2014

IZLET V ČIČARIJO
Čičarija je kraška pokrajina, ki se vleče v JV smeri od Kozine do Reke na Hrvaškem. Prebivalci so Čiči. To pokrajino smo spoznavali že lansko leto, ko smo obiskali njene tri tisočake – Razsušica, Medvežnica in Ostrič.
Letos pa smo se odločili, da obiščemo desni predel v smeri proti Slavniku in sicer Malo Plešivico (953 m) in Veliko Plešivico (908 m). Izleta smo se udeležili: Dušan, Veri, Pavle, Anica, Mili, Andreja, Tone, Deni, Mićo in Stanka. Z nami je užival tudi štirinožni prijatelj Blek.
Jutranja vožnja nas je vodila iz avtoceste – izvoz Kozina naprej v smeri Reke. V vasi Obrov smo zavili desno v smeri vasi Golac. V vasi smo opazili nekaj starih razpadajočih hiš, zidanih iz kamna in kritih s korci. Ustavili smo se tudi tokrat na turistični kmetiji pri Cepčevih. Po jutranji kavi smo nadaljevali vožnjo do vasice Zagrad, kjer smo parkirali avtomobile. Na pohod smo krenili po lepo markiranem kolovozu, ki je potem prešel v stezo z obilo listja. Vzpenjali smo se po bukovem gozdu in kaj kmalu smo spoznali, da bomo ta izlet tudi zaokrožili z izletom v neznano, ki je odpadel zaradi neugodnih vremenskih razmer, pa ga je sedaj Dušan kar na hitro vključil v program. Vendar je bilo veselje kratkotrajno, saj je Ani našla markacijo in pravo pot. Vzpenjali smo se po kolovozu, ki je višje prešel iz gozda na travnato pobočje polno štrlečih kamnov, obdano z posameznimi drevesi, povečini z borom in brinjem. Po dobri uri in pol smo prišli na vrh zelo razgledne Male Plešivice, ki je večja od sosednje Velike Plešivice. Na vrhu je močno pihalo, podile so se megle iz hrvaške strani, tako da smo ga kar hitro zapustili in šli v zavetje k opuščenemu vodovodu pod vrhom na krajši počitek in malico.
Pred seboj pa smo že opazovali neporaščen greben in vrh Veliko Plešivico h kateri smo bili namenjeni. Ločijo ju Velika vrata, to je prelaz na stari istrski makadamski cesti, ki je vodila iz Čičarije v Buzet. Pri spustu smo opazili na pobočju veliko posušenih grmičkov divjega kraškega šetraja. Ko smo se zopet začeli vzpenjati smo morali prečkati ograjen pašnik, po katerem pelje vijugasta steza na vrh. Na pašniku se poleti pasejo konji in ovce in ker je bila včasih bolj obljudena in polna življenja so ji verjetno zato dodali pridevnik Velika. Tu pa se nismo mogli načuditi obilici žajblja, ki prerašča vso pot na vrh z le nekaj posameznimi borovci in brinjem. Po približno 45 min. smo prišli na vrh neporaščene Velike Plešivice. Zaradi oblačnosti in megle, ki se je vila iz dolin nismo videli daleč. Po skupinskem slikanju smo sestopili po isti poti preko pašnika ter se potem krožno vračali po lepi makadamski cesti iz prelaza Velika vrata na izhodišče v vasico Zagrad. Kot smo videli kasneje na razcepu, smo hodili tudi po delu planinske Poti Istrskega odreda, ki poteka od Slavnika po vrhovih Čičarije.
Izlet smo zaključili z odličnim kosilom na turistični kmetiji pri Cepčevih.


Stanka

RAZSTAVA

V sodelovanju s Planinsko zvezo Hrvaške in Planinsko zvezo Slovenije je bila 7. Novembra 2014 odprta dokumentarna razstava o planinskih vezeh med Slovenijo in Hrvaško SKUPAJ V GORAH v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani.
Organizator Planinska zveza Hrvaške je želel ob 140. obletnici ustanovitve poudariti pomemben del svoje zgodovine, ki se nanaša na prijateljstvo, druženje in sodelovanje slovenskih in hrvaških planincev. S postavitvijo te razstave, ki bo odprta do 2. decembra, je prikazan tako slikovni material kot dokumenti dogodkov te dolgoletne bogate tradicije.
Slikovno dokumentirano je tudi naše dolgoletno druženje s planinci Planinskega društva Grafičar iz Zagreba.
Praznovanje naše visoke obletnice 40-letnice druženja s planinci tega društva je bilo letos 20.septembra v Kamniški Bistrici.
Visoki obletnici skupnega druženja, pohodništva, planinarjenja in ohranjanje stikov, je nekaj izrednega.
Bogati in osrečuje vse.

Stanka

DRUŽENJE MEDVEDNICA 2014
LETO JE NAOKOLI IN NAS DEVETNAJST JE OBISKALO GRAFIČARJE. NAJPREJ NAS JE DADO PELJAL DO HUMKE,KJER NAM JE MED POTJO RAZLAGAL ZGODOVINO SLEMENA,RAVNO TOLIKO,DA NAM JE ZAKRULILO V ŽELODČKIH,DA SMO POJEDLI ZELO OKUSNI LOVSKI GOLAŽ. POTEM JE SLEDILO RAJANJE POZNO V NOČ. DRUGI DAN KAVICA IN POLNI NOVIH SPOZNANJ VESELI PROTI DOMU
DUŠAN

Štiridesetletna naveza
Praznovanje ob 40-letnici druženja med PD Delo in PD Grafičar

Upravičeno je, da o tako pomembnem, redkem dogodku poročamo širše, zato smo se potrudili in o svečani obeležitvi našega praznika, objavili članek v Slovenskih novicah.
Slovenske novice so del časopisne hiše Delo, ki je matična hiša našega planinskega društva in nas je ob tej priliki tudi finančno nagradila.
Ponosni na dosedanje delo in veseli ponovnega druženja smo se planinci PD Delo in planinci PD Grafičar v soboto 20. septembra zbrali pred planinsko kočo v Kamniški Bistrici,
da bi skupaj obeležili svečani dogodek, to je praznovanje 40. obletnice druženja obeh društev. Delovi planinci smo, tako kot vedno, v veselem vzdušju čakali svoje planinske prijatelje iz Hrvaške, le tokrat za odtenek malce bolj svečano in tudi malce nervozno.
Štirideset planincev PD Grafičar in nekaj manj iz PD Dela se je odločilo skupaj
obeležiti ta, za nas zelo pomemben dogodek, ki je pustil svoj pečat tudi na ravni Planinske zveze Slovenije in Meddruštvenega odbora PD Ljubljana. Miza s soljo in kruhom, ki sta predstavljala simbol toplega sprejema, je bila prekrita z bogatimi darili za vse prisotne. Deni in Anica, planinki, ki sta tudi že štirideset let predani pohodništvu in druženju s člani obeh društev, sta s svojimi izvirnimi darili navdušili prav vsakogar.
V darilnih vrečkah so se znašli domači izdelki kot so marmelade, džemi, olja in zdravilni napitki, planinski čaji, vložene gobe in še kaj. Bogato darilo, ki je zahtevalo obilo truda, še zdaleč ni vsakdanje in je slednjemu od nas pričaralo nekaj domačnosti. Izdelek pridnih rok, podarjen s srcem.
Obeležitev tako visoke obletnice skupnega druženja, pohodništva, planinarjenja, povezovanja, ohranjanja stikov med obemi društvi, je nekaj izrednega.
V soboto je 13 pohodnikov, kljub oblačnosti in meglicam, ki so se podile čez kamniške gore, osvojilo vrh Kamniški dedec (1583 m), drugi pohodniki smo se odpravili na ogled treh balvanov: Žagane peči (912 m), Lepega kamna (888 m) in Sivnice (925 m).
Svečano uradno prireditev v koči v Kamniški Bistrici je v soboto 21. septembra zvečer
povezovala in s toplimi besedami obogatila Nataša Gruden.
Predsednik PD Delo Dušan Resnik in predsednik PD Grafičar Vlado Sor sta spregovorila
o druženju, o delu in povezovanju med obema društvoma. V preteklih 40. letih so se stkale
prijateljske vezi, izrečena je bila želja po skupnih vodenih pohodih in izletih in vse do
danes skupno uživanje lepot slovenskih in hrvaških gora. Najlepši del življenja planinca so doživetja v planinah in naravi. Spontano srečanje grafičarjev je preraslo v prijateljstvo in sodelovanje in postalo fenomen, ki ne druži le dveh planinskih društev, preraslo je v eno samo veliko družino.

Predsednica MDO PD Lj. Marinka Koželj Stepic nam je predala čestitke predsednika
Planinske zveze Slovenije Bojana Rotovnika. Posebno priznanje za ta visoki jubilej
sta iz rok predsednice MDO PD Lj. prejeli obe društvi. Med drugim je dejala, da je že na
začetku druženja s planinci obeh društev ugotovila, da gre v tej navezi za veliko več kot druženje. Gre za posebno druženje, za močno voljo planincev iz obeh društev na poti med
Ljubljano in Zagrebom in obratno.
V veselem vzdušju, ko je govornike večkrat preglasil aplavz, so bila podeljena priznanja vsem zaslužnim in prizadevnim članom planinskega društva Grafičar in Delo.
Nekaj “živih” spominov so obudili najstarejši člani obeh društev, ki so deloma tudi krivci
za začetek 40-letne zgodbe, zaradi katere smo se zbrali in smo ponosni nanjo. Med njimi
Slavo Milosavljević, Janez Porenta, Dado Kralj in Nikolaj Levičnik. Ti so nam natresli poln ruzak spominov in nepozabnih doživetij. Najlepša izrečena misel tega večera je bila Janezova, da za tovrstno druženje ni recepta, je le objem. Nikolaj pa je dejal, da prijateljstva ni nikoli preveč. Prevladalo je posebno čustvo, ki se je videlo na obrazih vseh nas, tudi tistih mlajših članov po stažu. Na pobudo Janeza Porenta smo se prisotni z enominutnim molkom poklonili žal že pokojnim članom.
Da smo in bomo ostali ena družina, ki ima veliko srce, je ponovno poudaril Vlado,
ko je našemu društvu v spomin in v zahvalo za prijateljstvo podaril živo rdeče okrašeno lectovo srce in staro zagrebški šopek suhih rož. Planincem Grafičarjem je Dušan podaril planinca – ročno izdelano lutko, ki ga je za to priložnost naredila Sonja. Planinec,ki še nima imena, je oblečen po stari planinski modi, v karirasto srajco in žametne hlače.
Po programu, so se v nedeljo planinci obeh društev, tudi tisti, ki so bili malce utrujeni od plesa in žuranja, podali na pohod po parku spominov v Kamniški Bistrici. Ogledali so si tudi Plečnikovo vilo in kanjon Predaselj.
To soboto si bomo planinci,ki smo vajeni hrane iz ruzaka, zapomili po okusni večerji,
ki so nam jo pripravili v koči. Še dolgo bo v naših ušesih odzvanjala vesela glasba ansambla Viharniki. Vzdušje je bilo enkratno tudi tik po svečani proslavi, ko so člani PD Grafičar za nas odigrali eno svojih iger in nam kar med mizami pričarali gledališče.
Pohvala in zahvala organizacijskemu odboru PD Delo in drugim članom, ki so od pomladi
naprej s svojimi idejami in zagnanim delom zasnovali in izpeljali prireditev in srečanje ter oboje uspešno pripeljali do konca. Najzaslužnejši so Pavle, Dušan, Anica, Deni, Janez, Stanka, Peter, Nataša, Sonja, Milica, Marinka in naša blagajničarka Sonja. Enako vsem, ki so idejno oziroma drugače prispevali, da je bilo srečanje nepozabno.

Hvala vsem donatorjem, ki so planinskemu društvu Delo pomagali tudi finančno in
s tem potrdili, da naše delo in naš trud ni zaman. Predvsem hvala upravi časopisne hiše Delo in članici Miri Bokan.
Sladka zahvala vsem članicam PD Delo in članicam PD Grafičar, ki so nam v soboto in tudi v nedeljo, po skupnem kosilu v gostilni pri Mngan, ponudile odlično pecivo.
Pa še iskrica. Tokrat je imel predsednik Dušan, izjemoma, najbrž prvič, daljšega od predsednika Vladota – govor namreč.
Sonja Suhadolc

18. Gašparičev pohod na Krim
Kljub slabemu vremenu se je pohoda na Krim udeležilo 27 planincev . Za petkrat prehojeno pot je dobil priznanje Drago Car. V koči smo prigriznili dobrote,ki so jih pripravile naše članice in polni novih vtisov krenili proti domu.
Dušan Resnik

STOG

S fotografijami (in še to amaterskimi) se ne da predstaviti rajskega rožnega vrta na Stogu.
Ogromno vseh rož, ogromno rumenega svišča, pravilno Vardjanov
prostoprašnični košutnik, domačini mu pravijo Cjan.


ANI, DENI

IZLET NA TOLSTO KOŠUTO 2057 M

Z avtomobili iz Ljubljane čez Tržič in Dolžanovo sotesko do parkirišča pod planino Dolga njiva. Kratek vzpon do planine. Spili smo kavo in se razgledovali po prelepo urejeni planini. Ronja in Žak pa sta tekala okrog od živali do živali: pujski, purani, kokoške, nekaj ur star teliček in oslička. Nadaljevali smo vzpon mimo velike črede pasoče se govedi. Ob poti je bilo polno dišečih murk, pa encijan in pogačice. Nabirale smo zelišča za čaj: materino dušico, ranjak in plahtico. Vzpon je postal strmejši in točno opoldne smo bili na vrhu. Lep razgled. Ob spustu smo občudovale murke in nabirale zelišča. Na planšariji dobro kuhajo im mi smo morali poskusiti njihove dobrote. Otroka sta plezala po ograjah, skalah in božala oslička. Še spust do avtomobilov in lep dan je bil zaključen.

A. KLJUN

Planinci PD Delo, Iskre in nekaj drugih zvestih planincev, ki radi vandrajo z nami, smo v petek, dne 9. maja pri Ruskem carju hitro napolnili avtobus, namenjen proti Dalmaciji. Po pozdravnih besedah predsednika Dušana je bilo v avtobusu, do postanka pred hrvaško mejo pa tja do Like podobno kot v čebeljem panju. Stari in novi prijatelji smo si imeli veliko povedati, med prijetno vožnjo tudi ni manjkalo okrepčilne pijače. Naš prvi cilj je bil spet, enako kot na izletu prejšnjih dveh let, osvojiti 850 m visok vrh Zir. Pred ravno planoto pod zirškim vrhom sta nas na lepo urejeni, zeleni, nam že znani kmetiji, pričakala lastnika Nikola in sestra Zofija. Dobre volje smo se ozrli proti neobičajni samotni gori, katere skalnata glava, tik ob dalmatinski cesti štrli iz ravnine.
Vzpon čez gozdno pot navzgor in kasneje vzpon preko skalnatega grebena ni bil težaven, do vrha smo se s pomočjo naših bolj izurjenih planincev povzpeli preko dveh jeklenic in že smo stali na impozantni skali in občudovali ravnino okrog Zira, gorovje Velebita in ličko bosanske vrhove.Spust je bil lažji tudi zato, ker smo vedeli, da spodaj na kmetiji že diši po ognju, pečenih klobasah,sladkih miškah, pivu, vinu in kavi. Pogostitev, ki so jo pripravili Ančka, Pavle in nekaj pomočnikov, je bila na cvetočem travniku tik ob domačiji še toliko bolj okusna. Zadovoljni, da smo osvojili Zir, smo obujali spomine, saj smo ga pred tem že dvakrat, a zaman “naskakovali”. Predlani nam ni uspelo, ker do kmetije še ni bila usposobljena pot za avtobuse, lani pa zato, ker se je pred hrvaško mejo pokvaril avtobus in smo pot z nadomestnim avtobusom nadaljevali s skoraj štiriurno zamudo.Simpatični šofer nas je po avtocesti mimo Splita peljal proti Omišu, kjer smo na naši levi občudovali skalnato gorovje. Tik pod gorovjem in ob peščeni plaži kraljujejo kot dolga kača razpotegnjena turistična naselja novih, velikih hotelov, apartmajskih hiš. Ob večernem prihodu v Omiš nas je poleg prijetnega srečanja s planinci PD Grafičar, ki so, tako kot mi,
prispeli do avtokampa Galeb, navdušil pogled na vikend hišice, nastanjene tik ob morju in rezervirane za nas. Nismo se še dobro nastanili in oddahnili od dolge vožnje in se pomenkovali kje bo kdo spal, že smo slišali čofotanje v morju. Naslednje jutro nas je presenetila vožnja tik ob izlitju reke Cetine, ki se v osrčju starega dela mesta Omiš izliva v morje. Avtobusa sta se vzpenjala po zeleni dolini preko majhnih vasic, mimo skrbno obdelanih polj in nasadov, po vijugasti cesti proti hribovju Mosorja. V vasi Sitno Gorje smo parkirali, in med pripravami na pohod občudovali morje in otoke, ki so se razprostirali pod nami. Pogled na mesto Split je bil kot na dlani. Pohod od vasice do planinskega doma Umberto Girometta, ki leži na 868 m je bil po dobri uri in pol hoda za večino planincev zaradi skalnate poti dokaj naporen. Med kratkimi postanki, ko smo pogled uprli na modro in mirno morje, je predsednik PD Grafičar Vlado naštel bližnje in daljne otoke in otočke od Brača, Šolte pa tja do oddaljenih Kornatov. Uživali smo v hladu pri planinski koči, si oddahnili , in se čez čas poslovili od tistih korenjakov, ki so z Vladotom nadaljevali težavnejši vzpon do Vickovega stupa, ki se ponaša s 1325 m višine, potem do najvišjegaVelikega Kabla in spet nazaj v vas. Čestitke našim in hrvaškim planincem, ki so se podali na osemurno pot, čeprav jih je Vlado opozorilna osemurno pot, čeprav jih je Vlado opozoril, da je vzpon težaven in “gadan”.Za večerno zabavo v kampu so zaslužni tudi najbolj korajžni kopalci, ki jim voda pri 15 stopinjah ni bila premrzla. Za večerjo z žara so poskrbeli Vlado z ekipo,imeli pa so veliko dela,saj so zadnjo rundo spekli okoli polnoči.Dobra hrana, pijača, klepet in smeh, vonj po morju, vse to nas je družilo in znova potrdilo, da bi bila velika škoda odreči se tako lepemu in bogatemu izletu. Tretji dan so planinci PD Grafičar skupaj s turističnim vodnikom pripravili zanimiv ogled starega dela mesta Omiša, ki se ponaša z naselbinami iz rimske dobe in kasneje srednjega veka. Zanimivi ostanki trdnjave, ki stoji na 311 m visokem griču in obzidje nam pričarata življenje iz obdobja, ko je mesto kasneje prešlo v beneško last in je bilo tam po 16. stoletju znana glavna trgovska pot, ki je domačinom, ki so bili pretežno ribiči, tako prinašala dodaten dohodek. Po ogledu dveh cerkva, ki so nastale med 10. in 18. stoletjem, je prišla na vrsto težko pričakovana vožnja s čolni po reki Cetini. Široka rečna soteska živo zelene barve se je vila med strmimi stenami Omiške Dinare. Čudovito doživetje je bil krajši oddih v prijetnem turističnem kraju Radmanove mlinice, kjer se ustavi večina planincev, izletnikov, pa tistih, ki pridejo na rafting, plezanje ali jadranje. Nazaj proti Omišu je imela ena naših skupin v čolnu novo okvaro. Pokvaril se je motor čolna. Prigoda je vsem, ki smo se razposajeni vračali, je dodatno popestrila vzdušje, tudi tistim,ki so morali čakati, da pride po njih drugi čoln. Ob povratku domov smo se med drugim prisrčno nasmejali simpatični ugotovitvi: lani se nam je pokvaril avtobus in smo čakali drugega, letos se je pokvari čoln in smo čakali drugega, prihodnjič se nam bo med potjo pokvaril avion in bomo čakali na drugega…Hvala hrvaškim prijateljem, ki so nas ob slovesu, na običajnem počivališču ob avtocesti, bogato pogostili in hvala vsem planinkam, ki so nas tri dni gostile z odličnimi domačimi,predvsem sladkimi dobrotami. Do novega snidenja v Kamniški Bistrici. Srečanje bo v čast 40. obletnice druženja PD Grafičarja in PD Dela. Do takrat smo drug drugemu zaželeli vse dobro. Nekateri z rožo v laseh.

Planinski pozdrav. Sonja