2012

Križ- obala-Nabrežine-Križ


Že v začetku leta nam je Marinka predlagala izlet v Nabrežine, katerega bi tudi vodila. Predvidevali smo ga 8.12, a smo ga zaradi slabega vremena preložili na nedeljo. Zelo na mestu je bila preložitev izleta na nedeljo. V soboto, še pozno zvečer, so bili namreč veliki zastoji na primorski cesti. Burja in sneg so sproti nanašali na cesto zamete in tovornjaki so tako ustavili ves promet. Bil je pravi kaos. Tudo po šest ur so avtomobili čakali na pomoč, katere je pa kar ni bilo.
Na srečo se je ponoči vse lepo uredilo in naš avtobus s kar 25 udeleženci je varno pripeljal do Križa v Italiji. Našem izletu so se pridružili tudi planinke in planinci PD Dela, ki so prav tako imeli v načrtu potep po Primorski. Sicer smo nekoliko podaljšali našo vožnjo, zaradi slabih oz. pomanjkljivih oznak na križiščih. Sama vožnja je bila tudi prijetna, še posebno zaradi Margaretine potice in njene sladke medice.
Napoved snežnih razmer na morju so se uresničile. Skoraj 10 cm pomrznjenega snega nas je pričakalo, tako se je tudi naša vodnica Marinka kmalu premislila glede pohodnih palic. Zelo previdno smo začeli naš pohod po poledeneli cesti proti morju. Zanimivo, planinski izlet smo tokrat obrnili, najprej v dolino in potem nazaj navkreber.
Zelo idiličen pogled je bil, ko smo se spuščali proti obali. Sneg na nekoliko poledeneli cesti in drevesih, spodaj pa modro morje, v daljavi pa spet obala in beli vršaci v ozadju. Nepozabno. Na naše veselje, tudi skoraj brezveterje.
Naš korak smo nadaljevali po kamenju in skalah same obale. Na srečo je bila oseka, tako da ni bilo predvidenega vmesnega, skoraj 100 meterskega plezanja navzgor in potem zopet nazaj na obalo. Med hojo smo videli tudi drče in manjše zemljine, kjer so imeli slovenski ribiči pristan za svoje čolne-čupe . Na enem od teh pristanov, a nekoliko večjem smo imeli tudi počitek in čas tudi prigrizek po skoraj dveurni hoji. Potem je sledilo še skupinsko slikanje in vzpon do Nabrećine. Ob lepem sončnem vremenu smo nato nadaljevali hojo po gozdu, proti našemu izhodišču, kjer nas je čakal avtobus. Med potjo si je Ana nekoliko poigrala in nam namestila majhnega snežaka, katerega smo vsi lepo pozdravili. Ustavili tudi pri razglednem stolpu, nekje sredi zasnežezega gozda in se tudi povzpeli nanj. Razgled je bil enkraten.
Slike
Lep pozdrav,
Marjan

Volilna skupščina PD Grafičar 2012
Štirje člani PD Dela smo se udeležili Grafove skupščine.Stari predsednik je postal novi(na položaju je že polnih 30 let),podelila so se priznanja zaslužnim članom in na koncu so gledališniki zaigrali kratki skeč.Sledila je zakuska in odhod iz deževnega Zagreba proti domu.
Dušan

Planinska tura na Boč


Jesensko jutro v Tivoliju. Bila je še tema, kar pa ni ovirala nas planinink in planincev, nekaj tudi gostov iz drugih PD (PD Delo, PD RTV, PD Rašica in PD Vrhnika ), da se ob tako zgodnji uri odpravimo na potep proti Štajerski.
Pot nas je vodila v Studenice, nekaj km južno od Slovenjskih Konjic. To je stara vas, ki je začela svoj življenski krog že tam v 13. stoletju. V glavnem se je vse odvijalo okoli samostana in večih studencev tople vode, ki izvirajo iz pobočja Boča. Veliko zanimivega o življenju v tem kraju smo zvedeli tudi od našega gostitelja Pankracija , ki nam je tudi zaigral nekaj not z najstarejših neobnovljenih orgljah daleč naookoli.
V rimskih časih je tu vodila trgovska pot na jug in po tej poti smo tudi začeli naš vzpon proti Boču. Pot ni bila ravno tlakovana z kamenjem a vendar je na nekaterih mestih še nakazovala, da so bili po tleh kamniti tlakovci s te ceste. Kar 400m vzpona po zaraščeni poti in z ovirani podrtih dreves je bilo potrebno, da smo prišli na prijetno ravnico z pašnikom in z jezerom v sredini, za katero domačini pravijo, da je zelo redko napolnjeno z vodo. Tu v bližini je tudi partizanska bolnišnica, katero smo si mimo grede tudi ogledali. Prav težko jo je opaziti in šele ko smo bili čisto blizu smo zagledali streho, sicer propadajoče barake. Ob raznih debatah in pogledih na zlato-rumene krošnje dreves smo po lepo speljani gozdni cesti prispeli do koče pod Bočem. Tu nam je vodnik Jan podaril kar pol ure počitka, za okrepčilo in seveda, za slikanje.
Kar hitro je minilo teh pol ure in še nekaj zraven in že smo nadaljhevali naš vzpon proti stolpu, ki se je ponosno razkazoval na vrhu gore. Za začetek nas je pot vodila po cesti, vendar le par sto metrih, nakar se cesta spremeni v ozko stezico in se postavi skoraj navpično. Prav grizli smo naša kolena in se potem prijemali, seveda zaradi varnosti. za jeklenico, ki je bila speljana ob skalah v katero je bil naravno vklesan bivak, imenovan Bočvanka. Naša prva naloga, ko smo prišli pod vrh je bilo žigosanje planinske poti oddajnikov RTV. Od tu smo obšli še karavlo Slovenske vojske in nato prispeli do našega cilja. Nekateri so se povzpeli na vrh 32 m visokega stolpa in uživali v pogledu, čeprav nam je bil leta nekoliko prikrajšan zaradi meglic pa tudi sam veter nas tu gori ni ravno lepo božal.
Spust v dolino je bil pa kar kraljevski. Nekateri so dejali da je to planinski asfalt, čeprav le iz makadama. Pri nekem ovinku smo potem zavili na lovsko pot in mimo krmilnice in po poti speljano v nekaj serpentinah prispeli v dolino na naše izhodišče. Povzpeli smo se na stari grad, ki pa je le še razvalina z nekaj stenami. Tu poteka tudi en km dolga učna pot z opisi zanimivosti rastja in posameznih objektov. Nekateri pa so bili že prav lačni, zato je še toliko bolj teknil okusen bograč, ga potem zalili z kozarcem dobrega vina in na koncu še presenelenje za katerega je spet poskrbela naša Margareta z svojim slastnim pecivom..
Vendar našega potepanja tu še ni bilo konec. Ponkracij nas je povedel še v cerkev, kjer nam je natrosil še ogromno zanimivih besed o ljudeh in dogodkih skozi celotno zgodovino tega kraja. Že proti večeru smo si potem ogledali vinsko klet vinogradnika in predsednika TD Makole g.Kovačiča, kjer nas je pozdravil tudi župan občine Makole.
Tako nekako v kratkem je bilo, lahko pa še kaj dodate tu spodaj v okence.
Lep pozdrav
Marjan

POHOD V NEZNANO

Delovi planinci smo imeli v mesecu novembru pohod v neznano. Pridružili so se nam planinci PD Iskra Ljubljana. Želja je bila,da se peljemo do izhodišča ture z vlakom. Ko smo v Ljubljani kupili povratne vozne karte do postaje Sava, smo takoj vedeli, da je naš cilj Zasavska Sveta gora. Vožnja je bila prijetna in na Savi nas je kar velika skupina planincev krenila proti Tirni in Sveti gori.
Strmina je bila kar precejšnja, zato smo se že do Tirne dobro predihali. Tirna je prelepa gorska vas, lepo urejena, s skrbno pokošenimi in obdelanim širnimi travniki in polji. Še nekaj korakov po cesti, vzpon po \”trdi\” poti in po dobrih dveh uricah hoje smo bili pri koči na Sveti gori.
V koči nam je prijazni oskrbnik postregel s čajem, kavo, pivom in kremnimi rezinami. Sonce je posijalo in odpravili smo se do cerkve Marijinega rojstva, ki jo obdajajo obzidje, gospodarska poslopja, župnišče, kapela in številni spomeniki. Ves kompleks je žarel v soncu. Daje vtis mogočnosti in dobro je vzdrževan, za kar je v največji meri zaslužen župnik Maks Kozjek, ki je na Gori že trideset let. Odprl nam je cerkev in nam pripovedoval o več kot osemstoletni zgodovini te prelepe romarske razgledne točke v Zasavju. O Turkih, o žalostnih in veselih dogodkih povezanih z Goro. Poslušali smo ga tiho kot miške. Za slovo nam je mogočno zazvonilo še vseh šestih zvonov na Gori. Na Savo smo se vračali čez vas Leše. Zadovoljni smo bili z lepo preživetim dnevom.

Ana K.

Planinski pohod na Zasavsko Sv. goro


Z navdušenjem smo se člani PD Iskra odzvali povabilu PD Delo na izlet v neznano. Partnerska naveza je na to prelepo jesensko soboto štela 20 dobrovoljnih in zvedavih planincev in planink. Izleti z vlakom do izhodišča so (vsaj meni) vedno privlačni, saj se skupina spoznava in druži celotno pot in ne samo na pohodniškem delu. Na ljubljanski železniški postaji še nismo bili v popolni postavi, kolegi in vodnica Ana so se nam pridružili v Zalogu, ob izstopu v Savi pa sta nas pričakala še zadnja dva člana in pomožno spremstvo s pogonom na štiri tačke. Neznano je postalo znano….na Zasavsko Sveto goro smo namenjeni. 4 ure hoje in družba prijetnih ljudi, kar planinci vsekakor smo. Mogoče pa le ujamemo jasno nebo in tople sončne žarke…..
Znano je, da imajo zasavske ture specifičen skupni imenovalec. Pot se nemudoma postavi pokonci in 20 minut naklon ne popusti. Toliko, da se telo ogreje, duh umiri in volja okrepi. Pot je bila razgibana, delno po gozdu, malce po asfaltu med redko poseljenimi vasmi (Tirna ob pristopu in Rovišče od sestopu), prekrasnimi travniki in pašniki, presenetljivo ohranjenimi in urejenimi kozolci toplarji, od katerih so nekateri prav izstopali po arhitekturni iznajdljivosti……….
Za zadnjih 20 minut vzpona smo izbrali TRDO VARIANTO (mehko imamo doma, je šaljivo pripomnil Vojko). Res je bila zahtevna, je pa zato nudila možnost »počitka« na treh opremljenih zasilnih ležiščih v kotanji tik pod vrhom. Najverjetneje so sodobni romarji ob prejetih »odpustkih« pozabili na pretekle skrbi in imovino. Kdo ve?
Planinski dom na Zasavski sveti gori (852m) je lepo in bogato opremljena planinska postojanka, pravi mali penzion v svetlem lesu in okusno dekoriranimi mizami. Upravljata ga zakonca Lovše, sredstva za prenovo pa je delno zagotovila Evropska unija skladno s projektom obnove za tri zasavske občine s pomenljivim nazivom »TRI krasne«. Kapacitete za silvestrovanje še niso v celoti zapolnjene; če vas mika, telefonska številka je 040 185 103.
Privoščili smo si čaj, ki ni bil ravno planinsko krepak, pa smo ga malce »odišavili« s kuhanim vinom iz nahrbtnika. Škoda, da nimam bibličnih sposobnosti….z veseljem bi z enim litrom napojila celotno družbo. Presenečenje dneva, nekdo je plačal čaj za celotno skupino. Zakaj, čemu?? No, ni smo verjeli »Delovcem«, da imajo nepisano pravilo, da lokalni »vodnik« plača čaj. Pa smo kar voščili rojstni dan. Pavle, hvala….pa lepo praznuj maja 2013!!!! Dobrih želja ni nikoli preveč
Posijalo je sonce in ožarilo belino celotnega kompleksa Svete gore, cerkev, zvonik, mežnarijo, obzidje…..še nekaj korakov in pogled na prelepo Zasavje nas je očaral. Razgledi za bogove, na vse strani neba, do koder seže oko in dokler meglice ne zabrišejo oddaljenih vrhov. Ljuba domovina, kako lepa si, tako preprosta, lahko dostopna in vsakič znova presenetljiva. Kamniško-Savinjske alpe z vsemi vrhovi, Čemšeniška planina, Limbarska gora, Menina planina ( Mea Culpa, Mea Culpa…..tokrat sem se dobro »zarekla«).
Kdor jezik špara, kruha strada. Vodnica Ana je vljudno poprosila, če si lahko ogledamo cerkev tudi znotraj, pa se je župnik kljub nahodu in slabemu počutju takoj odzval. MAKS KOZJEK – preverila sem podatke na spletu in zagotavljam vam, da je LEGENDA. Je mojster restavratorstva, ne samo na kompleksu objektov (mežnarija, kapela Kraljice miru, zvonik, cerkev), ki smo jih videli, temveč tudi po ostalih župnijah. Pred 30 leti je prišel iz župnije Hinje in današnja »posebna, slikovita in barvita« Sveta gora je sad njegovega vztrajnega dela, idej, entuziazma. V polurni predstavitvi nam je nanizal kar nekaj dejstev iz naše pretekle in polpretekle zgodovine, ki smo jih slišali prvič (Ivan Cankar na soški fronti, zgodovinski izvor priimka Turk, turško obleganje Ljubljane in njihovo taborjenje na Hrušici, tragična zgodba mežnarja in njegove družine, sreča župnika s Hitlerjevim podpisom na diplomi…..). Ob slovesu nas je v dolino pospremila mogočna pesem vseh šestih zvonov iz cerkvenega zvonika. Želja za nakup sedmega, katerega predračunska vrednost je ocenjena na 80.000 EUR, bo najverjetneje morala počakati na boljše čase… Iskrena hvala, gospod Kozjek, popestrili ste nam dan
Dragi kolegi iz PD Delo, ljubi Iskraši in Iskrice, prijetno je bilo z vami.
Nadja Uršič
Kamnik, 17. 11. 2012
Slike

Gledališka premjera
Na prijazno vabilo PD Grafičar za ogled predstavi se nas je zbralo devet članov našega društva. .Ampak v Zagreb nas je prišlo osem,ker je naša Pikica pozabila dokumente.Kljub temu smo si ogledali odlično in poučno predstavo in se ob prigrisku ,ter pijači veselo družili.
Dušan

Dan PD Grafičara 2012., susret s PD Delo
20.-21. listopada

Pozdravljam sve planinare i one koji to žele postati, pa čitaju našu stranicu.

20. i 21. listopada proslavili smo dan našeg Grafičara već tradicionalno u društvu prijatelja slovenaca iz PD Dela. U kratkim crticama ću napisati slijed događanja, a slikama ćemo dočarati stvarni ugođaj.

20. listopad, subota – U 10:00 sati sastanak s Delom na ulazu u Zagreb. Zajedno krećemo prema domu Grafičar na Sljeme. Oko 12:00 sati se sastajemo s ostatkom društva i krećemo prema planinarskom domu Runolist, gdje se pridružujemo proslavi Dana planinara Zagreba. Ručamo grah i družimo se uz dobru muziku.

Oko 16:00 sati se vraćamo prema domu gdje se sastajemo sa ostalim našim članovima koji nas već čekaju pripremajući vatricu i kestenje za peći. Večerali smo u domu, a uz pečene kestene i pjesmu zabavljali smo se na otvorenom, jer je noć bila topla i vedra.

21.listopad, nedjelja – sastajemo se u sunčano jutro na Grafičaru. Slijedi dogovor o izletima i susretima za slijedeću godinu s Delom i oko 10:00 sati šetnja prema Tornju i restoranu Zlatni medvjed, na piće, kolače i sunčanje. Prekrasan sunčan dan uljepšao nam je zajedničke trenutke na vrhu Sljemena. Zadovoljni se vraćamo na dom Grafičar. Skupno fotografiranje za uspomenu. Oko 13:00 sati oprostili smo se s prijateljima iz Dela, te i mi krećemo prema doma.

Do sljedećeg javljanja nakon nekog lijepog izleta, pozdrav.

Zapisala Irena Šikić

20.-21.10.2012
Srečanje PD Grafičar-PD Delo
Leto je naokoli in nas deset planincev iz PD Dela se je udeležilo dneva Grafičarja.Po sprejemu smo odšli proti uro in pol oddaljenemu domu Runov list,kjer smo pojedli »fižul«in se ob živi glasbi tudi zavrteli.Od tu smo se v treh skupinah podali proti domu,kjer nas je že čakala okusna večerja s portogiscem.Ob kostanju…muziki smo nadaljevali druženje do ranih ur.Po jutranjem čajčku smo sprejeli plan skupnih izletov za drugo leto,ter se podali proti Sljemenu kjer nas je Vlado pogostil.
Vsakega luštnega je enkrat konec tako,da smo se kar težko odpravili proti domu.Na tem mestu se v našem imenu še enkrat zahvaljujem Vladotu in ostali ekipi za prisrčno druženje.Se vidimo!
Dušan

Izlet v spomin na Draga Peršla
Skupaj že 7. kolesarsko-pohodni izlet, kateri nas sedaj spominja na našega tajnika društva in prvega vodnika Dragota Peršla, se je udeležilo 34 planincev in planink našega društva, kakor tudi gostov iz PD Dela, PD RTV, PD Vrhnika. On je tudi prvi uvedel v našem društvu poleg planinarenja tudi kolesarenje. Saj je bil tudi sam, poleg vsega, tudi vneti kolesar. Da nas je vse lepo spominjalo na pokojnega Dagota se je potrudila Margareta, ki je do dveh zjutraj za nas, kolesarja in pohodnike na Šmarno goro, pekla dobrote , Marija pa prav zaradi nas podaljšala sezono kampiranja in nam pripravila prav prijeten piknik, katerega smo potem zaključili nekoliko višje ob hrustljavih postrveh in mesu na žaru.
Marjan

Ojstrica 2350m 2012
“Iskraši” in “Delo-vci” smo se pridružili PD RTV-ju na izletu na Ojstrico. Ojstrica nas je pričakala v soncu
Že na Kolesarskem oz. pohodniškem izletu na Dragočajno smo zvedeli, da RTV organizira izlet na Ojstrico. Drago nas je povabil in to vabilo smo nekateri sprejeli z velikim veseljem.Čeprav so se vremenske napovedi spreminjale iz dneva v dan, smo verjeli, da se nas bo vreme usmililo. In res. Prav v nedeljo zjutraj je dež ponehal in ob vožnji proti planini Podvežak, od koder smo pričeli naš pohod, smo z veseljem ogledovali jasnino nad Kamniškimi vršaci.
Ob prihodu na Planino ob 9 uri, nas je Alenka nekoliko podučila in že se je začel pohod. V začetku dokaj toplo oblečeni smo kmalu ugotovili, da smo se nekoliko preveč odeli. Saj nas je sonček prav lepo grel. Tudi čas za počitke smo imeli in tako po dve in polurnem pohodu in občudovanju narave prispeli do Kocbekove koče na Korošici. Prav za nas je bila odprta in ker smo bili zadnji dan odprtja nas je oskrbnica častila z dobrim, toplim čajem.
Vodič Drago nam je dal pol ure za okrepčilo in že smo odkorakali v hrib proti našemu cilju. Meglice so se začele poditi okoli nas in le upali smo, da bo veter na vrhu vse to pregnal. Res nam je bila želja izpolnjena. Na vrhu sonce in skoraj brezveterje. Vendar so se okoli nas že kmalu začeli poditi oblaki in le še slikanje in odhod v dolino nam je preostalo. Previdno smo stopali po že nekoliko vlažnih skalah in v meglenem vremenu prispeli nazaj do koče. Tudi tu smo se zadržali nekoliko dalj, za ričet ali juhico. Oskrbnica nas je še poslikala in ob hladnem, že skoraj zimskem vremenu odšli proti avtobusu, kjer nas je že nestrpno čakal sofer Branko.
Na postanku pri Kranjskem Robu smo imeli še postanek za analizo in tako zvečer, ob 8 uri prispeli pred stavbo RTV-ja.
Lep pozdrav
Marjan klančar