2013

Dušan si je skrbno zapomnil potek sobotnega izleta po Čičariji, medtem ko smo
ostali pohodniki med lahkotno hojo klepetali, uživali v soncu in razgledu s prelepih treh vrhov. Jutranja vožnja nas je vodila čez Hrpelje do Obrova, od tam pa mimo majhne vasice
Golac, kjer smo si privoščili kavo in se z lastnikom kmečkega turizma pri Cepčovih
dogovorili kaj si ob povratku želimo na krožniku. Peš pot smo začeli v majhni vasici Zagrad,
kjer je strnjenih le nekaj hiš in se povzpeli proti prvemu vrhu Razsušica ali
Glavičorka, ki se ponaša s 1083 m. Čutil se je gozdni hlad, vendar je z listjem prekrito in ponekod poledenelo gozdno pot občasno obsijalo sonce. Razgledna točka na Razsušici
je bila vredna oddiha in pogleda na košček našega morja, na tržaški zaliv, na prostrano
hrvaško dolino vse do vrha Učke. Potem pa malo spusta in spet navzgor do skalnatega
vrha 1082 visoke Medvižice. Dušan in Denis sta za nas skrbno izbirala varno pot med
med štrlečimi skalami. Trud je bil poplačan in spet smo se naužili sonca. Obšli smo
naslednji vrh Griža, visok 1078 m, kjer so bila vsa pobočja prekrita z brinovim grmičevjem,
polni slastnih črnih brinovih jagod. Hitro smo osvojili še tretji vrh, ki je bil za razliko od drugih gol, 1055 m visoki Ostrič ali Žabnik. Zdaj je bil že daleč za nami Slavnik, pred nami pa čudoviti, osamljeni Snežnik.

Prijazna družina v vasi Golac nam je postregla po naših željah z joto in njoki z golažem, dobrim teranom ter štrudljem. Užival je tudi štirinožni Žak, ki je pridno prehodil vso pot. Gospodar nam je veliko povedal o nabiranju, predelavi in zdravilnih lastnostih brinja in
o posebnostih te male vasice. Iz knjige enega domačih avtorjev smo razbrali, da je imel Dušan prav, , ko nam je povedal, da je med prvo svetovno vojno eno od manjših letal treščilo v vrh Razsušice. Letalo, ki je prevažalo pošto, je s tremi člani posadke letelo iz Trsta v Pulo.
. Nesreča se je zgodila 15. junija 1918 ob 23. uri. Domačini so v spomin trem žrtvam postavili okrogel kamen.

Pohod v čudovitem sončnem dnevu je potrdil naša pričakovanja in znova razkril, da
nam lahko tudi manj znani, za nas malce odtujeni kraji, pričarajo lepe, nepozabne dneve.
Avtor knjige je v domačem narečju zapisal “toga je toliko, da bi spisa ne jene bukve, nego dvoje”. Res je. Ko se bomo spet podali v Čičarijo, bomo na novo občudovali naravo in
odkrivali stare in nove pripovedi domačinov.
Ta dan smo znova potrdili, kako pomembno je druženja, da ni potrebno veliko, da se imamo luštno in se še enkrat zahvalili Ančki, da nam je pred štirinajstimi dnevi skuhala odlično kosilo in kljub dežju pripravila prijetno druženje na njenem domu v Hočevju.
Planinski pozdrav s treh vrhov in srečno v novem letu.
Sonja

Izlet v neznano(Hočevje)
Kljub slabemu vremenu se nas je kar nekaj zbralo in smo se odpeljali proti neznanemu cilju. Kmalu smo ugotovili,da je cilj rojstna vas naše Ančke. Pri njej smo se malo okrepčali,ter nato krenili proti polharskemu domu. Po osvežitvi smo se vrnili na izhodišče,kjer nas je gostiteljica postregla z okusnim pasuljem in prekajenim mesom,ter seveda z dobro kapljico. Čas je kar prehitro tekel tako, da smo se kar težko odpravili proti domu. Na tem mestu se še enkrat zahvaljujem Ančki na vsemu in naj ji to pride v navado.
Dušan

Susret Grafičar-Delo i Martinje kod Irene
16.11.2013.
Zbog rekonstrukcije krovišta na planinarskom domu Grafičar, koja traje već neko vrijeme, ove godine nismo mogli održati naša jesenska događanja na domu. Susretljivošću naših članova, Irene i Rajka, održali smo susret sa planinarima Dela povodom Dana Grafičara na njihovom imanju u Stubičkim toplicama. Ujedno smo svi zajedno proslavili i popularno Martinje. Tako je subota, 16.11. bila puna veselih događanja. Zbog nedavnog nevremena i brojnih prepreka na sljemenskoj cesti sa zagrebačke strane, krenuli smo na Hunjku iz Zagorja. Tu smo se na silasku sa autoceste susreli s prijateljima iz Dela, produžili do Hunjke, okrijepili se čajem u Obrtničkom domu i dočekali nekolicinu naših odvažnih članova koji su došli pješke iz Zagreba. Svi zajedno smo nastavili prema Stubičkim Toplicama. Spuštamo se vlažnim, skliskim putem. Uživamo u lijepom jesenskom danu. Putem beremo crne trubače kojih je bilo u izobilju i nakon tri sata stižemo na odredište. Tu nas već čeka pripremljena hrana sa roštilja, za što su se pobrinuli naši članovi iz logistike. Ženski dio društva se iskazao s kolačima, domaćini s vinom. Uz dobru muziku i ples dočekali smo i krštenje mošta. Ceremonija je bila duhovita, s novim biskupom i standardnim ministrantima. Vrijeme povratka se brzo dokoturalo, već smo zakoračili u nedjelju ali umor nismo osjećali.
Naše prijatelje iz Dela smo autobusom odvezli u Grafičar gdje su prenoćili, a ostatak društva je produžio u Zagreb. U nedjelju su se Irena i Vlado vratili na Grafičar, popili kavu s Delavcima i pozdravili se u ime društva do sljedećeg susreta. Bilo je to još jedno druženje, uzbudljivo i puno događanja.
Zapisala Vesna Flego

Bela krajina 2013
Štirje člani(ce) PD Dela smo se pridružili iskranom na izlet v Belo krajino. Bilo je zanimivo in poučno.
Dušan

Uršlja gora-PD Delo-PD Grafičar 2013
Prijatelje iz Zagreba nas je pričakalo deset delavcev pri gostilni Gušt, kjer smo skupaj popili kavico. Pod vodstvom Pavleta nas je voznik(Darko) srečno pripeljan pred poštarski dom,kjer smo krenili proti Plešivcu 1399m. Avtobus pa se je predstavil pred kočo na Naravskih ledinah,kjer je tudi točka naše vrnitve.
Po prihodu pred kočo smo iz nahrbtnikov potegnili dobrote,ki jih je za svoj rojstni dan prinesla Ružica, zraven je malo še primaknila Veri in ojačani šli na vrh,kjer smo zapeli par pesmi pod vodstvom Zvonka. Po okusni večerji in druženju smo prijetno utrujeni krenili na zaslužen počitek.
Zjutraj se nam je pokazal sonček tako,da smo še lažje odšli proti dolini ,kjer smo obiskali rudnik Mežica. Zanimivo in poučno. Po ogledu smo šli na kosilo v gostilno Brančurnik od tam pa do Gušta, kjer smo se prisrčno pozdravili od naših prijateljev iz Zagreba.
PS
Zahvalil bi se vsem,ki so pomagali pri organizaciji in izpeljavi izleta( Marinki,Pavletu,Sonji,Janezu…)
Dušan

Delom na 17.Gašperičev pohod – na Krim

Vsako leto prvo septembrsko soboto iz Iškega Vintgarja PD Delo organizira spominski pohod Jožeta Gaspariča na Krim.

Jože Gasparič je bil navdušen planinec in pobudnik ustanovitve PD Delo in planinske sekcije v OŠ dr. Vita Kraigherja. V ČGP Delo je bil grafični tehnolog, poučeval pa je tudi na Grafični šoli v Ljubljani. Bil je predsednik PD, pobudnik in urednik Planinskega biltena, kronist, planinski vodnik, član GS, markacist, transverzalec, predavatelj v alpinističnih in planinskih šolah ter odlikovan z mnogimi priznanji (zlati znak PZS, PSH, PSJ, plaketo PZS in drugimi).
Letos je bil že 17. po vrsti. Na startu se je zbralo kar 38 navdušencev, da izkoristi prijetno z koristnim. Spominskega pohoda se je udeležila tudi sedmerica planink oz. planincev našega društva.
Vreme je bilo kakor naročeno za pohod. Tako smo lepo ob 9 uri v strnjeni koloni krenili proti našemu cilju. Vmes smo imeli več postankov za priključitev počasnih in nekaj tudi za kakšen osvežilni požirek tekočine. Pot je bila suha in hoja prav prijetna. Po dveh urah smo prispeli na sončen vrh. Tu nas je čakal topel čaj in dobrote iz nahrbtnika. Planinke PD Dela so se še posebej potrudile, saj so nam ponudile tudi svoje pecivo, ki je bilo res okusno.
Po okrepčilu in klepetu ter ogledu okoliških Kamniških vrhov in na Ljubljansko kotlino, Kurešček in dolenjsko hribovje. je sledila razdelitev priznanj za večkratno udeležbo na pohodih. Sledilo je obvezno skupinsko slikanje, nato smo se odpravili nazaj v dolino.
Lep pozdrav
Marjan

Pet članov našega društva je osvojilo Debelo peč po zelo zahtevni lovski poti iz Krme..

Izlet Šlovrenc – Šmartno v Goriških Brdih


V soboto, 8. junija, se nas je 7 izletnikov z dvema avtomobiloma iz meglene Ljubljane odpravilo v Goriška Brda. Že ko smo se vozili proti začetku našega pohoda, smo bili očarani nad lepoto Goriških Brd. Občudovali smo s soncem obsijane hribčke s skrbno obdelanimi vonogradi in zanimive briške vasice. En avto smo pustili v Šmartnem, drugega pa v Šlovrencu, kjer se je tudi začel naš pohod. Med potjo smo se vpraševali, če smo mogoče pristali na Kitajskem, kajti ena od poti, kjer smo hodili se je imenovala Šmpevka, druga pa
Drugmbernca. Pozneje smo izvedeli, da so to imena starih sort češenj. Obe poti sta bili dobro označeni. Prvi postanek za malico smo imli v vasi Gradno ob cervi Sv. Jurija. Žal je bila zaprta, pozneje pa smo si lahko ogledali cerkev Sv. Martina v Šmartnem. Med potjo smo pridno rabutali češnje, mimo katerih smo hodili ves čas. Ugotavljali smo, da imajo Goriška Brda veliko sadnih dreves, poleg trt in češenj rastejo tam marelice, kakiji, kiviji, smokve, orehi in seveda so tam tudi nasadi oljk. Pot je bila vsekakor zanimiva, malo gor, malo dol, mimo lepo vzdrževanih hiš z veliko cvetja, pa še dva potočka sta bila vmes, da se je Denisov francoski buldog Žak lahko ohladil, saj je sonce kar močno pripekalo. Skratka, vsega je bilo dovolj – za oči in dušo, pa še za želodčke. Mimo vasic Višnjevik, Vedrijan, Imenje smo že precej žejni po 4 urah in pol prispeli v zanimivo srednjeveško vasico Šmartno, kjer smo si v osrčju grajskega obzidja s petimi obrambnimi stolpi privezali dušo in si ogledali že prej omenjeno prelepo cerkev. Nato smo si nakupili češenj za domov in se poslovili od te čudovite pokrajine, ki nam bo ostala za vedno v spominu. Med tem, ko je v Ljubljani padala toča, smo mi že na poti domov v avtomobilih bili deležni le manjše plohe. Izlet smo zaključili v Avia Pubu pri Postojni ob dobri pici in črnemu pivu. Hvala našemu vodiču Pavletu za ta prekrasen izlet.

Zapisala: Milica Kegl

PD Delom in PD Grafičarjem na Ugljan

Šli smo tam v gore dihat “morski” zrak. Dobesedno tako smo planinke in planinci planinski društev Delo, Iskra ter Grafičar iz Zagreba izkoristili konec tedna. Ob napovedi dežja in slabega vremena se nismo preveč obremnjevali, saj ob lepem sončnem jutru pri odhodu niti pomislili nismo na to. Naše misli so že potovale tja proti Zadru, proti Ugljanu.

Zadar je mesto izjemne 3000 letne zgodovine in izjemno vredne kulturne dediščine, mesto, ki vedno ponuja nekaj novega in povsem originalnega. Nameščen v samem srcu Jadrana predstavlja urbano središče Severne Dalmacije oziroma administrativni, gospodarski, kulturni in politični center regije v kateri živi 92.000 prebivalcev.
Otok Ugljan ima sedem naselij od koterih je mesto Ugljan prostorno najvećje ter se nahaja na njegovem severozahodnem delu, in ima po svojih reljefnih karakteristikah največje število sončnih ur na celotnem zadarskem akvatoriju.
Okvara avtobusa in 3-urno čakanje na novega nam veselje in dobro voljo ni niti malo skalilo. Pač tudi to se dogaja. V Lokvah pri Črnomlju smo tako naš pohod na Zir že zaključili. Ostal nam je tako le še piknik pod tem osamelcem. Lepo popečene klobase, katere je Ančka pripravila, so nam prav lepo teknile. Domača gostiteljica nas je še posladkala z pohanim, miškam podobnem pecivom. Tudi sir in pivo in razna razkužila so bili naši spremljevalci dobrot. Škoda le, da je čas tako hitro tekel. Iz Zadra so nam signalizirali, da nas že čakajo za ogled muzeja stekla. Tako smo opravili še gasilsko, se zahvalili domačinu Nikoli in njegovi sestri ter odhitele naprej proti morskemu zraku naproti. Na parkirišču ob bencinski črpalki smo se tako srečali z planinkami in planinci PD Grafičar ter si potem v Zadru družno ogledali muzej antičnega stekla.

Muzej antičnega stekla je edinstvena kulturna institucija ne samo na Hrvaškem ampak tudi v svetu. Predstavlja edinstveno zbirko približno 2000 različnih steklenih predmetov iz obdobja antike, ki izhajajo iz 1. stoletja p.n.š. do 5. stoletja p.n.š.. Razstavljeni so edinstveni stekleni predmeti iz antičnega obdobja najdeni na lokacijah v Zadru, Ninu, Starigradu pod Velebitom in Asseriji pri Benkovcih. Muzej ima v svojih prostorih shranjenih še približno 2000 steklenih predmetov. Na 2575 kvadratnih metrih skupne površine se v Muzeju antičnega stekla v Zadru razen razstavnih prostorov nahaja še specializirana knjižnica, kongresna dvorana, delavnica za pihanje stekla in trgovina s spominki.
Za ogled mesta smo potem imeli še eno uro časa in ob 20.45 nas je trajekt odpeljal proti otoku. Že v trdni temi smo se od pritanišča Preko odpeljali do naše destinacije v naselju Kukljica. Dušan nam je tu razdelil ključe po spisku in tako že nekoliko utrujeni odšli na nočni počitek. Nekatere je pri tem ponagajalo grmenje in dež. Ni pa vplival na naš plan za naslednji dan. Oblaki so odšli, prikazalo se je sonce in mi smo se po kratkem zajtrku odpeljali proti Malemu Lukoranu oz. Turkiji od kode pelje markirana pot do najvišjega vrha otoka na 285m visoki Ščah. Naš gostitelj Vlado nam je na kratko razložil pot do vrha in na kaj moramo posebno paziti. Sama pot v začetku ni posebej zahtevna, je pa proti samemu vrhu zaradi ostrih skal in visokih prehodov in gostega dračja dokaj neprijetna. Od tega razglednega vrha smo se nekateri odpravili tudi na sosednji vrh Sv. Mihalj..

Nekateri direktno skozi džunglo dračja in po skoraj neprehodnem skalovju, nekateri pa najprej v dolino in nato po cesti do Sv. Mihalja. Tu gori, v stari že nekoliko načeti trdnjavi dominira telekomunikacijski stolp. Tudi tu je enkraten razgled, ki nam ga je omagočalo lepo vreme, po Kornatih po bližnjih in nekoliko oddaljenih, velikih ter malih otokih. Po vrnitvi iz pohoda smo se nekoliko ohladili v restavraciji ob morski obali in se kmalu nato od odpeljali “domov” v Kukljico. Po planu je bila tu večerja iz naših nahrbtnikov, nato družabno srečanje in zabava z muziko in petjem ob spremljavi kitare, skoraj do jutra. Skoraj nič utrujeni smo se naslednji dan odpravili z avtobusi preko mostu na otok Pašmanj.

Tudi ta otok ima najvišji vrh imenovan Veliko Bokolj in je le nekoliko nižji kot Ščah na sosednjem otoku. Razlika je le v dostopu. Tja gor vodi namreč iz naselja Dobrapoljana gasilska cesta in po njej smo tudi prispeli do vrha. Tudi tu je bil visok stolp in izredno lep razgled. poleg Kornatov, Dugega otoka se je v daljavi se je prikazoval tudi otok Vis. Po osvojitvi še zadnjega vrha po našem planu smo se ustavili v bližnji restavraciji na ribah oz. giricah. Kar težko se je bilo na koncu posloviti. Vsakega lepega enkrat konec in tudi našega trodnevnega druženja prav tako. Nepozabni spomini nas bodo spremljali še kar nekaj časa in upam, da tudi potem.

Lep pozdrav
Marjan

161. susret PD Delo – PD Grafičar: Vrhovi Ugljana i Pašmana
10-12. svibnja 2013.

Za nama je još jedan lijep susret sa planinarima PD Delo. Pridružili su se i planinari PD Iskra iz Ljubljane pa nas je zajedno sa Grafičarima bilo oko 100. Zbog kvara slovenskog autobusa, kasnili smo na dogovoreni posjet Muzeju antičkog stakla u Zadru. Zahvaljujući požrtvovnosti osoblja muzeja, koje nas je pričekalo, uspjeli smo vidjeti izuzetno zanimljiv stalni postav muzeja i demonstraciju izrade replika antičkog stakla klasičnom metodom puhanja i obrade. Umijeće mladog staklopuhača Marka sve nas je zadivilo. A tek suvenirnica… Tu je trebalo obuzdati želje. Zadar nas je tako dočekao izuzetnim kulturnim događajem kojim smo započeli naše planinarsko druženje.

Trajektom smo se prebacili u Preko, a onda u Kukljicu gdje smo se smjestili u Apartmanskom naselju Zelena punta. Noću je padala obilna kiša, pa je jutro osvanulo svježe, poluoblačno bez kiše. Idealno za hodanje. Prvi cilj je bio uspon na najviši vrh Ugljana, Šćah (286 m/nv). Krenuli smo markiranom stazom od mjestanca Turkije prema vrhu. U početku put prolazi grmovitim predjelom uz livade i vrtove a onda izbija na oštri kamenjar. Unatoč manjim problemima svi smo se uspješno popeli do vrha. Vrh je označen križem i natpisom vrha, a u kamenu je ugrađen i planinarski žig. Vidljivost je bila jako dobra pa smo mogli uživati u izuzetnom pogledu na Zadar, otoke zadarskog arhipelaga i Kornate. Susjedni vrh, Sveti Mihovil sa dominirajućim telekomunikacijaskim stupom, bio je naš slijedeći cilj. Manja grupa dobrih hodača, krenula je direktno sa Šćaha na Sv. Mihovil. Budući da je ta direktna staza dosta slabo markirana i zarasla u grmlje, većina nas se je vratila istim putem u dolinu.

Tu nas je dočekala naša dugogodišnja članica Renata koja sad veći dio godine živi na Ugljanu. Bila je to prilika za kratko druženje i prisjećanje na svojevremena zajednička planinarenja. Nakon odmora krenuli smo autobusom do podnožja Sv. Mihovila. Lagana šetnja makadamskom cestom kroz rascjetale livade prema vrhu, bila je pravo uživanje. Pojavilo se i sunce. Priroda je zasjala u svoj svojoj ljepoti. Na vrhu – srednjevjekovna Mletačka tvrđava unutar koje dominira telekomunikacijski objekt, dokaz našeg vremena. Zanimljiv sudar kultura. A sa zidina prekrasan pogled na Zadar i otoke. Uživamo.

Vraćamo se u Kukljicu. Odmor i pripreme za zajedničku planinarsku večeru iz ruksaka i druženje uz muziku i Krešinu gitaru. Plesalo se koliko je tko mogao i želio. Ujutro, odmoreni, naspavani (kako tko) i veseli krećemo na Pašman preko obnovljenog mosta, koji kod Ždrilca spaja dva otoka. Kod mjesta Dobropoljana, krećemo na vrh otoka Pašmana, Veliki Bokolj (274 m/nv). Na vrhu je lijep kameni kružni vidikovac, gdje se družimo i uživamo u pogledu. Na povratku srećemo magarca. Našao se tamo nekim slučajem u dubokoj travi i razveselio nas. Uskoro smo ponovno u Dobropoljani gdje nas u mjesnoj gostionici čeka zajednički ručak. Gavunčići i sardelice, baš fino. A pala je i pjesma. Krešo ne posustaje sa gitarom i sve nam je teže rastati se. Ali, trajekt čeka u Tkonu i nesmijemo ga propustiti.

Pred odlazak još kavica, sladoled i piće prema želji. Trajekt Kijevo, nas vozi u Biograd na moru a onda konačni rastanak do slijedećeg susreta. Grafičar u Zagreb a Delo i Iskra u Ljubljanu. Opet smo zajedno proživjeli dva lijepa sadržajna dana, kojih ćemo se rado sjećati.

Helop, 6996! Do sljedećeg planinarenja.

Zapisala Vesna Flego