2011

Neznani cilj našega izleta v neznano je bil najvišji vrh Gomila v osrčju Slovenskih goric in neznanec, ki je bil soorganizator današnjega izleta je bil naš član Pavle.

A bilo je še mnogo vsega, od obilnega bograča do ogleda naselja Stare gore, kjer so prostore stare šole uporabili za prikaz kmečko obrtniškega orodja. ki so ga nekoč uporabljali pri delu ter opremo in prostore kmečkih hiš in kjer domači kulturni zanesenjaki poskušajo ohraniti spomin na preteklo podobo krajev. Ogledali smo si mlin na veter, tudi poldrugo ure hoje na Gomilo je bila zanimiva, čeprav je megla krojila pogled na slikovito pokrajino. To pa še ni bil konec naše odprave. Imeli smo tudi degustacijo vin na najbolj sodobno opremljeni vinski kleti v Sloveniji ter ogled znamenitega gradu v Veliki Nedelji z muzejem, kjer je razstavljeno na več tematskih sklopov okoli 800 eksponatov iz celotnega Ormoškega okoliša. In na koncu še obilno kosilo z zabavnim zaključkom v turistični kmetiji Ozmec.

Na naš izlet v neznano smo se torej odpravili iz parkirišča pod Dolgim mostom na Viču. Prava gneča čakajočih planincev in planink je kmalu dočakala dva avtobusa, večjega in manjšega. Našemu izletu se je pridružilo tudi sedmerica planincev in planink iz PD Delo in trojica iz PD Rašica, da ne omenim tudi Dolenjcev, prijatelje in sorodnike našega vodiča Francija. Na poti v neznano se nam potem pridružil v Domžalah tudi neznanec Pavle. Za prehod skozi Trojane tokrat še ni bilo potreben osebni dokument in tako smo v meglenem jutru po dve urni vožnji prispeli do Cerkvenjaka. Tu smo se Pri Antonu najedli pravega Prekmurskega bograča, katerega so nekateri poskušali tudi v več obrokih. Tako je bilo potem vse lažje. Pot nas je potem vodila v Staro Goro. Domači vodič se je zelo potrudil nam razkazal kulturno dediščino in razodel utrip kmečkega življenja teh krajev. Tu so delovali tudi nekateri pomembni slovenski kulturniki. Mlin na veter smo si ogledali tudi znotraj in ugotavljali, kako se vetrnice obračajo proti vetru. Potem je sledila je prava \”hitra hoja\” do najvišje točke naše poti do kraja Gomila, kjer je 17m visoki razgledni stolp. Nanj se je uspelo povzpeti le peščici planincev, saj so bile stopnice poledenele pa tudi sam razgled z vrha ni bil posebno razkošen. Zato si je večina, tu v bližnji gostilni privoščila topel čaj ali kavico.

Da se je plan logistično uspešno nadaljeval smo se od tu z avtobusoma odpravili proti Ormožu. Z odprtimi usti smo si ogledovali gigantsko vinsko klet, kjer na najbolj sodoben način ustvarjajo iz grozdja mošt ga uspešno preoblikujejo v vino ter ohranjajo in potem prodajajo po celem svetu v ogromnih količinah. Omogočili so nam tudi degustacijo kar nekaj sort vina seveda z prigrizkom kruha in sira. Ob vižah harmonikarja Braneta smo zapeli in se po koncu poskušanja in nakupovanja prvovrstnih vin židane volje opravili proti Veliki Nedelji, kjer nas je pri gradu, kjer je pokrajinski muzej čakala prikupna domačinka – vodička. Detaljno nam je razložila, s pomočjo razstavljenih predmetov, bogata etnološka in kulturna izročila šege in navade na Ormoškem območju. Spoznali tudi bolj in manj daljno zgodovino teh krajev, ki je bila pod močnim vplivom križarskega reda. Ogledali smo si tudi notranjost Veliko Nedeljne cerkve, kjer naj bi bil prvi krst v Slovenskih krajih.

Polni vtisov z današnjega izleta smo se na koncu ustavili še pri turistični kmetiji Ozmec. Dočakalo nas je obilno kosilo, glasba ob spremljavi dueta \”M\” in prijetna zabava z plesom . Tu smo se tudi obdarili in se zahvalili vsem organizatorjem in nam samim, da smo doživeli tako prijeten dan. Na koncu še enkrat zahvala Franciju in Pavletu za njihov trud in tako uspešno izvedbo izleta v neznano.
Lep pozdrav
Marjan

Susret PD Grafičar i PD Delo: Dan PD Grafičar
22-23. 10. 2011.

Obilježavamo još jednu obljetnicu, dan našeg planinarskog društva. Da nam to uljepšaju s nama su opet planinari PD Dela iz Slovenije. Ove godine organizirali smo tulum u Stubičkim toplicama, kod Irene Bubalo i njene obitelji. Osim planinara iz PD Delo, naš dan s nama obilježili su brojni prijatelji.

Krenuli smo oko podne od planinarskog doma Hunjka, gdje smo se okupili. Trebalo nam je oko tri sata opuštenog hoda do Irenine kuće. Tamo nas je već čekao veliki dio društva. Jadranko je sa svojim pomagaćicama napravio \”mrak\” gulaš od divljači i žgance. Bilo je tu i drugih delicija i kolača.

Uz dobru klopu i kapljicu i ljubazne domaćine tulum je počeo. Muzikaši su stigli iza nas. Napravili su pravi štimung, plesalo se sve u šesnaest.

Irena je ovo ljeto u obitelji imala lijepe događaje, pa smo i to obilježili.

Nakon rastanka s domaćinima oko 22,00 naš dobri stari Šime odvezao nas je u Dom, gdje su Slovenci prespavali.

U nedjelju ujutro prošetali smo do Zlatnog medvjeda na kavu, još se kratko družili i ispratili naše prijatelje, s nadom da se vidimo i na Martinje koje je uskoro. Pozdrav 🙂

Bilo je enkratno!
Dušan

IZLET NA STEGOVNIK



V soboto, 15. oktobra, se nas je 7 izletnikov (in Bleki) z dvema avtomobiloma odpravilo proti 1691 m visokemu Stegovniku. Peljali smo se čez Tržič in Lom po Storžičem, kjer imajo debelo lipo kar sredi ceste. Parkirali smo precej visoko in to pri koči Gorske reševalne službe, kjer smo nazaj grede popili tudi kavico, nekateri pa čaj. Od tam do vrha Stegovnika smo hodili točno dve uri. Na prvem travniku, ki smo ga prečkali, naj je pričakal sneg, ki je prijetno škripal pod nogami, pa tudi nakateri odseki poti in okolica so se nam kljub hladnemu jutru zdeli prav romantični. Po nekaj kilometrih hoje smo že občudovali pobočja Košute. Pod luknjo oz. oknom, kjer so vrvi in lestev, pa ja Bleki Pavletu prekrižala načrte, saj ni hotela po lestvi navzdol in tako je Pavle z Blekico ubral drugo pot, vendar na vrh nista prišla. Ostala šesterica pa se nas je zagnla v zadnjo strmino, ki je bila precej naporna, vendar je bil naš trud poplačan s prekrasnim razgledom na Triglav, Storžič in druge gore. Na vrhu nas je ob malici sonce toplo grelo, niti pihalo ni tako kot v dolini.

Kljub temu, da sta Andreja in Strnadova Ančka sestopali bolj počasi in previdno, smo do koče, oz. avtomobilov porabili veliko manj časa kot prej. Vmes mo se dobili tudi s Pavletom in Blekico. Pred kočo smo se ob kavici tudi malo posončili, nato pa se odpravili protu domu. Spotomo smo opazovali še krave in ovce, ki so se pasle na s soncem obsijanih pašnikih.
Bil je lep oktoberski dan in še lepši izlet.

Zapisala:
Milica Kegl

Susret PD Grafičar i PD Delo
SLOVENSKI KRAS
24.-25.09.2011.

Helop!

Evo, javljamo se opet poslije dugog, toplog ljeta, koje još uvijek na sreću traje. U to smo se uvjerili i prošlog vikenda na našem novom i opet jedinstvenom susretu s prijateljima iz PD Dela. Ovaj puta smo se družili u slovenskom Krasu, u pravcu Ankarana i Tršćanskog zaljeva. Dakle, bili smo na moru.

Krenuli smo u subotu, rano sunčano jutro, nas tridesetak s uvijek dragim i simpatičnim Šimetom iz prevozničke tvrtke Keletić. U dobroj atmosferi brzo smo stigli u Ljubljanu, gdje su nas tradicionalno kod Ruskog cara čekali Slovenci. Dule s društvom, njih desetak malo su se načekali i smrzli, jer je timing bio preuranjen.

Pozdravi, veselje i krećemo u avanturu. Prvo planinareći od Črnog kala prema Hrastovlju. Hodali smo otprilike 5 sati, uglavnom po stjenovitom rubu (Kraški rob), odakle su pucali prekrasni vidici na Ankaran, Tršćanski zaljev, sve do Venecije. Nismo se predali usprkos ljetnoj vrućini i stigli do Hrastovlja, gdje smo imali organiziran i stručno vođen posjet prekrasnoj crkvici Sv. Trojstva iz 15. st., oslikanoj freskama Ivana iz Kastva. One prikazuju i pričaju priču o postanku svijeta, rođenju Krista, raspeću i uskrsnuću, pa sve do neumitne činjenice i pravde da smo pred smrću svi jednaki.

Nakon male okrepe krećemo prema našim bungalovima na Debelom rtiču. Uz put smo svratili u poznatu vinariju Brič, u kojoj smo kupili dobru zalihu čuvenog autohtonog vina Refošk. Smjestili smo se u bungalove, zajedno večerali zalihe iz ruksaka i družili se do kasno u noć.

U nedjelju smo nakon doručka krenuli dalje na planinarenje. Nažalost u međuvremenu se dogodila nezgoda. Paula je šetajući pala i slomila rame. No ipak nakon prve pomoći u bolnici, dočekali su nas za ručkom, ali na operaciju mora. Želimo Pauli brz oporavak!

Krenuli smo prema Sočergi, gdje je domača gostilna u kojoj ćemo ručati kad se vratimo. Na putu smo posjetili još jednu lijepu crkvu Sv. Florijana u Kubedu, okruženu prelijepom vegetacijom. Zatim opet prilično zahtjevnim putem prema granici s Hrvatskom, pa kružno natrag u Sočergu. Hodajući oko 3 sata, prošli smo čudesnu pećinu, sajle i klinove i svi se sretno vratili na ručak. Izvrsna domaća klopa i slovenska harmonika razveselili su nas beskrajno.

No svemu lijepom dođe kraj i oko 17,00 smo krenuli prema Ljubljani, kod Ruskog cara se rastali uz još jedno piće, naravno uz dogovor za ponovni susret. U Zagreb smo se vratili na vrijeme oko 22,00.

Pozdrav do novog izleta, koji je uskoro.

Zapisala: Irena Šikić

MARATONKE
Ponedeljek, 12.9.11:
V dopoldanskem času me pokliče Deni in navihano vpraša ali sem za akcijo.
Že dolgo jo namreč nagovarjam, da je že skrajni čas za obisk kakšne manjše
Gore (hoje do 2h)
Odgovorim ji: »Seveda. Kdaj pa jaz nisem za akcijo«.
Toda…kar naslednji dan pohod na Triglav??
No ja, kaj pa čem, kar sem rekla sem rekla. Do Vodnikove koče bom pa že prišla.

Torek, 13.9.11:

Ob 4.55h, ko se sonček še ni prikazal in, ko se večina ljudi že odpravlja v službo, me v Mengšu »pobereta« Deni in Ani. Odpeljemo se proti Rudnem polju
Točno ob 6.10h pa korajžno proti Vodnikovi koči. Že v naprej jima povem,
da sem brez kondicije in da ne bosta razočarani, ko jih bom počakala kar pri Vodnikovi
Koči.
Vendar pohod do koče je bil fantastičen, noge so kar šle, no sapa malo manj, ampak
lepote gora so pretehtale vso utrujenost. Šlo je kar gladko, pa sem pogumno rekla »No pa grem še do Kredarice« na poti mi je sapa že malo nagajala. Skoncentrirano sem zrla v tla in pazila na vsak korak, pri koči sem že pozabila na sapo in težke noge ter veselo spraševala ali smo osvojile Kredarico v roku, katerega smo si zadale. Po kratki pavzi sem že kar samozavestno priganjala Deni in Ani, da se povzpnemo še na vrh Triglava. Žarela sem od zadovoljstva ob doseženem cilju, vreme pa me je še dodatno osrečilo, saj je bil razgled na sosednje vrhove jasen in prečudovit (katere hribe smo občudovale pa naj pove kar Ani ).

Gore, družba, vreme in moje pridne nogice so mi res polepšale dan in še kakšen mesec, zato sem resnično vesela za izlet in hvaležna Deni in Ani. Upam, da me kmalu spet povabita v gore, no na kakšen manjši vrh, saj 12h hoje je bilo res pretirano, pa vendar čudovito.

Ja, za tak izlet si je potrebno res vzeti najmanj dva ali tri dni, da si lahko ogledaš ali obiščeš še kakšen bližji vrh. Ob doseženem cilju pa je bila pika na i še izjava treh očarljivih planincev, ki so nas poimenovali kar »maratonke«.

Za čudovit izlet sem se hotela oddolžiti Deni in Ani s kremšnitami na Bledu, pa smo imele
smolo, saj smo na Bled prišle šele ob 21h, ko so slaščičarne že žal zaprte.

Sreda,14.9.11:
Moje nogice so preživele noč. Malo bolijo, stopnice navzdol so sovražnice št.1.

Četrtek 15.9.11:
Čakam na telefonski klic. Kam smo že rekle da gremo? Na Jošt?

Alenka Šinkovec – Trmasta Porentovka

15. SPOMINSKI POHOD JOŽETA GAŠPARIČA NA KRIM, 3. septembra 2011

Osvojiti Krim je bila že nekaj časa moja želja. Ker gre po moji oceni za del Slovenije, kjer medvedje radi najdejo svoj dom, se sama kar nisem mogla odločiti za ta podvig. Po vsakotedenskem prebiranju spletne strani Planinske zveze Slovenije, končno najdem ustrezno ponudbo. PD Delo organizira že svoj 15. spominski pohod Jožeta Gašpariča na Krim. Na moje povpraševanje se prijazno odzove sam predsednik društva in odločitev je tu, v soboto, 3. septembra 2011 grem na Krim.

Kot razberem iz člankov, objavljenih na spletnih straneh društva bi g. Jože Gasparič praznoval že 91. rojstni dan. Bil je navdušen planinec in pobudnik ustanovitve PD Delo in planinske sekcije v OŠ dr. Vita Kraigherja. V ČGP Delo je bil grafični tehnolog, poučeval pa je tudi na Grafični šoli v Ljubljani. Bil je predsednik PD, pobudnik in urednik Planinskega biltena, kronist, planinski vodnik, član GS, markacist, transverzalec, predavatelj v alpinističnih in planinskih šolah ter odlikovan z mnogimi priznanji (zlati znak PZS, PSH, PSJ, plaketo PZS in drugimi).

PD Delo je bilo zadolženo za markiranje poti od Iškega Vintgarja do Rakitne, ki je del Ljubljanske mladinske poti.

G. Gašparič je bil mnogo let markacist te poti, zato so planinci tega društva sklenili, da v njegov spomin vsako leto septembra (septembra 1996 je umrl), organizirajo tradicionalni pohod na Krim.

Zbirališče pohodnikov je bilo v Iškem Vintgarju, odhod pa predviden ob 9. uri. Društvo vodi natančno evidenco udeležencev, letos 29, in tokrat sem bila med njimi tudi sama, med številnimi člani društva, nas je bilo tudi nekaj iz drugih planinskih društev.

Pot je lepo označena, v nasprotju s pričakovanji, sploh ni naporna. Kljub prvemu srečanju sem se prijetno počutila v tej družbi. Med potjo nekaj manjših postankov, debata o tem in onem in že smo na vrhu. Bilo mi je kar malo neprijetno, ko so članice društva ponujale doma pripravljene dobrote (naj mi bo oproščeno, ker mi gre pokušanje dobrot bolje od kuhanja ali pečenja), pa toliko bolj prijetno, ko sem te krasne dobrote zaužila.

Po pozdravu predsednika društva, ki je posebej pozdravil tudi prisotnega sina g. Gašpariča in podelitvi priznanj zavzetim članom društva, ki so se pohoda udeležili že najmanj petič, je sledilo skupinsko slikanje.

Dobra vremenska napoved se je uresničila in vreme je bilo čudovito, ne prevroče, krasno modro nebo, le pogled na okoliške vrhove rahlo zamegljen.

Po vrnitvi na izhodišče še krajši klepet in vrnitev proti domu.
Zahvaljujem se za možnost udeležbe, bilo je prijetno in gotovo se še kdaj srečamo.

Kristina Slapar

JAVOROV VRH

Meseca avgusta smo v PD Delo imeli izlet na Javorov vrh. Imeli smo prijeten dopoldanski izlet. Pavle in 7 gospa iz PD Delo. Parkiranje v Preddvoru, čajček ne Jakobu, še kar strm vzpon mimo Potoške gore na naš vrh. Je lep razgleden vrh na Kamniške Alpe in na Karavanke. Povratek čez Potoško goro in nabiranje lisičk. V prijazni koči na Jakobu smo bili postreženi s pravkar pečeno pehtranovo potico. Kako je bila dobra. Še sestop do Predvora in še en krasen dopoldan je bil zaljučen.



A. Kljun

Osvojili smo najvišji vrh Vojvodine – 641 m visoki Gudurički vrh, tam na vzhodu Srbije, med Vršcem (94 m) in romunsko mejo.

Odzvali smo se vabilu Planinskega društva Delo iz Ljubljane in se jim pridružili. Bilo je to eno lepo doživetje za vse nas udeležence.

Ob odhodu iz Ljubljane avtobus sicer nismo čisto napolnili, je pa bila zato dolga in naporna vožnja bolj prijetna, saj smo tako imeli več prostora za razgibavanje že med samo vožnjo, kar sicer ni priporočljivo! Po nekaj postankih in carinskih formalnostih smo presenetljivo hitro prispeli v Srbijo, kjer smo si takoj za mejo ogledali spominsko obeležje padlim osvoboditeljem na sremski fronti. Borbe so potekale od 21. oktobra 1944 do 13. aprila 1945. Na tej fronti je v bojih skupaj sodelovalo okoli 250 tisoč vojakov. Po uradnih podatkih je bilo mrtvih preko 13 tisoč srbskih vojakov (neuradni podatek je 30 tisoč), 1100 vojakov rdeče armade, 630 Bolgarov in tudi Slovenski borci so sodelovali in tudi umrli v borbah za osvoboditev tega območja. Padlo je tudi 30 tisoč sovražnikov. In ob vseh teh žrtvah je bil ta spomenik postavljen šele 8. maja 1988. Res čudno, a politično ozadje je še vedno skrivnost.

Po obilnem, kosilu v tamkajšnji restavraciji smo nadaljevali pot proti Beogradu, kjer nas je pričakal prometni infarkt. Nekako smo se prebili skozi gnečo – zahvala gre našemu iznajdljivemu šoferju – in že smo prečkali Savo ter Donavo ter se skozi Pančevo in nekaj manjših krajev po ravnini, na kateri njivam pšenice, koruze in sončnic, ni bilo videti konca, peljali našemu cilju naproti. V daljavi smo že zagledali nekaj hribovja in v Vršcu nas je pričakal domačin Zoran – beri Zoki, in nas popeljal proti Planinskemu domu, ki leži na nadmorski višini 246 m. Žal je dneve pred nami te kraje zajelo močno neurje – naprej ob meji z Romunijo tudi s točo, tako da avtobus zaradi razmočene makadamske ceste ni mogel do našega cilja. No, polurni vzponček v temi, po blatu in s polno otovorjenimi kovčki, torbami in nahrbtniki ni pokvaril našega razpoloženja; sledil je lep sprejem domačih planincev in oskrbnice. No, utrujenost in pozna ura sta storila svoje in po razporeditvi po sobah in bungalovih, smo hitro zaspali.

Zjutraj smo se v spremstvu naših prijateljev planincev Zokija in Mladena s Planinsko-smučarskega društva »Vršačka kula« , podali na pohod proti najvišjemu vrhu Vojvodine. Planinska pot sicer ni zahteva, je pa nekoliko daljša, a tudi zadnji enourni strmi vzpon je bil zaradi namočenih tal drsen in pazljivost ni bila odveč. Vsi smo srečno prispeli na vrh, kjer je skoraj nov razgledni stolp, s katerega smo sicer videli v dolini vasice, vinograde in polja, pa obrise Karpatov tam v daljavi in romunska meja je bila nekaj streljajev od nas, a oblačno, turobno in sorazmerno hladno vreme ni bilo na naši strani. Sicer se ob lepem vremenu vidi tja do 80 km oddaljene Avale. Sledilo je obvezno fotografiranje in spust do avtobusa je potekal po položnejši in daljši poti. Mimogrede smo si ogledali samostan Malo Središte, kjer domujejo le štirje menihi, da bi nas malo nižje v vasi čakal naš avtobus, ki nas je odpeljal v vas Gudurica, ki leži na »vinu i bačvah«, in katere zgodovina sega v 16. Stoletje. Kudritz – Gudurico so ustanovili Nemški kolonisti po porazu Turkov in takrat je bilo to ozemlje pod Madžarsko, da bi v to močvirnato in takrat neobljudeno Banatsko pokrajino, naselili Nemce, nekje v drugi polovici 17. stoletja – tu so bili do leta 1944 -, katere so izselili in v to prazno južno-banatsko naselje, naselili 575 družin, od tega kar 161 slovenskih s 721 družinskimi člani. Zato ni čudno, da ima ta kraj ulice, kot so Cankarjeva, Prešernova, Župančičeva … in tukaj je bila rojena Vera, žena našega vodnika in organizatorja tega izleta Dušana iz PD Delo.

Na nas so v tej vasici čakale še ene prijetne stvari – degustacija pridelkov vršačkih vinogradov v vinski kleti Nedin, kjer smo se zadržali kar nekaj časa, saj je bilo potrebno preizkusiti vse možne razpoložljive zaloge (belega in črnega) in zaradi tega tudi prijetna pesem ni izostala. Pa tudi »kondicijski trening« za večerno zabavo v Planinskem domu je bil dobrodošel.

Po večerji v planinskem domu, smo naše druženje nadaljevali ob prijetnih zvokih harmonike in kitare, pesem je kar sama privrela iz ust, plesni čeveljčki so bili dobrodošli – plesalo se je vse od valčka, polke, do twista, kola in rokenrola. Utrujenost je bila pozabljena, še vina je zmanjkalo tam sredi noči in tako so se nekatere naše sobe ter skromni bungalovi napolnili šele tja proti jutru, ko so že prvi ptički s svojim petjem naznanjali novo jutro.

Zadnji dan smo si ogledali Vršačku Kulu – trdnjavo iz 15. stoletja – razgledni stolp na nadmorski višini 399 m – ki ga obnavljajo. Z boljši razgled smo sedli v avtobus in se odpeljali malo nižje na »Vidikovac«, od koder smo imeli Vršac kot na dlani. Proti dolini vodi 440 stopnic, a mi smo se odpravili v mesto rajši z našim avtobusom, da smo si na tržnici nakupili nekaj njihovih dobrot, ki so nekoliko cenejše kot v Ljubljani (razni domači siri, potice, orehi, med, fižol), pa še srbske dinarje smo spravili v promet. Po enournem ogledu tega lepega, po banatski ravnici razvlečenega mesta z nizkimi stavbami in z 37 tisoč prebivalci, smo se poslovili od naših gostiteljev Zokija in Mladena ter se odpravili na dolgo pot domov. Mimogrede smo se v vožnji skozi Beograd ogledali »spomenik« Natovih raketnih napadov leta 1999 – delno porušene visoke stavbe, ki so jih pustili razdejane, kot tudi Notranje ministrstvo, ki pa je kompletno zakrito s ponjavami. Vožnjo smo popestrili še skozi diplomatsko četrt in se mimo zahodnih »Vrat Beograda« odpeljali proti Sloveniji. Seveda nas je obilno kosilo – v isti restavraciji, kot na poti dol, v Sremu, kar nekoliko utrudilo, tako da je vožnja do doma za marsikoga minila v globokem spancu, tako da ni mogel videti s soncem obsijane Slavonije, saj smo imeli tam dol v Južnem Banatu, vseskozi bolj turobno vreme, a na srečo brez dežja. No, imeli smo zopet srečo, da na carinskih kontrolah nismo predolgo čakali, tako da je nujen postanek na Čatežu (šofer je že prekoračil normativ dolžine vožnje) minil še ob dnevni svetlobi.

Polni vtisov in lepih spominov smo se zahvalili Dušanu za organizacijo in vodenje tako prijetnega in zanimivega planinsko-turističnega potovanja z dogovorom, da povabimo naše srbske prijatelje na skupno srečanje v Slovenijo.

Vtise strnil član Planinskega društva ISKRA LJUBLJANA – FRANCI HRASTAR