2015

Izlet na Primorsko

Dvanajstega decembra se je več ali manj stalna planinska družba, zbrana pri Ruskem carju, odpeljala proti Primorski.V mrzlem, toda jasnem jutru smo se pri Postojni podkrepili s kavo, cilj tega dne je bil znameniti kraj Hrastovlje, znan po cerkvi Sv. Trojice, še bolj znan po cerkvenih freskah z imenom Mrtvaški ples. Vas se je že kopala v soncu, ko se je naša deseterica začela vzpenjati čez travnati del proti hribu Lačna. Lepo prehojena pot je le ponekod presenetila z meliščem večjega kamna in razkopanim terenom, ki so ga za seboj pustili divji prašiči. Na 451 m visokem hribu Lačna smo se nekateri v prijetnem sončnem dnevu, ki nikakor ni spominjal na december, povzpeli na razgledni stolp, po kratkem oddihu pa smo nadaljevali pot proti vasi Kubed. Domačini ga imenujejo Čubed. Pod obrambnim stolpom, ki je v 15. In 16. Stoletju domačinom služil kot zatočišče pred vpadi Turkov in Uskokov, smo poklepetali s simpatičnim domačinom, ki pozna marsikatero zanimivost iz te majhne, slikovite vasi. Ogledali smo si tudi cerkev Sv. Florijana, zgrajeno leta 1860 in nato naš pohod nadaljevali po učni poti. Nezahtevni pohod, ki je trajal slabe štiri ure, nam je nudil razgled na vse strani šavrinskega gričevja.
Primorske jedi, od znamenitega trisa, divjačinskega golaža, do odlične primorske enolončnice, so v polno zasedeni gostilni Švab, zelo dobro teknile. Ob živahnem pogovoru smo nazdravili prihajajočim praznikom, debatirali o izletih, ki so že na programu za prihodnje leto in pohvalili predsednika Dušana, ki je za zadnji izlet v 2015, »odprl« blagajno in nas počastl z dobrim domačm refoškom.
Planinski pozdrav.
Sonja

Srečanje na Sljemenu

Vsi, ki smo se prvič udeležili tradicionalnega srečanja planincev Grafičarja in planincev Dela, smo ob prihodu do planinske koče, ki je ponos grafičarjev in je bila v soboto, 7. novembra, obsijana s soncem, menili, da sta lokacija in hiša kot v pravljici. Devetnajst veselih popotnikov iz našega društva se je zgodaj zjutraj odpeljalo na že dobro znano srečanje na čudovito pogorje Sljemena. Zlato rumene jesenske barve so nam polepšale potovanje že na poti od Čateža pa do meje s Hrvaško. Dobre volje so naši šoferji vijugali med gozdovi Sljemena proti Domu Grafičarjev, ki stoji sredi bukovega gozda na višini 864 metrov. Kot vedno so nas planinski prijatelji lepo sprejeli in pogostili, vsak od nas je takoj začutil toplino lepo urejene planinske koče, kjer smo tudi prespali.

Pohod po pobočjih nekaj pod 1033 metrov visokega Sljemena je vodil Dado. Če štejemo počitek in druženje na sončni, 877 m visoki Hunjki, smo skupaj z Grafičarji prvi dan hodili nekaj manj kot pet ur in tako nekaj metrov pod vrhom obhodili Sljeme. Jasno in sončno vreme, ki je bilo zaradi temperature bolj podobno septembrskemu in ne vremenu v času Martinovega, nam je omogočalo pogled na Zagreb in druge spodaj ležeče kraje. Ponosni smo se čez čudovite vrhove v daljavi ozrli tudi na Triglav. Vodenje izkušenega Dada je planincem dobro znano, vedno poskrbi tudi za poučni del pohoda. Listje je šelestelo pod nogami, ponekod široke, drugod ožje gozdne poti so nas spominjale na sprehod po ljubljanskem Tivoliju, le da je Sljeme mnogo bolj prostrano. Med krajšimi postanki smo si ogledali staro zapuščeno smučišče, pa novo smučišče, kjer so tekme svetovnega pokala, novejši hotel Snježna kraljica in večkrat obnovljeni hotel Tomislavov dom. Slednji je bil večkrat obnovljen tudi zato, ker je vsaj trikrat pogorel. Sljeme je najbližja in najbolj priljubljena izletniška točka Zagrebčanov, prav tako pa tudi drugih Hrvatov.

Tako pohodniki kot turisti imajo kaj videti – gostinski lokali, zelene jase, klopce, igrišča, na stotine prepletenih poti. Žal so nekateri objekti zapuščeni, vendar to ne pokvari vtisa. Taisti dan smo se do koče vrnili tik pred mrakom, kjer smo pred manjšo lopo pospravili slastno malico in pečen kostanj, mali gašperček v “sejni sobi” te lope pa je žarel in kar poskakoval, ko se je na njem kuhala kava. Koča se je po osmi zvečer napolnila do zadnjega kotička. Srečanje in martinova pojedina sta privabila še kakšnih 30 hrvaških planincev, ki so skupaj z nami nazdravili krstu novega vina in glasbi tamburašev. Miza se je šibila od dobrih sladic, ki so jih pripravile planinke obeh društev.

Naslednji dan smo se odločili za veliko krajšo, a prijetno pešpot do najvišjega stolpa na Sljemenu, ki meri neverjetnih 169 metrov. Pogled na konico stolpa ti vzame dih, razgledna točka s tega vrha je zelo oblegana. Še posebno veliko obiskovalcev je bilo ravno tam, kjer smo se družili ob kavi in skupaj zatrjevali, da nam je v dvoje vedno znova lepo.

Na vrsti je bilo še slovo in vsem že dobro znane obljube, da se spet vidimo, in načrti, kdaj se spet vidimo. Sledili so še govor in zahvala obeh predsednikov društev, Dušana in Vlada, potem pa pot proti domu. Dušanova trditev, da so v gostilni v Raduhovi vasi daleč najboljše koline, se je izkazala za resnično.

Planinski pozdrav!
Sonja Suhadolc

Evo pa sem se končno odločil, da se ponovno aktivno vključim v našo planinsko društvo, da spet malo podoživim naša prijetna srečanja. Dušan je bil tok prijazen, da mi je zaupal letošnji izlet v neznano kar se mi je zdelo čist super za začetek. Ja odločil sem se, da gremo na Celjsko kočo na kateri še nisem bil in zdelo se mi je, da tudi ostali še niso bili. Z Dušanom sva pripravila dve poti eno mal bolj »divjo« in normalno lahko planinsko pot. Vedno bolj, ko se je približeval dan našega izleta bolj sem gledal vremensko napoved, ki se je iz dneva v dan spreminjala, no proti koncu pa mi je že bilo počas vseeno, pa saj smo planinci in smo navajeni vsega »hudega« in lepega.

Na dan izleta se nas je zbralo 13 članov pri Ruskem carju kjer smo se porazdelili v avte in krenili proti izletu v neznano. Sam cilj sem razkril šele na počivališču Lopata kjer so se vsi člani razen moje Anite odločili za »divjo« pot. Ja, če sem iskrem je tudi mene mikala ta »divja« vendar je bil z mano moj že ostareli kuža Bel, ki pa n mogel po tej poti. O sami ta »divji« poti in kaj se je dogajalo na poti ne morem veliko povedati (mogoče Dušan kaj doda) razen da so posamezniki bili presenečeni nad zanimivostjo in razgibanostjo poti, da v takem koncu Slovenija se najde tudi kaj takšnega. Midva z Anito sva krenila po klasični poti in kakšnih posebnosti ni bilo razen, da ko sva se bližala Celjski koči, sva se odločila, da greva še pogledati do Pečovniške koče in se je moj kuža odločil, da gre direktno na Celjsko kočo in da ne misli delati ovinkov in trošiti svoje energije (koča je pač koča za njega in povsod imajo hrano kar ga edino še zanima). No po daljšem pregovarjanju se je le odločil in res bi bilo škoda, če nebi šli jo pogledat saj je okolica in sama koča res skrbno in lepo urejena (no kar smo kasneje ugotovili ne velja za strežbo). Pri Celjski koči smo se po krajšem čakanju vsi zbrali in ugotovili, da Celjska koča ni več tako planinska (sedaj je hotel z 4*) kot je bila nekoč in smo raje šli do Pečovniške koče, kjer smo v miru kaj pojedli, srečni, da se nas je dež izognil. Po krajšem počitku obvezna gasilska slika in pot navzdol kjer smo že zadovoljni z izletom kramljali vsak po svoje. Očitno smo se imeli tako lepo, da smo se še v Lj. ustavili na kavici. Ja pogovor je že stekel o novih izletih katerih se bova z Anito začela vedno bolj udeleževati saj sva se imela lepo.
robi
Lp.

To je to. S temi besedami je predsednik Dušan zaključil kratek opis Mozirskih planin, ki so bolj znane pod imenom Golte ali smučišče Golte. Za planoto so značilni tektonsko prekopani in prepustni apnenci, zato je površje kraško razjedeno. Pestro pokrajinsko podobo ustvarjajo številne vrtače, suhe doline, brezna in jame, snežnice in ledenice. V nekaterih izmed njih se celo leto zadržuje sneg ali led, zato smo si prvi dan pohoda ogledali tudi jamo Ledenica, ki je skrita blizu Mozirske koče.
Dvodnevnega, dobro izbranega izleta se je udeležilo 25 prijateljev iz PD Grafičarja in
15 planincev iz PD Delo, malce kasneje se nam je pridružila tudi Marinka Koželj Stepic, predsednica Meddruštvenega odbora PD Ljubljana. Avtobus je z dobro razpoloženimi planinci, ki smo se srečali ne daleč od Mozirja, vijugal visoko proti lepo obnovljeni in prijazni planinski koči na višini 1356 m. Ob vznožju alpskega vrta z drevesnim horoskopom smo se kljub malce turobnemu vremenu povzpeli na kopasti, 1587 m visoki Boskovec. Preden smo se proti večeru odpravili v kočo, smo se gostili in veselili ob dobri jedači in vinu. Dobrote je za svojih 60 pomladi pripravila Veri, tista vesela planinka, ki zmeraj poskrbi za smeh in dobro razpoloženje. Vzdušje v koči je bilo tudi zaradi zakurjene kmečke peči in prisrčnega pozdrava oskrbnika Filipa na višku. Za večerjo pa odličen golaž, tak za pomazat.
Marinka Koželj Stepic je bila z eno izmed slovenskih pohodniških visokogorskih skupin, ravno v času silovitega potresa v Nepalu in Katmanduju. Skupaj s prijatelji je doživela rušilni potres, ki je 25. aprila letos zahteval več kot 1.800 žrtev in več tisoč ranjenih ter porušil na tisoče domov.
Doživetje je želela deliti z nami. Marinkine pripovedi o grozovitem tresenju, bučanju, rušenju in umiranju se ne da ponoviti, vendar je vsak od nas čutil in razumel kako zelo so njihova življenja ta dan in naslednje dni, ko so se potresni sunki ponavljali, nihala med življenjem in smrtjo. Ostali so brez vode, hrane, trepetali v vsakodnevnem strahu kdaj in ali se bodo srečno vrnili domov. Kljub pomanjkanju in nenehnem strahu so pomagali drugim. Marinka je ob koncu svoje pripovedi dodala, da je vesela, da smo se zbrali na Golteh in da še ohranjamo dolgoletno prijateljstvo med hrvaškimi in slovenskimi planinci.
Po zajtrku smo se ob kitari in pesmi oskrbnika Filipa poslovili od ene najstarejših in po oceni obiskovalcev, najbolje urejenih koč v Sloveniji. Ta dan je naš pohod potekal mimo hotela Golte, od tam čez smučišče do Medvedjaka (1563 m). Ob vzponu čez zelene trate, mimo Treh plotov, je bilo hladno in vetrovno. Ko smo se bližali koči Starih stanov, kjer nas je čakal planinski čaj, nas je že obsijalo sonce. Majhen vzpon pa spet majhen spust, tako smo uživali v hoji in si ogledovali prelepo mozirsko dolino vse tja do gore Oljke. Na nedeljskem pohodu se je dobra volja stopnjevala in ni manjkalo veselih presenečenj. Malico iz ruzaka pri koči Starih stanov je teknila tudi konjem, nam vsem pa tenko narezan, zelo okusen špeh iz Ančkine špajze. Živahen klepet in smeh tudi zato, ker se je skupinici pohodnkov na Pastirski poti kar naenkrat prikazal svizec. Skratka, ostali nam bodo lepi spomini. Tako razpoloženi smo z lahkoto prišli nazaj do drevesnega horoskopa. Vsak od nas si je ob ogledu tega lepo urejenega parka našel svoje drevo. Namesto kozorogov, levov, vodnarjev, smo postali brin, leska, breza, bukev…
Okusno kosilo v lepo urejeni gostilni pri Vidu smo pred slovesom od planincev PD Grafičarja dobro zalili.
Tokrat smo na pobudo predsednika Dušana nazdravili na račun društvene blagajne.
Sledile so pozdravne besede predsednika PD Grafičar Vladota in predsednika našega
društva. Organizacija srečanja in pohoda je bila po zaslugi Dušana, Pavleta, Marjana,domačina Vladota in prizadevnih gostov iz Hrvaške spet vredna pohvale.

Planinski pozdrav.
Sonja Suhadolc

Enako kot se vleče neskončno dolga cesta čez Krajinski park Iške, se je to oblačno jutro vlekla megla čez vrh Krima in po okoliških hribih. V hladni soteski Iškega vintgarja, kjer je bil zbor sobotnih pohodnikov, se nismo dolgo zadrževali. Približno polovica pridnih pohodnikov je kljub mokri in spolzki pohodni poti zagrizla na Krim. Druga polovica se je odpeljala z avti, kar ni nepomembno, v enem izmed avtov je bila slastna malica.
Srečanje devetnajstih pohodnikov na 19. spominskem pohodu v čast Jožetu Gašpariču, predanemu alpinistu, vodniku, pohodniku, pobudniku in ustanovitelju PD Delo je bilo spet čustveno obarvano. Bil je tudi predavatelj na Grafični šoli v Ljubljani, bil urednik Planinskega biltena, kronist v internem časniku Dela, član GS, transvezalec, med drugim tudi markacist pohodne poti od Iškega Vintgarja do Rakitne, ki je del ljubljanske mladinske poti. Še bi lahko naštevali njegove vrline in aktivnosti, prejeta priznanja in medalje. Jože je bil mnogim od nas zgled, nekaterim tudi sodelavec znan po tem, da je znal prisluhniti in tudi pomagati. Planinsko društvo Delo obeležuje Gašparičev pohod tudi s podelitvijo priznanj vsem zvestim pohodnikom, ki so se večkrat zapovrstjo na ta dan povzpeli na Krim. Letos je priznanje za deset pohodov iz rok Jožetovega sina, Jureta Gašperiča, prejel predsednik PD Delo Dušan Resnik, enako priznanje za deseti pohod je prejel Bojan Bernik. Za pet zaporednih pohodov je priznanje prejela Verica Resnik.
Razigrana družba v planinski koči na Krimu se je zaradi prepolne koče kmalu obrnila nazaj proti Iški, saj je kočo do zadnjega kotička zasedlo več kot sto lačnih hribovcev Društva slepih in slabovidnih. Naše druženje se je nadaljevalo pri gostinskem lokalu ob hladni Iški, kjer je po zaslugi Dušana nastala simpatična skupinska fotografija. Zadovoljni z obeležitvijo v spomin Jožetu Gašpariču smo se poslovili, a le za kratek čas, saj se bomo sredi septembra skupaj s prijatelji iz PD Grafičarja potepali na Golteh in okoliških hribih.
Planinski pozdrav!
Sonja Suhadolc

Izlet v Ročinj, Tolminska korita in Javorco

Zamudniki, (Stanka, Mari, Silva, Milica, Denis z Žakom), ki se 11. julija nismo udeležili izleta v Ročinj – Čičer, smo se tja odpravili 1. septembra. Ubrali pa smo malo drugačno pot. Zahvala gre predvsem našemu podpredsedniku Pavletu Kljunu, ki se je bil pripravljen v tiste kraje zaradi nas odpraviti še tretjič. Iz Ročinja smo startali nekaj čez pol deveto do cerkvice Sv. Pavla. Pavle mi je pozabil povedati, da bi morala s seboj vzeti mačeto, saj je bila večina poti preraščena s trnjem. Še dobro, da smo nazaj šli po drugi poti. Malo popraskani smo pred cerkvico zagledali tri iz marmorja izklesane oltarje Kalvarije, ki so jih po ljudskem izročilu Ročinjci dobili od Drežničanov v zamenjavo za planino, ki so jo nekdaj imeli tam daleč pod Krnom. Po kratkem postanku smo se odpravili do avtomobilov in krenili v hladovino Tolminskih korit. Srečali smo veliko tujih turistov, ki so si prišli ogledat to zanimivo pot ob Tolminki. Občudovanja vreden je Hudičev most, ki stoji 60 m nad globeljo, potem je tu še Medvedova glava, del korit pa se imenuje Skakalce. Ker smo z ogledom korit končali že ob pol enih, je Stanka predlagala, da si ogledamo še Spominsko cerkev Svetega duha, ki nosi znak Evropske kulturne dediščine. Po strmo dvigajoči se cesti smo pešačili pol ure in ko smo vsi prešvicani prispeli pred cerkev, smo morali premagati še okrog 60 stopnic, vendar se je izplačalo, saj je cerkev vredna ogleda. Leseno svetišče, posvečeno padlim avstro-ogrskim branilcem tolminskega bojišča soške fronte nas je vse impresioniralo. Nad vhodom se dviga zvonik s sončno uro, grbom monarhije in napisom PAX (mir). Notranjost cerkve je secesijsko poslikan in dekorativno obdelan prostor. Prevladuje modra in črna barva zlatimi in belimi ornamenti. Na hrastovih ploščah je vžganih 2564 imen padlih vojakov. Zunanje stene te spominske cerkve krasijo grbi dežel nekdanje avstro-ogrske države. Podrobnosti nam je obrazložil skrbnik cerkve.
Ko smo se vračali, smo se ustavili še pri vrelcu zdravilne vode, se najprej odžejali, potem pa natočili vode še v vse prazne plastenke za domov.
Izlet smo zaključili v Športnem gostišču ob Soči, pred odhodom domov pa smo si še v Soči malo namočili utrujene noge. Prepričana sem, da bo ta izlet udeležencem ostal v lepem spominu.

Zapisala: Milica Kegl

Stol (1673 m)
Stol je najvišji vrh slovenskega dela pogorja, ki se razteza od Soške doline med Kobaridom in Breginjem ter Žago do reke Tilment v Beneški Sloveniji. Pogorje je pravzaprav 34 km dolgo sleme, ki je najdaljše v Julijskih Alpah. Južno pobočje je bolj strmo in povečini golo, medtem ko je severno bolj položno in poraslo z gozdom, vrhnji del pa je travnat in primeren za pašo. Vmes je nekaj planin, med katerimi je največja Božca (1360 m). Pomembni vrhovi so še Veliki Muzec (1630 m), Mali Muzec (1612 m), Mali vrh (1405 m) in Baba (772 m). S Stola (domačini mu pravijo Stu) je izredno širok razgled na vse strani. Na severu vidimo Kanin, Rombon, Mangart, Jalovec, proti vzhodu Krn in Triglav, proti jugu Matajur, potem pa seže pogled do Breginja in prek obširne furlanske nižine do Tržaškega zaliva, proti zahodu pa k že omenjenim vrhovom Veliki in Mali Muzec, Mali vrh, Baba, onstran državne meje pa h Karnijskim Alpam in Dolomitom. Vzporedno s Stolom, le na drugi strani Soče, se razteza greben Polovnika, po katerem je v prvi svetovni vojni potekala frontna linija. Na drugi strani Soče je z značilno strmo obliko lepo viden Svinjak, ki naj bi se prvotno imenoval Sovnjak.
Tokratnega izleta smo se udeležili Dušan kot vodja, Bojan, Ančka, Mira in Stanka. Peljali smo se čez državno mejo proti Predelu, Logu pod Mangartom in nato Bovcu. Nadaljevali smo proti Kobaridu in v vasi Žaga zavili na cesto proti nekdanjemu mejnemu prehodu Učja. Tik pred prehodom smo sprva spregledali ožjo cesto, ki pelje na Stol. Najprej je asfaltirana, potem pa po kakšnem kilometru postane luknjasta in makadamska. Cesta je na nekaterih mestih močno načeta, zato je moral Dušan zelo paziti, da nismo udarili v jame. Pripeljemo se lahko vse do planine Božca, kjer se pasejo krave in drobnica, vendar smo se mi odločili parkirati pri lovski koči. Do planine in istoimenskega prelaza smo nato potrebovali približno pol ure. Na vrhu prelaza je na drugo stran speljana slabša makadamska cesta, ki povezuje Breginjski kot in je privlačna za gorske kolesarje. Na planini nas je markacija usmerila desno na greben. Pot poteka nekaj časa po južni, nato po severni strani. Ko smo šli mimo lovske opazovalnice, smo se začeli bolj strmo vzpenjali ob visokih travah, med skalami in koreninami ter kmalu daleč pred seboj zagledali anteno na vrhu Stola. Ob stezi smo opazili tudi rastišče divjega klinčka (nageljčka), ki nas je navdušil s svojim omamnim vonjem. S planine do vrha smo potrebovali dobro uro hoda.
Po krajšem postanku na vrhu smo dobro razpoloženi občudovali vse to opisano kraljestvo naših prelepih gora. Naša Ančka je celo videla avto, ki naj bi se vzpenjal na Kaninsko pobočje. Po obilici smeha smo ji razložili, da je to le panoramsko letalo, ki vzleta z letališča Bovec. Kar nekaj smo jih kasneje še opazili. Videli smo tudi jadralne letalce, saj sta Stol in prelaz Božca njihova priljubljena točka. Ob povratku sta se zelo lepo videli tudi koča na Mangartskem sedlu in planinska koča doma Petra Skalarja na Kaninu, ki sta bili obsijani s soncem in zato toliko bolj vidni. Ustavili smo se tudi na planini Božca, si ogledali njihovo sirarno in kupili tudi njihov odličen sir, ki je znan po tem, da je izdelan iz približno 70 % kravjega in 30 % kozjega mleka. Ob povratku do avta smo še srečevali pridne in vztrajne gorske kolesarje, ki so se vzpenjali proti Stolu.
Pohod nam bo ostal v lepem spominu, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za odličen izlet. Na koncu smo se zahvalili še Dušanu za odlično in varno vožnjo.

Stanka

Čičer (726 m)

V drugo gre rado, pravi pregovor, in tako se nas je osem članov odpeljalo iz Ljubljane proti Primorski, še dva pa sta se nam pridružila v Tolminu.

V vasi Ročinj smo pustili vozila in streljaj iz vasi zagrizli v strmino ter po uri prišli do cerkvice Sv. Pavla, kjer smo si privoščili krajši počitek. Po lepo speljani mulatjeri smo prisopihali na vrh 726 metrov visokega Čičerja, ki sicer ne nudi ravno lepega razgleda, se pa lepo vidi Anhovo. Po strmem spustu mimo ostankov iz prve svetovne vojne smo se vrnili v vas in se z avtomobili odpeljali proti Tolminu, kjer smo se tudi primerno okrepčali, nato pa se odpeljali še na ogled Tolminskih korit.

Po vsem doživetem smo se prijetno utrujeni odpeljali proti domu.

Dušan

Veselili smo se ponovnega srečanja s planinci PD Grafičar. 169. srečanja po vrsti. Vrata Jadrana se imenuje kraj ob avtocesti proti Reki, kjer smo se 23. maja pozdravili in se skupaj v deževnem jutru z avtobusom odpeljali proti Učki. Organizator in vodja te odprave je bil Dado Kralj, izkušeni planinec PD Grafičarja. Na parkirišču Poklona, na višini 922 m, v nemajhnem nalivu, nam je dajal še zadnja navodila za vzpon proti vrhu. Dobra polovica planincev, skoraj zamaskiranih v kapuce, palerine, a dobre volje, je v dveh urah in pol, kljub razmočeni in drsni poti osvojilo 1401 m visok vrh Učke.Kondicijsko zahteven vzpon je oteževal dež, ki se je občasno spremenil v naliv. Na vrhu se nam je odprl čudovit razgled na obalo Lovrana in Opatije, na drugi strani na prostrano zeleno dolino Istre. Po kratkem oddihi se je petnajst pogumnih fantov in deklet obeh društev odločilo za spust po drugi, daljši poti proti Lovranu, saj jim je Dado obljubil, da bo naporen le prvi skalnati del poti, sicer bo prijeten spust po zelenih livadah.
Drugi planinci smo se, še vedno v dežju, vračali po isti spolzki poti do avtobusa. Po četrti uri popoldne, ko smo v Lovranu spet skupaj sedli na avtobus, so planinci, ki so prehodili daljšo, veliko bolj naporno pot, utrujeni, a zadovoljni povedali, da Dadovih obljubljenih zelenih livad ni bilo nikjer.To je bil eden od razlogov, da prvi in drugi dan smeha ni manjkalo. Okusna in bogata večerja z istrsko mineštro in obilnim krožnikom dobre hrane je bila v Grožnjanu, mestu umetnikov, v bližini znanega Motovuna. Še prijeten klepet ob pivu, nakar se je prilegla postelja.,Prespali smo v lepo urejenih hišah, ki pripadajo Hrvaški glasbeni mladini. Nedelja je bila bolj turistično obarvana za ogled znamenitih istrskih krajev, Glagoljaške poti, predvsem vasice Roč in najmanjšega mesta na svetu, po imenu Hum. Tako je zapisano tudi v Guinnessovi knjigi.
Dobro razpoloženi smo občudovali to malo beneško kamnito mestece, kjer kraljujejo dobro ohranjena cerkev in druge stavbe, ki obiskovalcu pričarajo življnje izpred tisoč let. Popoldanska vožnja v starodavno mesto Oprtalj, je bila podobna vožnji na Vršič. Ostri, odsekani ovinki so onemogočili, da bi jih šofer avtobusa prevozil v enem šusu, tako smo se prebijali malo naprej in malo nazaj. Pa smo se le pripeljali v še eno prekrasno mesto nad Istarskimi toplicami, od koder ti pogled vzame dih.
Kot mravljišče, polna turistov, je bila ploščad pred taverno Portole, kjer so nam po zaslugi odličnega organizatorja Dada postregli z divjačinskim golažem, s priokusom znane istrske kuhinje.
Po krajšem, veselem druženju, smo vsaj v nedeljo uživali v soncu.Čeprav je tudi ta dan malce poškropilo, smo se, dobro razpoloženi, na parkirišču ob avtocesti poslovili. Od naših zvestih in dobrih planinskih prijateljev, katerim ob vsaki priložnosti vračamo vse tisto, kar nas že toliko let veže in vodi po skupnih poteh, pa naj bodo te poti v Istri, na Pohorju, Medvednici, Rašici, prostrani Dalmaciji ali prelepi Gorenjski.
Planinski pozdrav.
Sonja Suhadolc

Že spet ta dež, oh ti p…je pomislil marsikdo od 24-tih planincev PD Grafičar, ki so 18. aprila prišli obiskat planince, prijatelje našega društva. Enake misli so se podile v naših glavah, saj je skupni načrtovani pohod za ta dan odpadel. Skupno druženje se je dopoldne lepo izšlo ob dobri ocvirkovki in pršutu, ki jo je kot dobrodošlico pripravila Veri. Medica pri Blažu na Dobenem je stopnjevala dobro voljo pred večernim ogledom igre amaterskih igralcev iz Hrvaške, ki so jo posebej za nas odigrali v Prosvetnem domu v Savljah. Kako šećem psa je zabavna igra dveh navzven srečno poročenih parov, ki se po naključju zaradi hišnih ljubljencev dobivajo v parku. Žena prvega se zaljubi v bogatega moškega drugega para, skromni, a slavni operni pevec se zagleda v bogato ženo, ki ima vse, razen ljubezni. Humoristična igra, ki je trajala uro in pol, nas je zaradi vsebine in odličnih igralcev, ki bi jih lahko primerjali s profesionalnimi, nasmejala in razvedrila. Pozabili smo na slabo vreme.
Igralci, ki so v večini naši planinski prijatelji in avtor igre Veko Vekoslav Domini so ta dan in naslednji prejemali čestitke. Isti večer so se prijatelji iz PD Grafičarja skupaj z našimi planinci odpeljali v Planinski dom na Janče. Druženje po odličnem golažu se je sprevrglo v veseljačenje do zgodnjih jutranjih ur. Krešo na kitari, Jimi na bajsu, oskrbnik koče na benđu so skupaj s pevci, ustvarili poravi orkester.

Po zaslugi Anice in Pavleta, ki domujeta na enem od prelepih gričev na Topolah, smo se po jutranji kavi izpred zasneženega dvorišča planinskega doma odpravili na krožni pohod do Topola. Ravno pravšnja pot za zdrav duh nas je pripeljala do Pavletove hiše,

kjer so nas prijazno pogostili. Po odličnem kosilu v bližnjem kmečkem turizmu je nekaj planincev zaplesalo ob harmoniki lastnika in že je bil čas za slovo. Ne za dolgo, saj se 23. maja spet vidimo,ko bomo v organizaciji planincev PD Grafičer osvojili vrhove Učke.

Planinski pozdrav.

Sonja Suhadolc