2016

Zadnji izlet društva je bil na Primorsko. Pričakovali smo napovedano sončno vreme, a glej bolj ko smo se približevali cilju vasi Butare, bolj megleno je postajalo.. Z vasi Butare, to je gručasta vas nad dolino Dragonje, od koder so se po 2. Svetovni vojni od tu na veliko preseljevali v bližnja mesta, v današnjem času pa ljudje vračajo in obnavljajo stare hiše. Z vasi smo se po lepo urejeni kolovozni poti spustili proti strugi Dragonje. Vmes smo se ustavili pri izumrli vasici Šukljani. Nekdaj živahna lepo urejena vasica z 20 hišami, ki so se preživljali izključno z kmetijstvom. je sedaj ruševina, zarasla z grmičevjem. Ko smo nato prispeli do struge smo nadaljevali po loki ob reki Dragonji do Mazuronovega mlina. Tu smo si ogledali 300 let star mlin. Danes je edini ohranje mlin na reki Dragonji z vso lepo ohranjeno mlevno opremo in sistemom dovajanja vode. Kmetje iz okoliških vasi so v tistih časih v mlin prinašali koruzo, pšenico in ječmen, prihajali pa so peš ali z osli. Leta 1993 so ga razglasili za kulturno-tehnicni in etnološki spomenik.
Po ogledu in kratkem postanku za okrepčilo in slikanje smo naš pohod nadaljevali po srčni poti proti vasi Pavliči , ki je poznana po Pavličkih češnjah. Od tu nas je pot vodila najprej v strugo Stranice in nato strmo navzgor do vasi Pičure. Ko smo prispeli do ceste smo se odpravili še do obrambnih stolpov imenovanih Starci. Stolpa sta bila del obrambnega kompleksa na meji med Beneško republiko in habsburško monarhijo. Stolpa sta imela nekoč stalno vojaško posadko in sta odigrala pomembno vlogo v času turških vpadov ob koncu 15. Stoletja. Naslednja točka našega izleta je bil slap Stranice pri Trebeši. Tja smo prispeli najprej po cesti in nato z vsi Pičure po strmi poti navzdol. Pri slapu je bila potrebna posebna previdnost, ker je teren spolzek. Neprevidni korak bi bil lahko usoden. Manjša skupina je prispela do slpu direktno z vasi Trebeše.
Po ogledu slapa smo se ustavili še pri vinski kleti domačina, kjer smo degustirali njihovo vino, nakar smo se z avtomobili odpeljali še v Sočergo k Milanu na bobiče in domači kruh. Dobro je bilo. Čestitali smo tudi Miri in Andreji za njun osebni praznik.Andreja nas je tudi posladkala z domačim pecivom. Tako smo tu zaključili naš prijeten izlet in se od tu v pozni popoldanski uri odpeljali topljemu domu.
Marjan

22.11.2016. održana je Izborna skupština PD”Grafičar” u velikoj dvorani Doma Sindikata grafičkih radnika, Breščenskoga 4. u Zagrebu, sa početkom u 18:45 sati. Skupštinu je pozdravnim govorom otvorio predsjednik Društva, Vladimir Sor i predložio radno predsjedništvo u sastavu Barbara Mikšić, Radmila Zlatić i Nikolaj Levičnik, što je jednoglasno prihvaćeno. Predložen je dnevni red: Otvaranje skupštine, biranje radnih tijela skupštine, čitanje Poslovnika o radu Izborne skupštine, izvješće o radu Društva, izvješće o financijskom poslovanju, izvješće Nadzornog odbora, izvešće Suda časti, pozdravni govori gostiju, izbor upravnih tijela Društva, razno.
Verifikacijska komisija u sastavu Jasminka Dugi, Irena Šikić i Đurđa Biondić izvjestila je o stanju članstva i broju prisutnih. Ukupni broj članova Društva je 191 a na Skupštini je prisutno 127 članova.
Izvješće o radu Društva u razdoblju od 2012. do 2016. podnio je predsjednik Društva, Vladimir Sor. Osvrnuo se na probleme i aktivnosti Društva u tom razdoblju s naglaskom na organizirane izlete po hrvatskim i slovenskim planinama te na suradnju sa drugim planinarskim društvima, posebno sa PD Delo iz Ljubljane. Istaknuo je radove na održavanju planinarskog doma “Grafičar” na Malom Sljemenu. Sredstvima Društva izvršena je kompletna sanacija krovišta i spavaonica u potkrovlju. Izvjestio je, da se dugogodišnji sudski spor s Gradom Zagrebom oko vlasništva nad tim objektom bliži kraju i izrazio nadu u povoljan ishod za PD”Grafičar”. Osvrnuo se na probleme s kojima se Društvo suočilo zbog otuđenja novca naše članice koja je vodila financijsko i knjigovodstveno poslovanje. Taj je događaj prilično uzdrmao rad Društva. Budući da je nagodbom cijeli otuđeni iznos vraćen a počiniteljica Ana Bedeniković trajno isključena iz Društva, ocijenio je da se ritam rada vraća u normalu. Spomenuo je aktivnosti članova Društva u diletantskom kazalištu “Pentravci” koje već godinama uspješno djeluje. Zahvalio je sponzorima društva kao i svim članovima koji svojim volonterskim radom doprinose radu Društva posebno istaknuvši rad naše dugogodišnje članice gospođe Dragice Krajačić. Posebno je istaknuo rad Tončija Buličića na uspješnom održavanju Opće planinarske škole koju su u ovoj godini završile dvije generacije polaznika, čime je društvo obogaćeno većim brojem mladih članova.
Izvješće o financijskom poslovanju iznijela je Vedrana Morić. O radu Nadzorne komisije izvjestila je Irena Bubalo a izvješće Suda časti pročitao je Vjekoslav Domini.
Slijedila je rasprava po izvješćima. Skupštinu su pozdravili Dušan Resnik-Dule u ime PD”Delo” iz Ljubljane, Darko Luš u ime Vodičke službe HPS-a, Lidija Lukšić u ime HPD Vihor, Zoran Gomzi u ime HPD Kapela i Dubravka Bartolić u ime HPD Lipa. Dubravka je predložila oživljavanje nekad intenzivnijeg druženja dvaju društava. Imenovala je PD”Grafičar” kao počasno društvo Ljetnog planinarskog pohoda, HPD Lipa u 2017. godini i pozvala planinare Grafičara na razna zajednička druženja. Na rad društva kritički se osvrnuo Nikolaj Levičnik naglasivši manjkavosti u radu Upravnog odbora i Komisije za promidžbu. Istaknuo je nužnost konstruktivnog dijaloga među članovima čime bi se izbjegli nesporazumi i tračevi. Pohvalio je aktivnosti koje pomažu pomlađivanju društva i pozvao mlade članove na školovanje za planinarske vodiće. Unatoč kritikama, zahvalio je predsjedniku i Upravnom odboru na radu.
Prešlo se na izbor upravnih tijela. Već ranije je odlučeno da će se predsjednik/ca i tajnik/ca birati tajnim glasanjem budući da za predsjednika imamo dva kandidata. Ostala tijela su birana javnim glasanjem.
Bilo je dosta nesporazuma oko liste za predloženi Upravni odbor. Tonči Buličić i Dragutin Kralj nisu željeli biti članovi Upravnog odbora ako za predsjednika bude izabran Vlado Sor. Dragutin Kralj je smatrao, da svaki predsjednik predlaže svoju listu za Upravni odbor. Nikolaj Levičnik je objasnio da to nije u skladu sa Statutom društva po kojem Upravni odbor bira Skupština a ne Predsjednik. Konačno je prihvaćen prijedlog Vedrane Morić da se prvo izvrši izbor predsjednika i tajnice u nadi da ćemo nakon toga biti pametniji. Nakon što su se kandidati za predsjednika, Tonči Buličić i Vladimir Sor predstavili skupštini kratkim životopisima i planovima, skupštini se predstavila i jedina kandidatkinja za Tajnicu društva, Nikolina Pavlečić. Sa par riječi Skupštini se obratila i naša članica Dragica Krajačić. Istaknula je zadovoljstvo dugogodišnjim članstvom u Društvu i veselje kojim je godinama volonterski obavljala zadatke i vodila knjigovodstvo, što je popraćeno odobravajućim pljeskom prisutnih. Prišlo se tajnom glasanju. Istovremeno je u auli održan kratki domjenak. Svima je bilo potrebno malo okrijepe i opuštanja.
Rezultati glasanja:
Za Predsjednika Društva je izabran Vladimir Sor sa 79 glasova. Tonči Buličić je dobio 46 glasova. (2 listića su bila nevažeća).
Za Tajnicu Društva je izabrana Nikolina Pavlečić sa 123 glasa (4 listića su bila nevažeća).
Obzirom na rezultate, korigirana je lista za Upravni i Nadzorni odbor budući da Vesna Kobeščak nije željela prihvatiti članstvo u tom odboru. Javnim glasanjem, večinom glasova izabrana su radna tijela Društva u sastavu:
UPRAVNI ODBOR:
Vladimir Sor-predsjednik, Nikolina Pavlečić-tajnica i članovi: Nikola Biliškov, Melita Varga, Vesna Flego, Dominik Vadlja, Nikola Polić, Nada Boban, Barbara Mikšić, Krešimir Kučinić i Damir Plešnik.
NADZORNI ODBOR:
Marijan Ruškač, Kristina Šipić, Krešimir Hruškar.
SUD ČASTI:
Rajka Petrinović, Barbara Mikšić, Đurđa Biondić
ARBITRAŽNA KOMISIJA:
Nikolina Pavlečić, Dunja Mesing, Zvonimir Drenški.
Na prvoj sjednici novog Upravnog odbora koja će biti konstituirajuća, oformit će se ostala radna tijela društva i izabrati predsjednici komisija. Tim zaključkom je Izborna skupština PD”Grafičar” završena.
Zapisala: Vesna Flego

Volitve PD Grafičar
Po urni zamudi se je začela volilna skupščina. V zraku se je čutila napetost, saj sta se za predsednika potegovala Tonči, ki je imel podporo v mlajši generaciji in na drugi strani Vlado, ki to že nepretrgoma opravlja 32 let. Po napetih volitvah je zmagal Vlado z 77 proti 48 glasovom. Izvolili so tudi novo tajnico in to Nikolino. Po kratkem druženju se je nas 6 članov PD Dela odpeljalo po megleni cesti prot toplemu domu.
Dušan

MEDVEDNICA 2016
Vsako leto imamo v svojem načrtu jesensko srečanje s PD Grafičar iz Zagreba (proslava Dneva Grafičarja združeno z martinovanjem) na Medvednici, ki leži severno od Zagreba. Sljeme je njen najvišji vrh (1033 m) in je popularna izletniška točka, do katere se pride po cesti ali številnih planinskih poteh. Na vrhu je 169 m visok telekomunikacijski stolp. V bližini je smučišče, kjer prirejajo ženske tekme za svetovni pokal. Njen zahodni del je proglašen za narodni park. Pogorje je gozdnato, najbolj pogosta drevesa so bukev, hrast, kostanj, jesen, smreka in javor. Medveda, po katerem je dobila ime, pa danes ni več tam. Srečanja se je udeležilo 16 planincev našega društva. Vso pot je deževalo in ko smo se začeli vzpenjati, se je ta spreminjal v sneg. Misel na snežno martinovanje je bila vznemirljiva. Zaradi zaprte ceste smo se ustavili pri Bistroju Pilana. Bistro je ob glavni cesti na Bliznecu, na najbolj prometni cesti na vhodu v narodni park Medvednica iz Zagreba. Mimo poteka lepo urejena in zavarovana pešpot ob potoku Bliznec. Po celotni poti so postavljene poučne table o tamkajšnjem rastlinskem in živalskem svetu. Zvedeli smo za vzrok zastoja, in sicer da je avtobus zdrsnil na cesti ter da je nekaj dreves padlo na cesto. Nekateri planinci iz PD Grafičar, ki so bili na avtobusu, so se odločili kar peš nadaljevat do koče, približno dve uri in pol po snegu. Srečali smo tudi oskrbnika Doma Grafičarjev, ki se je ravno tako odločil nadaljevati peš po planinski poti. V gostišču smo skupaj s svojimi prijatelji grafičarji čakali več ur na sporočilo o prehodnosti ceste. Na toplem smo bili dobro razpoloženi in uživali v malici ter številnih sladkih dobrotah planink obeh društev. Druženje smo izkoristili tudi za delovni sestanek, saj smo okvirno določili načrt svojega druženja v naslednjem letu. Ker je bila cesta že več ur zaprta in ker smo dobili informacijo, da bo tako ves dan, smo se potem odločili, da gremo nazaj v Zagreb in da se vzpnemo po zagorski strani do Hunjke (877 m). Dobili smo namreč informacijo, da je tam cesta splužena in prevozna z zimsko opremo. Brez večjih težav smo prišli do Doma Grafičarjev (864 m), kjer smo prenočili. Na celotni Medvednici je deset planinskih domov. Ocenili smo, da je bilo na vrhu do 30 cm snega. Kot vedno so nas grafičarji lepo sprejeli in pogostili v topli koči. Posebno vzdušje pa je naredilo druženje na prostem pri peki mesnih dobrot in kostanja. Ob dobri glasbi in plesu smo pričakali krst mošta. Ceremonija je bila vesela kot vedno, koča pa polna do zadnjega kotička. Zjutraj smo se odločili za pohod do Sljemena, ker se je naredil prekrasen sončen dan. Hoja po snegu pa je bila pravi užitek! Jasno in sončno vreme nam je omogočilo na vrhu pogled na Zagreb in druge spodaj ležeče kraje. Bilo je zopet eno druženje, veselo, polno dogodivščin.
Stanka

Ha, leto je naokrog in po težkih pogajanjih z predsednikom društva sem si ponovno izboril, da lahko vodim izlet v neznano. Kot prejšnje leto sem se tudi letos veselil, da popeljem naše člane nekam, kjer še nismo bili v čemer mi je pomagal tudi Dušan saj na žalost se ne morem udeležiti vseh pohodov.

Vsak od nas hribovcev, ko se peljemo na štajersko, se pred Žalcem ozremo na levo pogledamo, osamelca na katerem se v vsej svoji veličini nam razkazuje cerkev z dvema turnoma. Ja to je Gora Oljka. Ja internet je povedal, da hoje kaj preveč ni zato sem se odločil, da naredimo krožno pot preko Vimperka (Vinska gora) po grebenu do Oljke in deloma po drugi poti do izhodišča. Seveda, ker tudi sam še nisem bil na Oljki sem kot dober in zaveden hribovc pred izletom prehodil pot. Ja izkazalo se je da je sama pot super in ne pretežka.

Ja in seveda pred izletom spet večno vprašanje vreme. Ja kazalo je tako tako, po več različnih napovedih smo se seveda »TA« pravi hribovci odločili in šli. Pot do cilja je bila malo deževna malo ne ampak zanimivo je kako ni problema, ko si na poti te dež toliko ne moti ko pa doma na kavču razmišljaš pa je dež velik problem. Zaključe: Treba se je vzdignit in rit premaknt. Koča na vrhu prijetna, natakar prijazen, lična postrežba ja vse kot je treba. Pot nazaj je potekala kot po navadi vsak zase bolj ali manj, no razumljivo gobe, kostanj in prepričan sem, da so naše članice še kaj našle.

Vsem skupaj se zahvaljujem za udeležbo in upam, da ste preživeli lep dan.
Robi

Kisovec 2016
Listje na drevju je porumenelo, v deželo je prišla jesen in z njo dvodnevni izlet Dela in Grafičarja. V prisrčnem vzdušju smo se zbrali v Trzinu, nato pa nadaljevali proti Stranjam, kjer smo si ogledali dolinsko Veliko planino in si privoščili jutranjo kavico. Pri Kalcitu smo zagrizli v hrib in po dobri uri in pol prišli do cerkve Sv. Primoža, kjer nas je pričakala goveja muzika. Po kratkem postanku smo nadaljevali po lovski poti proti domu na planini Kisovec. Po okusni večerji smo se ob dobri glasbi tudi malo zavrteli, nato pa odšli na zaslužen počitek. Zjutraj smo se razdelili v tri skupine: ena je odšla na najvišji vrh Velike planine Gradišče, visok 1666 m, druga je osvojila črnuški dom, nakar smo se čez nekaj ur združili na Mali planini in se skupaj podali proti kranjskemu Raku, kjer so nas čakali avtobus in tretja skupina. Družno smo se odpeljali v gostilno Pri planinskem orlu, kjer smo ob dobrem kosilu zaključili še eno uspešno druženje. In kakor je dejala Melita v članku za Grafičarja, se z besedami ne da opisati lepe narave, čudovitih razgledov, lepega vremena in za vse te stvari so bili prikrajšani tisti, ki jih ni bilo.
Dušan

Gašperičev na Krim
Leto je naokoli in tu je bil zopet en prijeten pohod s PD Delo na Krim v Spomin Jožetu Gašperiču.
Jože Gasparič je bil navdušen planinec in pobudnik ustanovitve PD Delo in planinske sekcije v OŠ dr. Vita Kraigherja. V ČGP Delo je bil grafični tehnolog, poučeval pa je tudi na Grafični šoli v Ljubljani. Bil je predsednik PD, pobudnik in urednik Planinskega biltena, kronist, planinski vodnik, član GS, markacist, transverzalec, predavatelj v alpinističnih in planinskih šolah ter odlikovan z mnogimi priznanji (zlati znak PZS, PSH, PSJ, plaketo PZS in drugimi).
Letos je bil že jubilejni 20. po vrsti. Na startu se je zbralo kar 38 navdušencev, da izkoristi prijetno z koristnim. Spominskega pohoda se je udeležila tudi deseterica planink oz. planincev našega društva.
Vreme je bilo kakor naročeno za pohod, morda le nekoliko bolj soparno. Tako smo lepo ob 9 uri v strnjeni koloni krenili proti našemu cilju. Vmes smo imeli več postankov za priključitev počasnih in nekaj tudi za kakšen osvežilni požirek tekočine. Pot je bila suha in hoja prav prijetna. Po dveh urah smo prispeli na sončen vrh. Tu nas je čakal topel čaj, katerega je po tradiciji častilo PD Delo in dobrote iz nahrbtnika. Veliko prijetnih besed smo si izmenjali in se spominjali dogodkov prejšnjih pohodov. Pogledi v okolico so malce zastirala koprena meglic tako, da smo kmalu po skupinskem slikanju odšli nazaj v dolino, v Iški Vintgar. Pot navzdol je trajala nekoliko manj časa. Ko smo prispeli na izhodišče nas je Dušan še enkrat presenetil. Naročil je kar tri velike pice da te kap a za pijačo je pa poskrbel Jure Gašparič. Jedače je bilo tako v izobilju, a tudi pijača se je prilegla. Ja Delovci nas niso pustili ne lačne ne žejne. Na koncu smo se lepo zahvalili za gostoljublje, se domenili za sodelovanje za drugo leto in veselo odpravili domov.
Lep pozdrav
Marjan

ŠKEDNJOVEC
24. avgusta nas je Anica, ki ima kar precej smisla za orientacijo, vodila na Škednjovec, 2309 m visok vrh, ki je označen kot zahtevno brezpotje s 1. do 2. st. plezanja. Ob peti uri smo se zbrali pri Ruskem carju, Mira in Biba iz PD RTV, Robi, član PD Iskra, nas je čakal v Vodicah ter Anica in jaz. Mira nas je pripeljala na planino Blato (1088 m). Skozi gozd smo se napotili do planine Krstenica (1655 m), ki ima med vsemi fužinskimi planinami najbolj odprto lego z lepim razgledom na Bohinj. Letos je na planini sirarno prevzela zlata maturantka in dela odličen sir. Privoščili smo si malico, čaj in kislo mleko, potem pa počasi krenili naprej. Pot nas je vodila med Stogoma Krsteniškim, Jezerskim in levo ogradi. Ustavili smo se na opuščeni planini Jezerci, kjer stoji korito in si iz pipe natočili zadnjo vodo. Naprej sta dve poti, desna na Jezerski Stog, mi smo nadaljevali po brezpotju, levo po dolini. Pred nami sta bila združena vrhova Adam in Eva (2019 m), levo Debeli vrh (2390 m), v daljavi naš cilj Škednjovec. Presenetljivo je bilo, da je ostalo še kar nekaj cvetja, prevladovali so rumeni cvetovi, v kotanjah še nekaj materine dušice. Predajali smo se naravi in uživali. Ani je opazila mogočnega gamsa. Tiho smo se mu približali, vendar nas je opazil. Počasi se je odmikal, se ustavil in nas gledal. Robi, ki je ves čas slikal, je naredil lep posnetek. Pot nas je nato vodila čez melišča strmo navzgor in po dobrih dveh urah smo se dvignili na preval med Škednjovcem in Vrhom Hribaric (2388 m). Spoštljivo smo gledali vrh, kajti ta del vzpona je bil najzahtevnejši. Čakalo nas je še pol ure lažjega plezanja po izpostavljenem in krušljivem grebenu na vrh. Moram priznati, da me je bilo kar malo strah, kako bo. Vodila je Anica, ki je tu že hodila. Počasi, skrbno je izbirala prehode. Ko smo dosegli vrh smo bili presrečni, si čestitali in se objemali. Razgled je bil veličasten. Pred nami Triglav, Mišelj vrh, Mišelj Konc, za nami Debeli vrh, pod nami ogromna globina, Mišeljska dolina in še in še. Počasi in previdno smo sestopali do prevala, kjer smo vsi razen Robija pustili nahrbtnike in se pošteno oddahnili. Bravo Anica ! Hvala ti ! Z Bibo sva se predali soncu, zobali orehe in fige, drugi so na hitro skočili še na sosednji Vrh Hribaric. Skupaj smo se spuščali čez strma melišča, se ustavili na Jezercih, kjer je bilo ob koritu polno krav, da nam je komaj uspelo natočiti vodo. Pot do Krstenice je bila bolj sproščena in vsi zadovoljni smo peli. Mira, ki je prava enciklopedija poznavanja vzponov, izletov in zahtevnejših tur nam je za konec zapela še eno Kreslinovo pesem. Na planini smo kupili nekaj sira in se nato spustili do planine Blato. Hoje je bilo 9 ur. Srečni, polni prijetnih vtisov in vonjav ter utrujeni smo se peljali proti domu. Ob slovesu pa je Robi povedal: Ženske zelo ste me presenetile, odlično ste se držale, »sezule ste me« !
Deni

JEZERSKI STOG (2040 m)

Pri Ruskem carju se je zbralo šest boljših polovic in moja malenkost (Pavle me je pustil na cedilu) in se odpeljali proti planini Blato. Od tam nas je vodnica Anica vodila po strmi lovski poti proti fužinskim planinam. Po uri strme hoje smo se odpočili pri lovski koči, kjer je tudi lep pogled na planino Blato. Pot smo nadaljevali proti planini Krstenica, kjer so se nekateri okrepčali s kislim mlekom. Le-to je najbolj pomagalo Ančki, saj je v nadaljevanju vključila turbo pogon. Po zložni poti smo nadaljevali k opuščeni planini Jezerca, kjer smo se napili hladne izvirske vode in nato zagrizli v strmino, ki smo jo po pol ure premagali in stopili na vršni greben, kjer se nam je odprl prečudovit pogled na našega očaka in ostale gore. Nadaljevali smo po ozki stezici, speljani med strmimi travnatimi vzpetinami na desni in prepadi v dolino Velega polja. Dospeli smo do vršne gmote, ki smo jo po strmem skrotju premagali in že smo smo se znašli na vrhu 2040 m visokega hribčka, od koder se nam je ponujal veličasten razgled – po vseh vrhovih so se videli planinci, vendar, kot je rekla Anica, je naš samo za delavce, ker smo ga danes osvojili samo mi. Pazljivo smo se spustili do Ančke, ki nas je čakala na dva tisoč metrih, ter mimo planine hitro prišli do Krstenice, kjer sta nas čakali Milica in Sonja. Tu smo se zopet nekoliko okrepčali , kupili nekaj bohinjskih dobrot in že smo jo potegnili proti dolini. Na ravnini smo se ustavili v gostilni, kjer smo ob mešanem točenem pivu in sladoledu (častila je Sonja za njen rojstni dan) skupno ugotovili, da je bilo tudi tokrat vse skupaj nadvse suuuuuuper!!!

Dušan

Kofce in Veliki vrh
V zgodnjem julijskem jutru smo se Mira, Valerija, Ančka in Stanka pripeljale iz Tržiča po Dolžanovi soteski do Jelendola. Pri Bornovem dvorcu smo zavile levo, peljale smo se po asfaltni in nato lepi makadamski poti do majhnega parkirišča ob poti, kjer smo opazile kolovoz in začetek svoje poti. Skozi gozd smo sledile markacijam in kmalu prišle do znamenite lesene lepo urejene kapelice. Po krajšem postanku smo nadaljevale po svoji poti do ograde pašnika ter že zagledale planinski dom na Kofcah in zraven planšarijo Kofce na višini 1488 m. Po krajšem počitku smo se začele vzpenjati po širokem travnatem pobočju in mimo velikega križa. Opazovale smo naš cilj Veliki vrh 2088 m levo, ki je bil ves v meglicah ter desno Kofce goro 1967 m in Kladivo 2094 m. Hodile smo tudi med smrekami in ruševjem. Pot je postajala vedno bolj strma in proti koncu je bila zavarovana z jeklenicami. V manjši dolinici Toplar pod Velikim vrhom sta se Ančka in Stanka odločili za nabiranje zdravilne plahtice, s katero je bila vsa poraščena. Mira in Valerija pa sta pohiteli proti Velikemu vrhu. Vračale smo se po isti poti. Na planini so se veselo pasle in cingljale krave in telički, me pa smo še malo uživale in nabirale dišečo materino dušico. Po zasluženem počitku na planšariji Kofce smo se po isti poti zadovoljne in vesele vračale.

Stanka