovt smo zavili proti našemu cilju, to je bil Veliki Raskovec. Je razgledna gora, med bolj znano Rodico in Črno prstjo. Pot do tja je precej dolga. Cesta se stalno vzpenja in vijuga. Od parkirišča za planino Suha smo nadaljevali levo do konca ceste na parkirišče. Opazili smo manjši možic in stezo. Počasi smo se začeli vzpenjati v gozd proti planini Poljana. Pot so nam prekrižala tudi obširna gozdarska dela, žičnica, poseki smrek, vej, skal, tako da smo morali upočasniti hojo in večkrat iskati pot za nadaljevanje po stezi. Prispeli smo do pravljično lepe planine Poljana. Pričakovali smo, da se bo pasla živina, vendar je bila planina prazna. Krajši počitek pri pastirski koči nam je bil potreben. Pred seboj smo opazovali severno skalnato steno Velikega Raskovca, na katerega smo bili namenjeni. Videli smo stezo, ki se je vila v ruševje. Pot nekajkrat preide v neprehodno ruševje, skale ali gručnata melišča s travo. Nekajkrat nismo več našli in videli prehoda. Po občutku smo se skoraj direktno vzpenjali po brezpotju na vrh. Previdni smo morali biti pri iskanju oprijemov, saj so bile skale dostikrat majave, vlažne, ruševje pa gosto. Večkrat smo občudovali različno planinsko cvetje in predvsem številne planinke ali očnice. Planinka je simbol gora, planinskega rastlinstva in planincev. Je ogrožena rastlina, ki se nahaja predvsem na skalnih razpokah v visokogorju ter je prva z zakonom zavarovana rastlina pri nas. Srečna sem, da sem jih lahko občudovala in poslikala. Ko smo prišli do grebena pod Velikim Raskovcem smo si kar oddahnili, saj smo bili tedaj na markirani poti, transverzali, ki vodi od Črne prsti do Rodice. Greben naprej desno in višje proti Raskovcu, pa je bil strm in že kar malo prepaden. Kar nekajkrat so se pripodile goste megle iz primorske strani in nas zaobjele, da nismo nič videli. Vrh je nad strmo skalnato steno in velikim meliščem nad severnim delom. Pod vrhom na manjšem sedelcu smo se odpočili. Uživali smo v lepih toda malo meglenih razgledih ter pogledih na Julijce, na Triglav, Vogel, Rodico, Črno prst in Karavanke. Je bolj malo obiskan vrh in na njem ni žiga. Ta del je neverjetno miren, samoten in divji. Mali Raskovec pa je sosednji nižji vrh. Ves naš trud je bil bogato poplačan z opazovanjem nepozabnega razkošja alpskega cvetja in z razgledi po naših vršacih. Zaradi megle pa žal ni bilo razgledov proti Primorski. Vračali in spuščali smo se po drugem še bolj strmem področju in melišču severnega dela gore proti planini Poljana. Rušje je zopet bilo videti neprehodno, a so se nekako dobili prehodi. Spust je bil vseskozi po orientacijsko zelo zahtevnem terenu. Ponekod smo po vseh štirih grabili za bujno rastlinje, rušje in majave skale. Nekateri so postajali že pravi brezpotni mojstri, saj so vedno našli pot skozi nepregledne in predvsem neprehodna prostrana ruševja in varen prehod skozi melišča. To je bil zelo naporen vzpon in spust po brezpotju ter sem ter tja tudi plezalno zahteven pohod. Utrujeni smo se še ustavili in poklepetali na planini Poljana z dvema iskalcema in raziskovalcema podzemnih jam, ki sta nam veliko razložila o številnih jamah na tistem področju. Izlet je bil zanimiv, saj nihče še ni bil tam. Zadovoljni smo bili, da smo bili na vrhu. Uživali smo v naravi in dobri volji. Tale avantura nas je kar utrudila. Pokrajina tam je samotna in divja in kar ne moremo verjeti, v kaj smo se spustili.
Stanka

Matkov škaf (1480 m)

Kljub majhnemu številu odpovedi se nas je v Trzinu zbralo osem zagnanih pohodnikov, ki smo se prek Raka in Podvolovljeka zapeljali v Luče, kjer smo si privoščili jutranjo kavico. V Solčavi smo naleteli na zaprto cesto na Pavličevo sedlo, zato smo se zapeljali malo naokoli in po dveh urah vožnje prispeli na izhodišče, kjer pa smo ugotovili, da smo obvoz naredili čisto brez potrebe.

Pri lovski koči smo prečili suho strugo in prišli na udobno stezico, ki se je kmalu postavila pokonci. Grizli smo kolena in že smo se znašli v zatrepu doline, kjer nas je čakalo zoprno melišče, na koncu še par klinov in prečenje snežnega jezika in že smo bili pri škafu, ki ga je bilo še kakih pet metrov. Po malici in počitku smo se polni novih vtisov spustili v dolino, se ustavili še na kosilu in se prijetno utrujeni – eni bolj, drugi manj – zapeljali proti domu.
Dušan

Kar nekaj izletov je odpadlo zaradi korona virusa. Na sestanku smo se odločili, da izlet skozi dolino DRAGE na Golo, namesto 28.11.2020 prestavimo na 26.05.2020 za ogrevanje.
Dvanajst planincev PD Dela se je zbralo ob 8. 30 pri Petrolu na Igu. Malo naprej smo parkirali, nato smo se podali v dolino DRAGE.
Pridemo do prvega ribnika in lovske koče in mimo jezer, na katerih je veliko belih lokvanjev. Na poti smo naleteli na labodjo družino. Gazda družinice je bil zelo napadalen. Z nekaj truda smo prišli varno mimo njih. Pot je krožna in ni zahtevna. Dolga 3.2 km in opremljena s 27 lesenimi tablami z imeni drevesnih vrst. Počitek in malico smo imeli pri cerkvici. Ob povratku smo nabrali bezeg. V gostilni Ulčar na Igu smo se po osvežilni pijači polni novih vtisov odpeljali vsak na svoj konec. Bil je lep in prijeten izlet.

Milena

Govejk (734 m) in Osolnik (858 m)

Na našem prvem letošnjem pohodu se nas je zbralo deset članov našega društva. Odpeljali smo se mimo Medvod in Sore do vasi Trnovec, kjer smo ob cesti parkirali. S parkirišča smo lahko opazili oznako za Govejk in Osolnik ter makadamsko cesto, ki vodi navzgor v hrib. Počasi smo se začeli vzpenjati in se kmalu nato na križišču usmerili levo na označeno planinsko pot proti Govejku. Na stezi, ki se vzpenja ob potoku Govejški graben, so bili številni mali izviri in slapovi vode. Pod vrhom smo se ustavili na lepi razgledni točki, od koder smo občudovali Kamniško-Savinjske Alpe, Sorško polje, Jošt, Šmarno goro, Rašico, proti vzhodu Menino planino, Posavsko hribovje, pred nami Jeterbenk, Jakoba in še številne druge vrhove. Na Mihelčičevem domu na Govejku smo imeli počitek za čaj, kavo in malico. Dom je dobil ime po tajniku PD Obrtnik, ki je vodil obnovo doma. Tudi od tu se je lepo videlo naše številne vrhove, saj smo imeli jasno, sončno in ne premrzlo vreme. Za domom smo po stezi nadaljevali našo pot v gozd proti našemu drugemu cilju Osolniku. Vrh Osolnika s cerkvijo se tudi lepo vidi iz doline. Na začetku smo morali hoditi zelo pazljivo, ker je bila ozka steza poškodovana zaradi številnih posek in vleke lesa. Ko smo prišli iz gozda, smo zagledali vrh Osolnika. Pod brunarico smo se počasi vzpenjali še proti vrhu, kjer stoji cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Na razglednem vrhu smo uživali, občudovali mogočna stara drevesa in počivali na klopcah. Bili smo bogato nagrajeni tudi s prekrasnimi pogledi na Polhograjske Dolomite in ostale okoliške hribe. Z vrha smo se vračali proti brunarici. Prijetno utrujeni smo se ustavili, poklepetali in se tudi pogovarjali o naših naslednjih izletih. V dolino Ločnice do parkirišča smo se spuščali po drugi strani in sicer po makadamski cesti. Izlet je bil zanimiv, saj večina že dolgo ni bila tu. Bili smo zadovoljni, da smo dan skupaj preživeli v hribih.
Stanka

Občni zbor planincev januar 2020
Novica o povišani članarini s strani PZS ob prihodu v Delovo dvorano, ni pokvarila prijetnega snidenja, čeprav smo morali pred blagajničarko Sonjo malo globlje seči v žep. Pred uradnim začetkom 49. Občnega zbora Planinskega društva Delo smo se, kot vedno, prisrčno pozdravili tudi z gosti, našimi dolgoletnimi prijatelji iz PD Grafičarja in nekaterimi znanci drugih društev, s katerimi se radi družimo. Občnemu zboru je predsedoval Pavle Kljun, v predsedstvo sta bili imenovani še Stanka Kekec in Vera Resnik. Udeležba je bila dobra, prisotnih je bilo 31 članov. Tokrat se je zbora prvič udeležil novoimenovani predsednik PD Grafičarja Boris Lukač, ki je izrazil željo, da se obdrži in nadaljuje skupno delo in prijateljstvo in da bomo v letu 2020 uspešno realizirali začrtane skupne izlete. Predsednik PD Delo Dušan Resnik je prebral poročilo o preteklem delu in posebej poudaril, da bo aktivnost društva ostala le, če si bomo s skupnimi močmi prizadevali izpeljati pripravljeni program. Marinka Koželj Stepic, predsednica meddruštvenega odbora PD Ljubljana je spet pohvalila povezanost in vztrajnost našega društva, ki trenutno šteje 65 članov. Dejala je, da je povišana članarina premišljena poteza glede odgovornosti in prilagoditve zavarovanja v gorah, saj se zadnja leta beleži vse več nesreč.
Čestitali smo dolgoletnemu članu PD Delo Janezu Porenti, ki je v novembru 2019 praznoval častitljivih 90 let. Janez, znan hribolazec in poznavalec gora je bil med drugim tudi večletni predsednik našega društva in predsednik častnega razsodišča. Tudi na tem zboru je jasno in glasno podal oceno častnega razsodišča za preteklo leto. Z minuto molka smo se poslovili od dolgoletnega člana in prijatelja Slava Milosavljevića, ki nas je, žal, lani za vedno zapustil.
Čas hitro teče in spet so bile pred nami nove volitve članov v društvene organe. Za novega »starega« predsednika društva PD Delo je bil ponovno soglasno izvoljen Dušan Resnik, namestnica predsednika bo naslednja štiri leta Milena Drinovec. Imenovali smo tudi nove (stare) člane ostalih komisij, odborov in odsekov in jim zaželeli uspešno delo.
Tudi tokrat smo pred razhodom zbor zaključili ob polni mizi dobrot, poklepetali o preteklih pohodih (beri: vzponih) in se veselili novih. Med drugim naj bi se letos podali tudi na pot po Limskem kanalu, Polhograjskih dolomitih, Južnemu Velebitu, Matkovem kotu, pohodu ob izviru Završnice, Gelatovcu, dolini Drage in se udeležili drugih tradicionalnih srečanj. Z željo, da se nam bodo tam gor v hribih, kjer je razpoloženje vedno veselo, pridružili še novi prijatelji.
Planinski pozdrav
Sonja