2019

Primorska
Lani smo se odpeljali v Ankaran z namenom, da prehodimo Beblerjevo krožno pot. V Ljubljani je bilo turobno megleno vreme, na morju pa kot da bi prišli na drug planet: sončno in toplo. V bifeju, kjer je na voljo tudi prvi oz. zadnji žig slovenske transverzale, je jutranjo kavico častila nova babica. Pot nas je vodila po trasi transverzale mimo moderne cerkvice sv. Nikolaja do Hrvatinov, kjer gre slovenska naravnost proti Škofijam, naša pa desno mimo vrtca in šole navzdol mimo vinograda z malvazijo do ceste, ki smo jo prečili in se mimo vojaškega območja prebili do pokopališča školjk ob morju. Nadaljevali smo ob obali do kampa in do izhodišča, kjer nas je pričakala Stanka z veselo novico, da je našla dobro gostilno, v kateri smo si napolnili želodčke in se mnogo prezgodaj odpeljali v smrdečo megleno Ljubljano.
Dušan

Izlet v neznano – Kršičevec (1091 m)

Za soboto, ko smo načrtovali izlet, je bilo napovedano slabo vreme, zato smo ga prestavili na sredino tedna, ko so obetali boljše vreme. Pa ni bilo nič iz tega, kajti v soboto je bilo vreme čisto v redu, v sredo, na dan izleta, pa za en šit. Fuj, vremenarji!
A sedem zagnanih se nas je vseeno zapeljalo najprej do vasi Juršče, kjer nas je pričakal lokalni vodnik s partizanskim imenom Hov Hov ter nas v deževnem in vetrovnem vremenu popeljal na vrh, ki ga krasijo jelenji rogovi. Nato nas je hitro pospremil nazaj v dolino, od koder smo se zapeljali v vas Zagorje in tam obiskali bife Stari Tišlr, kjer so nam za bore štiri evre ponudili zelenjavno mineštro, dunajca s pomfrijem in solato ter sladico. Prijetno siti in polni novih vtisov smo se vsi veseli zapeljali nazaj proti megleni Ljubljani.
Dušan

Dan Grafičarja 2019

Pred slabim mesecem dni sta na Vršiču kraljevala dva sončna dneva, a naši prijatelji iz Grafa se niso dali in so nam vrnili z isto mero – s soncem in prijetnimi temperaturami, kar pomeni, da pozitivna energija deluje tudi na vreme.

Iz meglenega Zagreba smo se pripeljali do Doma, kjer so nas prisrčno sprejeli gostitelji s trdimi in tekočimi dobrotami. Po okrepčilu nas je Dado popeljal po sončni Medvednici do koče Junac, kjer smo se nastavljali toplemu jesenskemu sončku. Nato smo se podali nazaj proti koči, ki jo je bilo nemogoče zgrešiti, saj se je od nje vil omamen vonj po golažu, ki ga je pripravljal Krešo s svojimi pomočniki. Po večerji smo se ob spremljavi bajsa, ki ga je drgnil Đimi, pozno v noč družili in prepevali. Zbudili smo se v sončno jutro, se okrepčali in se podali proti vrhu, kjer smo v prijetnem lokalu dorekli skupne izlete za naslednje leto.

Na koncu bi se zahvalil vsem Grafičarcem, da so nas dva dni gostili in razvajali … bilo je super.

Dušan Resnik

Srečanje PD Delo in PD Grafičar na Vršiču,
ki je bilo dne 14. in 15. sept. 2019. Zbrali smo se pri Ruskem carju, kjer smo pričakali planince PD Grafičar iz Zagreba. Po krajšem prijetnem druženju smo se veseli in sproščeni odpeljali proti Kranjski Gori in proti prelazu Vršič, a le do koče na Gozdu. Tu je bilo naše izhodišče za pohod na Mavrinc. Janez in Dado pa sta se odločila za bolj zahteven pohod, in sicer na Prisank. Po cesti smo se spustili do označenega razpotja in do planinske table za Erjavčevo kočo. Nadaljevali smo desno po nemarkirani poti, ki se na koncu proti vrhu bolj strmo vzpenja. Ob poti smo opazili nekaj oznak PP, ki pomenijo pot Planica – Pokljuka. Po dobri uri hoje smo prišli do sedelca med Kumlehovo glavo na levi in Mavrincem na desni. Naša hitra Ani pa je odbrzela pred nami na Kumlehovo glavo in nas potem pričakala na omenjenem sedelcu. Po kratkem in strmem vzponu smo prišli na naš cilj. Mavrinc je 1562 m prijazna in razgledna vzpetina nad Pišnico in vršiško cesto. Je manj znani vrh. Z vrha, na katerem stoji lesen križ in vpisna skrinjica ter prijetna lesena klopca, se nam odprejo čudoviti pogledi na Veliko Ponco, Špik, Škrlatico, Razor, Prisank, Vršič in Malo Mojstrovko. Po vrnitvi smo imeli krajši počitek pri koči na Gozdu. Potem smo se odpeljali na vrh prelaza Vršič, parkirali in se mimo Tičarjevega doma vzpeli do Poštarskega doma – 1725 m, kjer smo prenočili. Na poti je bil enkraten pogled na Prisojnik in Ajdovsko deklico ter v ozadju na Škrlatico. To je ena najlepših umetnin, ki jih je oblikovala narava. Legenda pravi, da je bajeslovno bitje »ajdovska deklica« sinu lovca prerokovala, da bo postal lovec in da bo ustrelil Zlatoroga (beli gams) in z njegovimi rogovi prišel do bajnega bogastva. Druge ajdovske žene so se ob tej prerokbi razjezile in prerokovalko spremenile v skalo. Vršič je s 1611 m najvišji slovenski cestni prelaz, ki povezuje Gorenjsko in Trento. Spomnili smo se tudi na našega prehitro umrlega člana Slava Milosavljevića in se z 1-minutnim molkom poklonili njegovemu spominu. Večer smo zaključili s prepevanjem znanih pesmi. Drugi dan smo se od parkirišča na Vršiču usmerili na označeno pot, ki vodi na Malo Mojstrovko in Sleme. Po krajšem vzponu nas je pot pripeljala do večje skale, na kateri smo opazili napis levo Mala Mojstrovka, mi pa smo nadaljevali naravnost proti Slemenovi Špici. Na desni smo videli stezo k Erjavčevi koči. Po kratkem in bolj strmem vzponu smo prišli na preval Vratca. Nadaljevali smo desno, levo pa je bila oznaka za Hanzova pot na Malo Mojstrovko, kamor sta se zgodaj zjutraj še pred našim odhodom že odpravila Janez in Dado. Po rahlem spustu pot vijuga med skalami in ruševjem. Opazovali smo dolino Male Pišnice in Tamarja. Prišli smo do odcepa, kjer se priključi neoznačena steza skozi Malo Pišnico ter markirana zelo zahtevna pot iz Tamarja skozi Grlo. Ob lepih pogledih na macesne pridemo na pobočje Slemenove Špice. Po kratkem vzponu smo bili že na razglednem in prepadnem vrhu Slemenove Špice – 1911 m. Sleme je najbolj obiskano v jeseni, ko rumenijo macesni. Navdušeni smo opazovali Jalovec, Mojstrovko in Ponce v ozadju ter si za spomin napravili veliko fotografij. Privoščili smo si počitek na kar pretoplem soncu in v družbi številnih ovc. V načrtu smo imeli tudi obisk Ruske cerkvice ali Zelencev (izvir Save Dolinke), vendar zato nismo imeli več časa. Druženje smo zaključili v Žirovnici s skupnim kosilom. Oba dneva smo uživali v naravi ob lepem sončnem vremenu, druženju in dobri volji. Naš Dušan se je spet izkazal z odličnim načrtom, organizacijo srečanja in naročilom »sončnega vremena«.
Stanka

Dragi naš prijatelj Slavo, dragi planinec in sodelavec

Tvoj dobrosrčen, vesel stik z vsakim znancem, prijateljem, planincem ali sodelavcem, je bil vsa leta tako naraven, igriv, iskren, največkrat nasmejan in tudi nemalokrat šaljiv, da ga nikdar ne bo mogoče izbrisati. Tvoje bogato, polno življenje, ki si ga nesebično delil tudi z nami, se je žal mnogo prezgodaj končalo. Onemeli smo, nismo mogli sprejeli krute resnice, da si nas zapustil. A isti hip se je pred nami prikazala slika tvoje vesele podobe. V društvu bo ostala praznina za prijateljem, ki nas je leta in leta vodil, učil, spodbujal, razveseljeval in opogumljal. Za prijateljem, ki smo ga imeli radi, prijateljem, ki se je z nami rad družil, ne le v hribih, tudi sicer. Naših skupnih poti žal ne bo več.
V rosnih letih, 1968. Leta, so imeli grafičarji Dela svoj planinski odsek pri Ljubljanski matici. Kmalu si se aktivno vključeval, naredil tečaj za mladinskega vodnika, vodnika za letne in zimske razmere. Kar nekaj let si bil načelnik mladinskega odseka. Sodeloval si tudi na orientacijskih tekmovanjih na republiški in takratni državni ravni. Ekipa je dosegala zavidljive rezultate. Prvič leta 1972 ste dobili plaketo mesta Ljubljana za 1. Mesto. Bil si tudi načelnik markacijskega odseka. Markirali ste pot Iški vintger-Krim, Krim-Rakitna in Kurešček-Mokrc-Krvava peč. Bil si tudi načelnik alpinističnega odseka.
Bil si med uspešnejšimi plezalci. Plezal nisi le doma, tudi v Paklenici, v Grčiji – v masivu Meteore in tudi v Himalaji.
Leta 1974 si bil pobudnik srečanj s planinci Grafičarja iz Zagreba. Leta 1975 je naše društvo prevzelo patronat nad šolo dr. Vita Kraigherja. Bil si odličen vodnik, vodil si jih v nižje gorje, zimske pohode, tudi na Triglav in bil tehnični vodja v planinskikh šolah. Za delo z mladino si leta 1976 prejel častni bronasti znak PZS. Bil si udeleženec srečanj Grafičar Zagreb, Mariborski tisk, Prebold-Delo na Kumu.
Dve leti (1977-1978) si bil predsednik društva in 1978. leta podpisnik svečane listine o pobratenju s PD Grafičarjem Leta 1981, ob deseti obletnici društva si skupaj z nami ponosno razvil društveni prapor in postal prvi praproščak Dela. Istega leta si nas vodil v Severno triglavsko steno – slovenska smer.
Za bogato delo v društvu si prejel številna priznanja, tudi zlati častni znak PZS in plakete ter priznanja PD Grafičar in hrvaške planinske zveze. Bil si planinec in alpinist, ki je znal hitro in zagnano, na nevsiljiv način organizirati in voditi izlete, ki nam bodo za vedno ostali v spominu. Na pohodih si bil med prvimi, s hitrimi koraki in z veliko energije si nas na duhovit in zabaven način popeljal do cilja. S teboj ni bilo nikdar dolgčas.
Kasneje so te pota za več let odpeljala v tujino. A vedno si se rad vračal v društvo, na naša srečanja, druženja in na občne zbore. Bil si in ostal boš naš zgled.

– 2 –

Slavo, hvala ti, ogromno si nam dal. Žal si odšel prerano, mnogo prerano se je končala tvoja bogata, razvejana življenjska pot. Del te poti smo bili tudi mi, člani planinskega društva Delo in ponosni smo na to.

Dragi Slavo, ni te več med nami, za vedno pa boš ostal v naših srcih. Ko se bomo planinci Dela sami ali pa skupaj z Grafičarji spet povzpeli po stezicah, ki smo jih nekdaj ubirali skupaj ali bomo uživali kje v hribih, takrat bomo še bližje tebi. Ostal boš naše sonce in naša luč. Slava ti.
Iskreno sožalje tvoji družini in vsem tvojim bližnjim.

Planinci PD Delo
10. september 2019

Cres-Lošinj
Leto je naokrog in zopet je prišel maj, z njim pa tudi tradicionalni skupni izlet Grafičarja in Dela, tokrat na Cres in Lošinj, ki smo ju skupaj osvojili že pred dvanajstimi leti.
Iz Ljubljane se nas je osem izletnikov odpeljalo na otok Krk, kjer smo se v trajektni luki Valbiska prisrčno srečali s prijatelji iz Zagreba, se vkrcali na trajekt in se odpeljali do podnožja drugega najvišjega hriba hrvaških otokov Sisa (638 m – Gorica 648 m) in ga ob pomoči dežja tudi osvojili. Nato smo se odpeljali v zdravilišče na Velem Lošinju, kjer smo se razporedili po sobah. Po okusni večerji, ki jo je počastil Grafičar, smo se podružili, poplesali, nekateri pa so gledali evrosong.
Drugi dan pa – kot pravi neka pesem – vstanemo in si oči pomanemo, nakar smo se odpeljali do Nerezin, kjer smo takoj zagrizli v strmino in po uri in pol zasedli 557 m visok vrh Sv. Mikula, nato pa po grebenu gor in dol osvojili še Televrino, ki je z višino 588 m tudi najvišji vrh creško-lošinjskega arhipelaga. Od tam smo se spustili do Doma, kjer smo se zasluženo odžejali , nato pa se je skupina A spustila do Osorja in se po peturni hoji srečala s skupino B.
Na vožnji s trajektom proti domu smo se poslovili od prijateljev in si obljubili, da se vidimo jeseni na Vršiču. Kljub majhni udeležbi z naše strani smo se imeli čudovito.
Dušan

23, Gašparičev pohod na Krim

Kljub turobnemu in še deževnemu dnevu, se nas je v Iškem vintgarju zbralo trinajst zagrizenih,ter po dveh urah prišli na vrh,se okrepčali, podelil priznanje za desetkratno prehojeno pot Dragotu in nato spet na dež in domov na suho.
Dušan

OGRADI, 2087 m

Zadnji avgustovski dan smo se Dušan, Veri, Pavle in Ana zjutraj odpeljali v Bohinj, na planino Blato. Tam smo srečali prijatelje, ki so odhajali na planino Krstenica in naprej na Škednjevec. Mi smo se usmerili proti planini Laz. Najprej smo plezali čez podrte smreke. Na poti smo se čudili množici različnih gob. Nekaj je bilo starih jurčkov, veliko sirovk, golobice, mušnice in še veliko drugih različnih vrst. Tik pred planino Laz smo se usmerili na pot proti planini Krstenica in po nekaj minutah strmo navzgor po nemarkirani poti proti Ogradam. Pot nas je vodila mimo opuščene planine Ogradi po travnatih pobočjih. Pred dvema mesecema sem hodila po isti poti in travniki so se bohotili v tisočerih raznobarvnih dišečih cvetlicah. Sedaj pa je na tratah cvetel le jesenski svišč in proti vrhu planike. Pri vzponu smo imeli oblačno vreme, na vrhu pa je bilo nekaj razgleda po Fužinskih vrhovih. Odpočili smo se, pomalicali in poslikeli. PO isti poti smo sestopli na planin Blato. V Stari Fužini Smo se še pocrkljali s sladoledom in zaključili lep sobotni izlet.

Ana

VITRANC 2019
Druščina osmih planincev našega društva se je proti Vitrancu odpravila v soboto, 15. Junija. Ob 7.30 uri smo se od jezera Jasna v Kranjski Gori, že povzpeli po prijetni gozdni poti. Malce nas je skrbela vremenska napoved, saj je bilo za ta dan obljubljenih kar 34 stopinj C. Že ko smo bili visoko nad Kranjsko Goro in se prebijali višje proti Vitrancu, je bila ta skrb odveč. Temperatura in vzdušje sta bila pravšnja, zadnjo tretjino vzpona, kjer je bila pot bolj strma in bolj naporna, nas je celo rahlo poškropil dež in zavela je blaga sapica. Po dveh urah in pol smo, nekateri brez večje utrujenosti, drugi, ki nam manjka kondicije, pa z večjo muko, osvojili Mojcin dom na Vitrancu, na višini 1555 m. Vzpon ni bil kar tako, zahteval je okrog 720 m višinske razlike. Še preden zagledaš kočo, te objamejo mogočni hribi. Za tiste, ki smo bili prvič, je bil pogled nepozaben. Razgled po tamkajšnjih hribih od Mojčinega doma je najlepši na vrhove, ki se dvigajo nad dolinama Male in Velike Pišnice. Gorovje z mogočnimi špicami od Špikove skupine proti Jalovcu in še daleč naprej, se je bohotilo pred nami ter okrog vrha Vitranca, dokler seže naše oko. Lepše kulise ob malici, ki smo si jo privoščili pred majhno leseno, idilično kočo, si ne moremo želeti. Na zeleni planoti, kjer stoji Mojčin dom, je iz kotla dišalo po joti. Samo stara zapuščena betonska zgradba na tej zeleni planoti malce kazi vitranški vrh.
Oskrbnica doma nam je pred povratkom svetovala, da se v dolino spustimo po novi kamniti trasi, ki naj bi bila enkrat v prihodnje nova smučarska proga.Tisti planinci, ki poznajo vse poti nazaj v dolino, so menili, da je res manj strma, a je bila zaradi kamitega proda kar precej drsna in naporna. Čeprav je sonce hudo pripekalo, smo bili kmalu pri Bedančevem domu, na višini 1116 m, od tam naprej smo si malce oddahnili, ker smo lahko pot nadaljevali po travnati poti. Prečkali smo kranjskogorska smučišča in zaradi vročine hiteli nazaj proti Jasni. Ob jezeru se je trlo turistov, ki so se hladili ob mrzli vodi. Tudi mi smo si malo oddahnili in se nato preko Jesenic odpeljali proti Završnici. V Lovskem domu, kjer strežejo pohance za dva ali drugače rečeno pohance,ki gledajo čez krožnik, smo se dobro najedli in napili. Hvala Ani, ki nas je varno in potrpežljivo vodila. Zadovoljni, da smo dan preživeli v hribih, smo se odpravili domov.
Planinski pozdrav
Sonja