2018

Žbevnica (1014 m)
Vremenska napoved se je iz dneva v dan spreminjala na slabše. Kaj naj storim? Naj odpovem zadnji izlet v letu? Ne!!! Gremo – kar bo pa bo!
Enajst pohodnikov se nas je zbralo pri Ravbarkomandi, kjer smo zaradi neusmiljenega naliva čas, namenjen kavici, nenehno podaljševali. Dežurni vremenski prognostik Marjan je menil, da naj bi prenehalo deževati čez kakšne pol ure, zato smo se odpeljali proti Podgorju in mejnemu prehodu Jelovice, nato naprej proti opuščenim vasem Vodice, Dane, ves čas pa nas je spremljal dež, ki je že prehajal v sneg. Vseskozi smo se zato spraševali, ali je naš vremenar pravilno napovedal vreme. In juhu, uspelo mu je. V vasi Brest smo se preobuli, se primerno oblekli in že smo zagrizli v strmino proti zaprtemu domu, ki se nahaja na višini 851 metrov, kjer nam je novopečena babica Stanka postregla z različnimi dobrotami. Nato smo zopet vzeli pot pod noge in kmalu prispeli na vršnji greben, kjer sta nas pričakala burja in sneg. Kar kmalu smo se znašli na vrhu dobrih tisoč metrov visoke Žbevnice, ki je zadnji tisočak v grebenu, ki se vleče od Učke proti Sloveniji. Hitro smo pomalicali, se slikali in se podali proti dolini. Da Aleksandra ni odnesel veter, sta ga za ročici držali Ani. Čakala nas je še pot proti Sočergi, kjer nas je pričakal prijazni gostilničar Milan in nam postregel z okusnimi boboči in dobrim refoškom, nakar smo se s polnimi trebuščki in prijetnimi vtisi kar težko poslovili od sončne Istre.
Dušan

Druženje na Medvednici

Trinajst Delovcev se nas je odpeljalo na sončno Medvednico, kjer so nas pričakali prijatelji iz PD Grafičar. Ko smo se okrepčali, nas je Damir popeljal po sončnih poteh Sljemena do koče Puntijarka, nakar smo se hitro vrnili do Grafa, kjer smo se najedli slastnega golaža, zvečer pa se vse do ranih ur posvetili praznovanju sv. Martina. Zjutraj smo uskladili program izletov za naslednje leto, se še malo družili, potem pa se dobre volje odpravili proti domu.

Dušan

Gledališka predstava
Na vabilo Grafa (Đimi) nas je deset članov Pd Dela ogledalo komedijo Duhi v izvedbi Udruge Kumpanije »Štorije« iz Krka. Komedija je bila zanimiva najbolj pa na koncu,kjer smo ob dobri kapljici in jedači s prijatelji iz Grafičarja komentirali aktualne dogodke. Ob pozni uri nas je varno domov pripeljal Tone.

Dušan

40. jubilej ob podpisu svečane listine o pobratenju med PD Grafičar in PD Delo

Ponosni na dosedanje delo in prijateljstvo, ki planince Grafičarja in Dela druži že od 1974. leta, danes obeležujemo 40. obletnico pobratenja med člani obeh društev. Prijateljske vezi so 16. septembra 1978 po že marsikateri prehojeni poti in druženju, prerasle v močno tovarištvo. Svečani listini o pobratenju obeh društev sta na Domu na Govejku podpisala takratna predsednika Vlado Osrečak in Slavo Milosavljević. Tako kot smo bogato praznovali okroglo obletnico druženja v Kamniški Bistrici pred štirimi leti, bomo tudi danes svečano, tu v osrčju gorenjskih hribov, obeležili svoj jubilej. Pred tem in po tem pomembnem datumu je vsakič znova, med prijatelji, stekla beseda o skupnih izletih in skupnih srečanjih. Za nami je mnogo skupnih prehojenih poti, od Rašice, Kisovca, Medvednice, hrvaških otokov, Mangrta, Blegoša, Cresa, Visa, Krka, Kuma, Nanosa, Kapelske poti, Velebita, Triglava in mnogo, mnogo drugih. Ne samo zato, da bi sledili programu in razgibali korak, dobivali smo se tudi z zavestjo in željo, da tisto društvo, ki je pripravilo izlet, razkaže lepote svoje domovine. Izleti in srečanja so se kar vrstili, planinci smo se v gorah zbližali, zato ni bilo težko poleg stalnega druženja, podpisati še svečane listine.
In uspelo nam je. Čeprav se kdaj pa kdaj srečamo v okrnjenem številu, čeprav se izletov udeleži le peščica mladih in mlajših, čeprav veliko poti začrtamo tako, da jih zmorejo tudi seniorji, te pomembne vrvi, ki veže naše pobratenje, nismo pretrgali.
Tudi danes se bomo poklonili visokemu jubileju s poudarkom, da je takih in podobnih prijateljstev zelo malo ali jih pa sploh ni. Poleg pohodništva in planinarjenja bomo posebej praznovali tesno prijateljstvo, ohranjanje stikov, tudi tistih izven programa, ko smo si ogledali prijetno igro hrvaških planincev ali pa smo se srečali kar tako. Planinci obeh društev smo v štirih desetletjih zgradili pot med Ljubljano in Zagrebom in od Zagreba do Ljubljane in samo zato, ker smo vztrajali, smo marsikaj doživeli, videli in zapisali. To potrjujejo tudi neštete simpatične skupne fotografije.
Gre za tiste vrste druženja, ko na skupni poti vsaj za dan ali dva presežemo vsakdanje probleme, prisluhnemo prijatelju in se sprostimo v naravi.
Vsi dosedanji predsedniki obeh planinskih društev, vsi organizatorji in tisti člani, ki so tako ali drugače pripomogli k uspehu, čutijo enako, da ne gre le za srečanja, da ne gre le za spomin na listino, da gre za veliko več. To potrjujemo vedno, ko si nazdravimo tam nekje visoko v hribih ali v prijetnem zaledju planinske koče. Za obojestransko dolgotrajno navezo ne šteje le prehojena pot, predvsem prijateljstvo, ki ga postavljamo v ospredje. Vsako društvo zase je v 40. letih pobratenja in skoraj 45. letih druženja po svojih močeh in zaradi dobre volje in tudi spoštovanja do drugega dalo svoj dobrobit.
Za dobro organizirane izlete, ki so bili večinoma povezani tudi s kulturo in zgodovino, se moramo posebej zahvaliti vsem dosedanjim predsednikom in vsem predanim članom, brez katerih društvo Grafičar in Delo ne bi imeli tako bogate zapuščine.
V plodnih letih sodelovanja sta obe društvi prejeli kopico častitljivih priznanj in odlikovanj in ob jubilejih smo ponosno razvili svoj prapor.
Ob tej priložnosti iskreno čestitam vsem prisotnim z željo, da bomo skupaj prehodili še veliko zanimivih poti, in se družili, kar pomeni – iskreno prijateljstvo.

Vrata, 22. September Predsednik PD Delo
Resnik Dušan

Jubilej v Vratih


Kot je zapisano v Dušanovem govoru, smo se 22. in 23. septembra zbrali s posebnim namenom, da slavnostno obeležimo 40. jubilej pobratenja PD Delo s planinci PD Grafičar iz Hrvaške. Na uradnem jubilejnem delu v Aljaževi koči, v dolini Vrat pod Triglavom, je bilo ob obujanju spominov čutiti polno emocij, še posebej zato, ker smo imeli v svoji sredini tudi deseterico tistih planincev, ki so v društvih od samega začetka. Podatek, da se je ta dan zbralo čez 60 planincev, od tega 36 hrvaških prijateljev, pove vse. Spodbudne besede kaj nam pomeni druženje po tolikih letih in kako pomembno je, da nam je to uspelo obdržati, je povedal tudi predsednik PD Grafičar Miro.
Odločitev, da zaradi turobnega deževnega dneva prvi dan obiščemo Planinski muzej v Mojstrani, je bila pravilna. Ko smo popoldne prispeli v Aljažev dom, je le še malce pršilo, kar po uradnem delu večera ni motilo veselega razpoloženja. Zaživela je zabava ob glasbi dveh hrvaških muzikantov in Branetovih uspešnicah.
Naslednje jutro je bilo dokaj hladno in ozračje vlažno, a smo kljub temu prehodili pot od Aljaževega doma do slapa Peričnika. Nezahtevna pot nas je vodila tudi pod dolgimi previsnimi stenami, ki jih imenujejo galerije. Čudovite gobe, čeprav v glavnem vražje, so večkrat upočasnile naš korak.
Pohvala Dušanu, ki zna izbrati zanimive, za nas malo manj znane poti in pričarati lep sončen dan. Iz Žirovnice, kjer smo zapustili avtobus smo se preko vasi Sela povzpeli na 725 m visoko vzpetino, kjer stoji majhna cerkev Sv. Lovrenca. Zadnji del vzpona so domačini utrdili s 180 stopnicami, ki so nas dodobra zadihale. A z vrha se je odprl čudovit razgled vse do Blejskega jezera, ljubljanske kotline in do Pokljuke. Pot smo po pobočju nad vasjo nadaljevali do znamenitega, 16 m visokega vodnega stolpa nad Žirovnico, Tistega roza pobarvanega stolpa, zgrajenega leta 1914, ki ga ogledujemo, kadar se vozimo po gorenjski avtocesti. Večkrat obnovljen še danes služi svojemu namenu. Tudi ob stolpu smo se (že spet) povzpeli po stopnicah. Če štejemo samo pot navzgor, smo ta dan premagali kar 265 stopnic. Od stolpa smo pohod nadaljevali po gozdni poti ob Završnici, V bližnji gostilni smo se podprli z “dunajci”, ki so gledali čez krožnik in nazdravili drug drugemu. Pred odhodom domov so hrvaški prijatelji pri ljubljanskem Ruskem carju, ki je naša stalnica, zaigrali še nekaj veselih viž. Poslovili smo se z obljubo, da se novembra vidimo na Sljemenu.
Planinski pozdrav

Sonja

22 .Gašparičev pohod na Krim
Poročilo o pohodu bi lahko prepisal od lanskega leta ,ker vreme je bilo podobno udeleženci tudi le prejemniki diplom so bili drugi. To pa, za 20- kratno udeležbo prejela Deni Leban, za 10x Veri Resnik,za 5x pa Stanka Kekec, Mira Bokan in Peter Mikac. Od podpredsednika pa je priznanje za osvojitev Triglava prejela tudi neutrudna Ančka. Ko smo popili in pojedli dobrote,ki so jih pripravile naše članice smo le stežka odšli ven v turoben deževen dan, ampak z obljubo, da se vidimo naslednje leto.
Dušan

KOMPOTELA

V društvu smo zamenjali lokacijo septembrskega srečanja z Grafičarj iz Logarske doline za dolino Vrata. Z njimi bomo šli na Požgano Mlinarico. Za avgust pa smo se odločili, da gremo na Kompotelo v Kamniške Alpe. Z avtomobili smo se odpeljali iz doline Kamniška Bistrica proti Markovi ravni. Na zgornji cesti smo naleteli na skalni podor. Zato smo imeli nekaj več pešačenja po cesti. Sledil je kar strm vzpon na planino Koren. Tam smo se v planšarski koči razveselili samopostrežnega bifeja. Nadaljni vzpon je bil položnejši. Z vrha smo imeli zelo lep razgled. Sestopili smo po položnejši poti mimo lovske koče. Zaključili smo v kamniški gostilni, kjer smo malo popraznovali Verin rojstni dan.

ANA

Trnovski gozd

Za izlet v ta del naravnega rezervata, 2. junija, žal ni bilo velikega zanimanja. Nekaj članov društva se je opravičilo, češ da imajo druge načrte. Le štirje – Milica, Veri in moja malenkost, smo sedli v Dušanov avto in se zjutraj odpeljali proti enemu najlepših gozdov v Sloveniji. Naš predsednik Dušan, ki vedno poskrbi, da vse teče kot namazano, se je nedeljo pred tem že podal do Iztokove koče in ledene jame, zato da nam to soboto olajša pot. Zjutraj smo se ustavili na turistični kmetiji Černigoj, kjer so za nas obrali sladke češnje in nam postregli s kavo.
Na koncu vasi Lokavec se začne cesta vzpenjati in vijugati, na nekaterih obrobnih ovinkih je prav atraktivna, saj je vklesana v žive skale. Že med vožnjo smo opazovali ogromne, tudi tisočletne bukve, javorje in smreke, ki jim ni videti vrha in občutili prijeten hlad gozda. Ob vznožju Iztokove koče smo parkirali in po petnajstih minutah prišlli do nje /1260 m/. Temno pobarvana čarobna koča na majhni zeleni livadi, okrašena z rožami te spominja na hišo iz pravljice o Janku in Metki. Koča je bila zgrajena leta 1950 v spomin na padlega komandanta NOB. Prijetna okolica koče vabi, toda držali smo se dogovora in najprej krenili navzgor. Osvojili smo tamkajšnji najvišji vrh Mali Golak /1495 m/, kjer smo v lepem sončnem vremenu občudovali naše gore in zeleno Vipavsko dolino. Po spustu smo si malce oddahnili pri koči, potem pa spet pot pod noge in po dobri uri hoje prišli do znamenite Ledenice. Trnovski gozd je bil že stoletje nazaj znan prav zaradi ledene jame, kjer so izklesavali kose ledu, težke od 10 do 40 kg. Kljub težkemu gozdnemu terenu so jih prevažali po domovini, tudi do Trsta in v mnoga tuja mesta, menda vse do Egipta. Ledena jama, kjer je večni sneg in led, je globoka 650 m, dolga pa okoli 4000 m. Pred leti je bogastvo jame marsikomu dajalo kruh, zato je davno nazaj nekdo zapisal: en funt ledu je vreden enako kot ena krava. Jama imenovana Paradana leži sredi gozda v luknji podobni vrtači, na višini 1140 m. Ko smo se približali vhodu, nas je presenetil hlad, ki je vel iz jame, termometer pred njo je kazal 6 stopinj C. Zaradi vremenskih sprememb in slabega vzdrževanja, je jama zadnja leta žal zaprta za oglede. A vseeno se splača spustiti se do mogočnega vhoda.
Od jame pa spet nazaj navzgor do Iztokove koče, saj smo oskrbniku obljubili, da si bomo privoščili nekaj dobrega iz njihove kuhinje. In res smo se okrepčali z joto, pečeno kračo in njoki v omaki. Ve se, kdo je dobil kračo. Greli smo se na soncu, okrog in okrog nas pa hladen, skoraj neskončen Trnovski gozd, ki obsega Nanos, Hrušico, Banjšice in dolino Trebušnice. Od naštetega je okrog 80 % gozda. Čudovit izlet, vreden desetice.
Planinski pozdrav.
Sonja

Lepote Severnega Velebita

smo skupaj s planinci PD Grafičar, ki so izlet tudi organizirali spoznali v soboto 19. in v nedeljo 20. maja. Neskončen, čudovit razgled v notranjost Velebita, gole bele štrleče skale, prepadi, težje prehodni gozdovi, ledene in zasnežene jame in ozke kotanje, zeleni in lepo prehodni tereni, kjer prevladujejo bukve ali travnate ruše, posejane s spomladanskim cvetjem, tudi narcisami. Vse to je pravi mozaik ogromnih razsežnosti, bogat z živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki so zaradi specifičnosti narave v tem okolju, edinstvene. Od malih jamskih živalic, pisanih ptic, žab, vse do mogočnih gamsov in medvedov, ki kraljujejo v tem Nacionalnem parku severnega Velebita. Najvišja vrhova Severnega Velebita sta Šatorina in Zaječjak. Prvi je dobil ime po lesenem šotoru, ki naj bi ga davno nazaj postavili geodeti.
Dvanajst Delovih planincev in skoraj poln avtobus planincev PD Grafičarja, skupaj nas je bilo 60, smo se srečali pri cerkvi Marije Krasne nad vasjo Krasno, kjer smo z vrha že opazovali veličasten Velebit. Sledil je ogled multimedijskega centra, ki na moderen slikovni način prikazuje obširno gorovje tega dela sveta, posebnosti gora in bogatega življenja v njih. A to je bil šele začetek. Sledilo je več kot dvajset kilometrov vožnje navzgor med gozdovi, proti koči Mrkvište, kjer smo pred prvodnevnim vzponom odložili prtljago in pripravili ležišča. Še isti dan smo se podali na dvourni pohod na Veliki Kozjek, ki se ponaša s 1625 m. Nezahteven vzpon smo premagali, zatem še najvišjo skalnato točko, kjer je v sončnem siju nastala spominska fotka. Prijatelji Grafičarji so zvečer ob koči na velikem ognju pripravili okusno večerjo z žara. Uživali smo v dobrem vinu in prisrčnem klepetu pred spanjem. Jutranja tihota gozda je očarala planince, ki smo prvi pokukali na plan, si privoščili kavo in enega za na zob. Prijazni oskrbnik je pred kočo poskrbel za pravi komfort, od tople in mrzle vode do majhnega ogledala na oknu.
Drugi dan se je večina planincev z avtobusom in tremi hrvaškimi vodiči odpravila na nov pohod. Po enourni gozdni, zahtevni vožnji, ko je moral hrvaški šofer pokazati vse sposobnosti, smo se pripeljali do tistega dela, kjer se Velebit dotika morja. Do tistega obmorskega predela, kjer vozi trajekt za otok Rab. Malo pred tem, ko smo brezskrbrno ogledovali pokrajino, nas je presenetil medved, ki je skoraj zaprl pot našemu avtobusu. Tisti, ki so ga videli, so trdili, da se je za hip postavil na zadnje šape.
Skupinski pohod tega dne je bil zahtevnejši in veliko daljši, z nekaj postanki smo hodili skoraj pet ur. Na začetku lepa, malo bolj strma gozdna pot, nato travnate ruše vse do vrha 1605 m visokega, vetrovnega Goljaka. Veličasten razgled, ki ti da občutek, da velebitskih lepot in širjav ni konec. Z vrha pa daljši spust in spet vzpon čez skalnat svet in tako naprej do Velikega Golića, ki meri 1570 m. Vmes smo imeli nekaj kratkih postankov, ob spustu proti koči Mrkvište pa neskončne planjave dišečega čemaža.
Ob povratku so nam po zaslugi vodiča Damirja v vaški gostilni v Krasni postregli piščančji paprikaš, bolj podoben čorbi, ki se je po dvodnevni hrani iz ruzaka dobro sedla.
Pohvala šoferjema Tonetu in Janezu. Še posebej Tonetu, ki je poskrbel za prevoz z udobnim kombijem.
Zadovoljni in bogatejši, ker smo videli nov, nam neznani svet in ker smo uživali v naravi in dobri volji, se zahvaljujemo gostiteljem iz PD Grafičarja. Hvala tudi našemu soorganizatorju Dušanu.

Planinski pozdrav
Sonja