2009

DOBENO – JANEZOVIH 80 LET
12. december 2009

Decembra je bil predviden izlet v neznano. Ker pa je naš zvesti in zaslužni planinec Janez Porenta novembra praznoval 80. rojstni dan, smo se odločili za krajši izlet na Dobeno.

Startali smo v Trzinu in se po dobri uri hoje zbrali v gostilni pri Blažu. Zbralo se nas je dvajset planincev, ki smo prišli čestitat in voščit Janezu vse najboljše. Dušan je v imenu PD Delo slavljencu čestital in mu podaril lepo reprezentančno knjigo Pozdravi z vrhov. Zvrstile so se še čestitke posameznikov in seveda pesem napitnica. Janez se je ob tej priložnosti zahvalil Pavletu za njegove vzpodbude na nekaterih turah in mu poklonil svoj jubilejni (80 let) anorak.

Sledilo je kosilo, nazdravljanje, obujanje spominov… Manjkala ni niti lepa, predvsem pa zelo dobra torta. JANEZ, HVALA in NA ZDRAVJE!

Tako smo lepo in uspešno zaključili leto 2009, v novem letu pa je že načrtovanih spet nekaj lepih izletov.

Pohod po Vertovčevih poteh
Matija Vertovec, po katerem je današnji pohod tudi imenovan oz. posvečen je poleg duhovniškega stanu deloval tudi kot animator v vinogradništvu in bil tudi zaveden narodnjak. Prav zato so mu domačini posvetili ta pohod. Z pohodom naj bi si ljudje, ki sodelujejo, ojačali svoja telesa tako duhovno kot motorično. Tudi naše društvo se je letos udeležilo tega pohoda. Z velikim avtobusom smo se združeno z PD Delom in PD Vojnikom pripeljali do Ajdovščine po novi avtocesti, ki je skrajšala potovanje, kar za 20 minut. Ko smo prispeli, smo po krajšem dogovoru odpravili na start pohoda.
Letošnji pohod se je začel v Ustju in se preko Planine, Ojstrega vrha, Gaberja, Potoka, rojstnega kraja Matije Vertovška, mimo Šmarij in Vrtovč končal zopet v Ustju. Ob stojnicah obloženih z kakijem in dobro kapljico so se vile kolone pohodnikov. V Planini je bila razstava ustvarjalcev iz Planine, v Šmarjah pa je bila priložnostna proslava, katere glavni govornik je bil župan Marjan Poljšak. Tudi pevski zbor in otroci z osnovne šole so s skečem popestrili to prireditev. Prijetno vzdušje med pohodniki pa ni skalilo niti oblačno vreme.
Zaradi velike gneče so se naši pohodniki kar porazgubili po trasi in nekateri pripeli na cilj nekoliko prej, nekateri pa nekoliko pozneje. Časovni razpon pohoda se je tako kar nekoliko razvlekel. Namesto štirih ur smo tako porabili nekateri tudi šest ur in več. V glavnem zaradi postankov ob stojnica, ki so bili ob poti skoraj na vsakem koraku.
Na cilju smo se nekateri tudi zavrteli ob zvokih domačih viž in poskušali domače dobrote. Kar težko se je bilo posloviti od tako prijetnega vzdušja pa čeprav je bilo za nami kar nekaj kilometrov hoje.
Lep pozdrav
Marjan

12. spominski pohod Jožeta Gaspariča na Krim,
6. septembra 2008

Jože Gasparič, grafični tehnolog in učitelj na Grafični šoli v Ljubljani, je bil široka osebnost, goreč planinec in pobudnik ustanovitve PD Delo in planinske sekcije v OŠ dr. Vita Kraigherja. Bil je predsednik PD, pobudnik in urednik Planinskega biltena, kronist, planinski vodnik, član GS, markacist, transverzalec, predavatelj v alpinističnih in planinskih šolah ter odlikovan z mnogimi priznanji (zlati znak PZS, PSH, PSJ, plaketo PZS in drugimi).

PD Delo je bilo že kmalu po ustanovitvi zadolženo za markiranje dela Ljubljanske mladinske poti od Iškega vintgarja do Rakitne.

Jože je mnogokrat markiral ta del poti, zato smo se planinci našega društva odločili, da vsako leto septembra (septembra 1996 je umrl), v njegov spomin organiziramo tradicionalni pohod na Krim.

V soboto, 6. septembra 2008 se nas je pred Domom v Iškem vintgarju spet zbralo kar precej planincev z različnih planinskih društev. Veselo smo se pozdravljali, saj se z nekaterimi nismo videli že dlje časa. Vsakič se zelo razveselimo dragih in zvestih prijateljev planincev iz pobratenega PD Grafičar iz Zagreba, saj vedno vnesejo vedro pa tudi pevsko vzdušje.

Počasi, z enakomernim tempom, nas je kar lepo število krenilo v strmi breg za Domom v Iškem vintgarju. Kmalu smo pričeli slačiti trenirke ali puloverje, saj nas je strmina ogrela, za kramljanje so imeli nekateri dovolj moči, nekateri pa smo sopihali in bili veseli, da preveč ne zaostajamo in zaviramo kolono. Pavle se je spet izkazal, saj je pretežni del poti nosil na hrbtu triletno vnučko Ronjo.

Kljub delno deževni napovedi je bil dan zelo prijeten za hojo, ki je večinoma po gozdu, pot pa je lepo označena. Seveda so nekateri pogledovali tudi za gobami, vendar ni bilo uspeha.

Po dobrih dveh urah smo prišli na Krim, kjer so nas pred Domom čakali »vozači« z domačimi dobrotami. Uh, kako je pasalo! Naš trud je nagradilo tudi vreme. Kamniške planine so bile sicer v oblakih, nudil pa se je lep razgled na Ljubljansko kotlino, Kurešček in dolenjsko hribovje. Po okrepčilu in klepetu, je sledila razdelitev priznanj za večkratno udeležbo na pohodih. Čestitke in priznanje si je najbolj zaslužila Deni, ki se je udeležila prav vseh pohodov. Sledilo je obvezno skupinsko slikanje, nato smo se odpravili nazaj v dolino.

Pohod je lepo uspel in Jože bi bil prav gotovo zadovoljen.

Nataša Gruden

V E L E B I T

Velebit je posebnost v gorskem svetu. Dviguje se nad obalo Jadranskega morja, njegov glavni greben poteka v smeri severozahod – jugovzhod. Na severu se začne nekako nad Senjem in na jugu konča nad Obrovcem. Velebit je masiv, ki se razteza 140 km v dolžino in 7 do 30 km v širino. Velebit delijo v Severni, Srednji in Južni Velebit.

Kar pomeni Slovencu Triglav, pomeni Hrvatu Velebit. Že v daljni zgodovini so Velebitu posvečali veliko pozornosti. Petar Zoranić je že v 15. stoletju spesnil pesem o Velebitu. Na področju Velebita sta dva narodna parka, nacionalni park Sjeverni Velebit in nacionalni park Paklenica na jugu. Celoten Velebit je poln geomorfoloških zanimivosti. V nepreglednih gozdovih Velebita srečamo tudi medveda in volka. Po vršnih grebenih in ob robovih gozdov srečamo kače, med njimi najbolj strupeno kačo na Hrvaškem, poskoka.

Kako prepoznati poskoka, kaj storiti, ko ga zagledamo, kako se zaščititi pred njegovim res strupenim ugrizom in kako ukrepati, da do ugriza ne pride, je samostojna zgodba, zanimiva zlasti za tiste, ki bi se kdaj podali na Velebit.

Velebit sem dolga leta opazovala le z doline in od daleč, bodisi z jadranske magistrale ali z Like ali s ceste, ki vodi iz Zadra proti Plitvicam. Lep pogled je zlasti na južni del, kjer se dviguje lepo stožčasto oblikovan, najvišji vrh Velebita, Vaganjski vrh (1757 m). Letos se mi je ponudila prilika, ki je nikakor nisem hotela izpustiti iz rok. PD Delo iz Ljubljane in PD Grafičar iz Zagreba sta pobrateni društvi že polnih 37 let. Malce smo se že poznali, saj smo se srečali na Kornatih, na svečani 60 letnici PD Grafičar v Zagrebu ali na občnih zborih PD Delo. Povabili so me, naj se pridružim njihovemu planinskemu pohodu na Velebit.

Srečanje z Zagrebčani je bilo v Baških Oštarijah, nato pa smo z vožnjo z avtobusom nadaljevali skoraj do planinskega doma Ravni Dabar. Dom je v stavbi nekdanje šole, ki je prenehala z delovanjem leta 1970. Otrok preprosto ni bilo več. V okoliških vasicah so ostali le starejši, danes tudi teh ni več. Življenje tod je bilo silno skromno. V dolinah oziroma kotanjah, katerih dno pokriva rodovitna zemlja, so pridelovali zelenjavo in jo nosili prodajat v Karlobag in druge kraje ob obali. Redili so tudi nekaj govedi, več drobnice. Od teh naselij so ostali le zapuščeni in že malce razpadli domovi. Nekaj teh so domačini preuredili v skromna planinska zatočišča. Tudi dom Ravni Dabar je skromno opremljen. V spodnjem delu je kuhinja, kjer si sam kaj pripraviš in skuhaš, in prostorna jedilnica, ki smo jo spremenili v spalnico. V zgornjem delu je en sam prostor s 40 ležišči. Seveda smo s seboj prinesli spalne vreče in hrano. Po prihodu in namestitvi, smo še malce posedeli pred domom in kramljali ter obujali spomine. Kmalu smo legli k počitku, saj so zagrebški planinci obljubili za soboto celodnevno turo oziroma pohod.

V čudovitem jutru se je dolga kolona več kot 40 planincev odvila od doma. Vodnik Dado je bil na čelu, zadaj pa sam predsednik PD Grafičar, Vlado. V dobri uri smo prispeli na Debarsko koso. Od tu se je odprl krasen pogled na otoke, zlasti otok Pag. Dalje nas je pot vodila po Premužičevi stazi. To 57 km dolgo pot, ki vodi vzdolž Velebita, je že leta 1939 trasiral in dal zložiti iz kamenja Premužič. Prečenje Velebita po tej poti je posebno doživetje, saj je pot speljana tako, da obišče vse najbolj značilne točke. Poleg te najbolj popularne poti je po Velebitu speljanih še cela vrsta dobro označenih poti in tudi precej gozdnih cest, ki so bile zgrajene zlasti za potrebe gozdarstva. Po dobri uri smo zapustili Premužičevo stazo in zavili po poti, ki vodi pod Čopin vrhom (1186 m). Na desni smo občudovali Kuk od Visibabe (1160 m). Kuki so posebna poslastica za plezalce. Tudi slovenski alpinisti imajo v tem predelu preplezanih mnogo prvenstvenih smeri. Skala je odlična in ni krušljiva. Naklonina je za dobrega plezalca prava, mestoma celo previsna.

Pot nas je dalje vodila malo gori in malo doli, levo in desno pa so nas v travi pozdravljale mnoge cvetke. Počutili smo se kot v lepo urejenem botaničnem vrtu, le napisne table so manjkale. Na nekatere bolj redke nas je opozoril Dado, na druge pa Vlado. Fotografi so imeli precej dela, saj je bilo treba poslikati potonke, irise, lan, šipek in še velebitsko degenijo. Ta je žal že odcvetala. Je prava redkost celo na Velebitu, našli so jo še na Mosorju. Ima nežne srebrne listke in drobne rumene cvetove.

Po dobrih štirih urah hoje smo stopili na Budakovo brdo (1317 m), kjer nam je Dado končno namenil pol ure počitka. Večina ga je izkoristila za malico in razgledovanje po otokih. Pogled je segal od Dugega otoka do Lošinja. Najbolj viden je bil otok Pag, ki leži najbližje obali. Sonce je neusmiljeno žgalo in velika količina vode, ki smo jo vzeli s seboj, je hitro izginjala v naših grlih. Zapustili smo Budakovo brdo in se del poti vrnili nazaj, nato pa smo se spustili po lepem bukovem gozdu do Ripirovca.

Sledil je vzpon Bačić kuk (1304 m). Ta kuk smo z velikim spoštovanjem ogledovali že z Budakovega sedla in kar malce dvomili, ali nam bo uspelo povzpeti se na vrh. Vzpon je bil najprej po gozdu, zadnji del pa je vodil po nekakšnem skrotju do stene, ki je bila opremljena z jeklenico. Ta sicer ni pritrjena kot smo je navajeni v naših gorah, a je kljub temu dobro služila svojemu namenu. Vrh ni prostoren, le za kakih 10 planincev. Tako smo se na Bačić kuk vzpenjali v manjših skupinah. Sestopili smo proti Bačić Dulibi in sicer sta v vršnem delu nameščeni dve pravi aluminijasti lestvi. Z precej strahospoštovanja smo sestopili in nadaljevali po strmem že malce poraslem grušču. Kolona se je močno raztegnila in v Došen Dulibi smo končno prišli do planinskega zavetišča. Mislim, da smo izpraznili vse zaloge pijače, ki sta jo prijazna domačina imela pripravljeno za mimoidoče planince. Sledila je še pot, ki ni imela vzponov in spustov in po skoraj 10 urah smo se vrnili v izhodišče, k planinskemu domu Ravni Dabar.

Tisti, ki niso šli na pohod, niso lenarili. Enega jagenjčka so pripravili v obari, ki se je prilegel bolj kot tisti drugi, ki so ga spekli na ražnju. Utrujenost je hitro minila. Posedanje pri mizah pred domom se je zavleklo pozno v noč. Bilo je prav romantično, na mizah so gorele sveče in na nebu so žarele zvezde. Zagrebčani so improvizirali glasbeno spremljavo in lepe dalmatinske pesmi, ki smo jih znali vsi, so preplavile tišino okoliških gozdov. Bil je tudi protokolarni del tega druženja, kratki nagovori obeh predsednikov PD Grafičar in PD Delo. Kot predsednica MDO PD Ljubljane sem dobila svoji dve minuti. Okrog polnoči smo se tiho spravili spat, saj nas je v nedeljo čakal nov pohod.

Zjutraj smo pospravili dom in se podali peš do avtobusov. Odpeljali smo se v Baške Oštarije in se podali še na Veliki Sadikovac (1286 m). Tudi s tega vrha je bil čudovit razgled tako na Liko kot na otoke. Ob povratku smo tokrat občudovali lilije, ki so bile rumene barve. V Baške Oštarije smo se vrnili kar po smučišču. Ta krožna pot je vodila po lepih bukovih gozdovih in tratah polnih planinskega cvetja. Odpeljali smo se še do Prpe, prijazne planinske postojanke. Vlado Prpa nam je opisal nekaj značilnosti poskoka, najbolj strupene kače na Velebitu.

Sledilo je slovo od prijaznih gostiteljev. Kar težko je bilo, saj se mnogi poznajo in prijateljujejo že več kot četrt stoletja. Dogovorili smo se še za skupen postanek ob avtocesti severno od predora Kapela. Od slovesu smo si rekli na svidenje v septembru na Vršiču. Tokrat bodo gostitelji planinci PD Delo.

Marinka Koželj Stepic




PD DELO IN PD GRAFIČAR NA VELEBITU

PD Delo iz Ljubljane in PD Grafičar iz Zagreba se družita že polnih 37 let. Leta 1972 so takratni člani obeh društev na Govejku podpisali listino o pobratenju. Prijetno druženje planincev obeh društev je potekalo že kako leto prej.

Druženje se je sprva odvijalo v ugodnih razmerah, saj je bilo takrat kar precej slovenskih planinskih društev pobratenih z društvi bivših jugoslovanskih republik. Takrat ni bilo nobenih ovir pri organizaciji množično obiskanih planinskih pohodov in prijateljskih srečanj. A časi so spremenili. Pojavile so se državne meje, ki so onemogočile možnost planinskih pohodov vzdolž, nekoč odprtih republiških meja. Mnoga pobratenja so po letu 1991 zamrla. Druženje med člani PD Delo in PD Grafičar je ostalo. Tudi v najbolj neprijetnih časih vojne na Hrvaškem so se srečevali in družili. Vsako leto so pripravili dva planinska pohoda in dve družabni srečanji.

Letošnje pomladno srečanje so pripravili člani PD Grafičar na Velebitu. Člani PD Delo in njihovi prijatelji so se sešli s člani PD Grafičar pred hotelom Velebno v Baških Oštarijah. Srečanje je bilo zelo prisrčno, saj se večina članov pozna že dolgo vrsto let. Vožnjo so nadaljevali skoraj do planinskega doma Ravni Dabar (723 m). Po namestitvi v skromnem a prijetnem domu so večer preživeli v prijetnem klepetu in obujanju spominov. Prekmalu je bilo treba k počitku, saj jih je v soboto čakal dolg pohod.

V čudovito sončnem jutru se je od doma vila dolga kolona planincev. Vzpeli so se na Debarsko koso, nato nadaljevali pot proti zahodu delno po znani Premužičevi stazi. Obšli so kuk pri Visibabi in po skoraj štirih urah hoje stopili na vrh Budakovo brdo (1317 m). Spotoma so občudovali bujno cvetje, po katerem slovi osrednji del Velebita. Bilo je, kot da hodijo po botaničnem vrtu, le napisnih tablic ni bilo. Ne le ogledovali, temveč tudi pogosto fotografirali so potonike, lilije, irise, lan, šipek in še marsikaj. Videli so tudi endemično rastlinico, velebitsko degenijo, ki pa je žal že odcvetala. Ne le pogled na trate, tudi razgled je bil čudovit. Pogled je segal daleč po otokih, od Dugega otoka tja do Lošinja. Seveda je bil najbolj prepoznaven otok Pag. Po daljšem postanku na vrhu so se spustili v dol in nato vzpeli na Bačić kuk (1304 m). Na sam vrh sta se vzpeli dve manjši skupinici, saj je na vrhu prostora le za 10 planincev. Ostali so počakali malo pod vrhom. Sledil je kar malce vznemirljiv spust, delno po dveh aluminijastih lestvah, delno po strmem grušču do Došen Dulibe. Pri manjši planinski postojanki so se odžejali in se po skoraj 10 urah hoje vrnili nazaj na izhodišče, do doma Ravni Dabar.

Nekaj planincev iz obeh društev ni šlo na pohod, vendar niso lenarili. Za vse so pripravili krasno večerjo. Enega jagenjčka so pripravili v obari, drugega pa spretno vrteli nad ognjem, da je bil lepo zapečen. Kljub dolgi turi so še dolgo v noč skupaj prepevali pesmi in uživali v prijetnem druženju.

V nedeljo so zapustili dom Ravni Dabar in se odpeljali do hotela Velebno in se podali še na eno nepozabno turo. Šli so na krožno pot na Veli Sadikovac (1286 m). Tudi tu ni manjkalo čudovitega cvetja in razgledov. Po povratku so se vsi skupaj odpeljali do planinskega doma Prpa. Vladimir Prpa jim je kratko predstavil osrednji del Velebita in njegove značilnosti. Marsikaj je povedal tudi o poskoku, najbolj strupeni kači na Velebitu in še marsičem.

Čas je hitro mineval in treba se bilo posloviti. Proti večeru sta avtobusa le odpeljala z Baških Oštarij proti Gospiču. Na počivališču pri predoru Kapela je bilo dokončno slovo. Naslednje planinsko srečanje bo v septembru na Vršiču. Takrat bodo gostitelji člani PD Delo.

Marinka Koželj Stepic

Izlet na Velebit
V okviru sodelovanja z PD Delo se je pet Iskrašev udeležilo tridnevnega izleta na Srednji Velebit. Na pot smo se skupaj s planinci prijateljskega PD odpeljali v petek 22.maja. Popoldne tega dne smo prispeli v središče Like in si Gospić natančno ogledali. V kraju Baške Oštarije, ki se nahaja ob cesti proti Karlobagu smo se sestali z gostitelji iz PD Grafičar Zagreb in po prisrčnem snidenju krenili z obema avtobusoma proti cilju, to je do planinskega doma v Ravnem Dabru.Tradicionalno srečanje in pogovori starih znancev iz PD Grafičar in PD Delo, ki se poznajo že 35 let je bilo nepozabno in je trajalo pozno v noč. Naslednje dopoldne je glavnina planincev krenila pod vodstvom izkušenega vodnika Dada na krožno turo po vrhovih severozahodno od planinskega doma. Pohod se je pravzaprav pričel po znani Premužićevi stezi in se nadaljeval po grebenih vrhov, visokih čez 1000 m. Vzpenjanje pa tudi sestopanje po markirani poti med zelenimi planinskimi tratami je bilo čudovito, saj nam je sončno vreme in blag vetrič omogočal enkratne razglede na Jadranske otoke z dolgim Pagom v ospredju. Ob poti smo si ogledovali tudi številne vrste planinskega cvetja, med njimi drobne rože degenija, ki raste le na kamnitih tleh Velebita. Najtežji del tega pohoda je bila osvojitev 1304 m visokega Bačić kuka in nato malo zahtevnejši sestop po lestvi v dolino oziroma proti planinskemu domu kjer smo bili nastanjeni. Pohod je z postanki vred trajal dobrih 8 ur. Gostitelji so se zopet izkazali, saj so utrujene pohodnike pogostili z jagnjetino in drugimi dobrotami.Veselo druženje, pozdravni govori in prepevanje se je nato nadaljevalo pozno v noč. V nedeljo dopoldne smo krenili še na zadnji pohod na 1286 m visoki Sadikovac nad Velebitsko cesto. Na izhodišče se je nato večina vrnila po drugi položnejši poti in si med pohodom ogledovala ter fotografirala številne planinske rože. Po vrnitvi in odžejanju v hotelu Velebno smo se odpeljali še do Planinskega doma Prpa, kjer nas je sprejel Vl. Prpić – Prpa, znan poznavalec velebitskega modrasa – poskoka. V Prpinem kampu smo se morali proti večeru žal posloviti od zagrebških gostiteljev in se odpeljati proti domu. Za čudovite dneve, ki smo jih preživeli v teh dneh, se v imenu vseh udeležencev PD Iskra Ljubljana prijateljem iz PD Delo iskreno zahvaljujem..
Lep pozdrav Dušan Semenič