2008

IZLET NA KOSMATI (1644 m) IN RATITOVEC (1667 m)

Namesto odpadlega izleta na Reško planino v januarju smo se članice in člani odločili, da gremo na zimski izlet na hribčke nad Prtovčem.
Rahlo je snežilo, snega od 1,5 do 2 metra, toda nismo omagali. Najprej smo osvojili Kosmati vrh ter mimo Gladkega vrha in Rudnika stopili v kočo na Ratitovcu. Tam se nam je v želodčke usedla dobra jota in čaj. Kmalu smo morali iz toplega zavetja spet na plan in hitro po lovski poti v dolino. Kmalu po lovskem domu smo na ledu naenkrat padli kar trije. Najslabše jo je odnesla Maja z nategnjeno rebrno mišico.
Prijetno utrujeni smo se hitro odpeljali proti megleni in deževni prestolnici.

Dušan

Izlet v neznano 2008

Začul sem tihe korake na stopnicah. Prišla je mati; stopala je počasi in varno, v roki je nesla skodelico kave. Zdaj se spominjam, da nikoli ni bila tako lepa kakor v tistem trenutku.
Ivan Cankar

Ko sem izvedela, da je izhodišče za letošnji izlet v neznano Cankarjev rojstni kraj, cilj ni bil več neznanka. Kam drugam bi pa še lahko šli, kot na Planino nad Vrhniko?
Najprej bi morala babi in dedi sabo v hribe vzeti samo Ronjo, potem sem razmišljala, zakaj se jim ne bi pridružila še midva z Žakom, ko pa je Bogdanu odpadla napovedana službena obveznost in so vremenarji obljubili lepo vreme, je padla odločitev: »Gremo vsi!«
Tako se nas je v nedeljo, 9. novembra 2008, vseh sedem z našega naslova – dedijeve psičke Blacky seveda nismo mogli pustiti doma – vkrcalo v dva avtomobila in se spustilo s sončnih Volavelj v ljubljansko meglo. Tam smo pobrali še Mili in se skupaj odpeljali do Hotela Mantova na Vrhniki, kjer smo se ob 8. uri dobili z ostalimi udeleženci izleta. Zbralo se nas je kar lepo število (dvaindvajset ljudi in en pes) in skoraj vsi smo si, medtem ko nas je čez cesto opazoval zamišljeni Cankar – seveda ne pravi, ampak njegov bronasti kip, – privoščili skodelico kave. Nato smo se odpravili proti Cankarjevi spominski hiši, ki se nahaja na mestu, kjer je nekoč stala lesena, s slamo krita koča, v kateri se je pisatelj rodil. Vodnica Milena se je predhodno potrudila in nam organizirala vodeni ogled hiše in zbirke v njej, čeprav smo jo obiskali zunaj obratovalnega časa. Po ogledu smo se zagnali v klanec do cerkve Sv. Trojice, od koder smo nadaljevali pot malo čez drn in strn, malo po cesti, gor in dol, mimo Kačje in Kurje vasi do strmo vzpenjajoče se poti na Špico. (Je še kdo drug čakal, da bomo iz Kurje vasi prispeli v Miševo k peku Mišmašu?) Ronji se je za nosača ponudil dedi, Bogdan oprtan z Žakom si je v hrib pomagal s palicami in preklinjanjem, češ kaj mu je bilo treba tega, meni pa je bila v veliko pomoč Blacky, ki se je, zvesta slovesu svoje pasme (t. j. aljaški malamut), izkazala za odličnega vlečnega psa.
Na vrh smo prispeli ob pol enajstih – prvi malo prej – po dobrih dveh urah hoje. Postanek smo izkoristili za povrnitev moči s pomočjo čokolade, čaja, piva in drugih izbranih okrepčil. Nekateri pa smo se povzpeli tudi na razgledni stolp, ki ga je letos spomladi nanovo postavilo Planinsko društvo Vrhnika in ponuja čudovit razgled na vse strani: od Triglava in Snežnika do ljubljanske kotline.
Po obveznem gasilskem fotografiranju pred Zavetiščem na Planini smo se z novimi močmi spustili proti Kurenu, kjer smo imeli v kmetiji odprtih vrat »Pr\’ Figari« opoldne obljubljeno kosilo. Tam se nam je pridružila še Marjeta s svojo psičko, tako da se nas je triindvajset lačnih kar težko posedlo za mizo z manjšim številom pripravljenih pogrinjkov. Tudi to smo rešili in vsi napori ter težave so bili pozabljeni, ko so nam prijazni gostitelji postregli s krepčilno juho in slastnim mesom. Izbirali smo lahko med raco z mlinci in rdečim zeljem, telečjo kračo, svinjskimi rebrci, pečenim divjim prašičem, zajčkom v omaki… No, pa tudi za vegetarijance so dobro poskrbeli. Še danes se mi v ustih naberejo sline, če pomislim na vse tiste dobrote in na zavitek, s katerim smo se posladkali pred odhodom. Okrog pol tretje ure smo zapustili toplo domačijo in se spustili proti Stari Vrhniki. Po cesti smo se po eni uri hoje vrnili k Hotelu Mantova, kjer so nas čakali naši avtomobili. Pred slovesom smo si spet privoščili skodelico kave nato pa smo se razšli.
Naša družina se je domov vrnila malo utrujena in zelo zadovoljna z izletom. Upam, da so se podobno razpoloženi vračali tudi ostali planinci: če že ne utrujeni, pa vsaj zadovoljni! Polona Kopmajer

SLEME,
17. DO 19. OKTOBRA 2008

SPOMINI NA PRIJETNO DRUŽENJE OB 30 LETNICI POBRATENJA PLANINCEV PD GRAFIČAR IN

PD DELO
Čas strašansko hitro teče, in če se takoj ne lotimo zadane naloge, lahko pišemo le še spomine. A nič zato! Bolje pozno, kot nikoli!

Planinci PD Delo smo se v petek, 17. oktobra 2008 odzvali povabilu pobratenega PD Grafičar iz Zagreba in se udeležili predstave njihovega amaterskega gledališča. Prijetno smo se zabavali in bili navdušeni nad igro amaterskih igralcev, večinoma tudi planincev. Res si vsi zaslužijo iskrene čestitke!

Po predstavi so nas povabili v kavarnico sredi Zagreba, kjer smo se kar precej časa zabavali ob prigrizku, pijači, klepetu in pesmi. Če ne bi bilo treba še na Sleme (skoraj tričetrt ure vožnje), bi tu gotovo dočakali jutro.

V soboto zjutraj je bil organiziran izlet v Stubiške Toplice, do koder je štiri ure hoje, nekateri pa smo se odločili za kopanje. Po razpoloženju sodeč, smo bili zadovoljni pohodniki in kopalci. Sestali smo se v lepo urejeni kmečko turistični kleti vrh Stubiških Toplic, kjer je bil organiziran piknik v počastitev 30 letnice pobratenja društev. Proti večeru, ko so prišli še muzikanti, se je izkazalo, da je bila to pravzaprav tudi velika društvena zabava, namenjena desetim članom PD Grafičar, ki so to leto praznovali 60. rojstni dan. Seveda ni manjkala niti torta, za tak jubilej in toliko ljudi sta bili kar dve. Po izmenjavi daril, zabavnem programu in skečih je razpoloženje doseglo vrhunec in spet smo se odpravili proti Domu Grafičar na Slemenu, eni z avtobusom, drugi z avti. V domu se je zabava nadaljevala s plesom in petjem. Utrujenosti od hoje ali plavanja ni bilo opaziti skoraj pri nikomer.

V nedeljo dopoldne smo se postopoma poslavljali, se zahvaljevali in si obljubljali: KMALU NA SVIDENJE!

Nataša Gruden

12. spominski pohod Jožeta Gaspariča na Krim,
6. septembra 2008

Jože Gasparič, grafični tehnolog in učitelj na Grafični šoli v Ljubljani, je bil široka osebnost, goreč planinec in pobudnik ustanovitve PD Delo in planinske sekcije v OŠ dr. Vita Kraigherja. Bil je predsednik PD, pobudnik in urednik Planinskega biltena, kronist, planinski vodnik, član GS, markacist, transverzalec, predavatelj v alpinističnih in planinskih šolah ter odlikovan z mnogimi priznanji (zlati znak PZS, PSH, PSJ, plaketo PZS in drugimi).

PD Delo je bilo že kmalu po ustanovitvi zadolženo za markiranje dela Ljubljanske mladinske poti od Iškega vintgarja do Rakitne.

Jože je mnogokrat markiral ta del poti, zato smo se planinci našega društva odločili, da vsako leto septembra (septembra 1996 je umrl), v njegov spomin organiziramo tradicionalni pohod na Krim.

V soboto, 6. septembra 2008 se nas je pred Domom v Iškem vintgarju spet zbralo kar precej planincev z različnih planinskih društev. Veselo smo se pozdravljali, saj se z nekaterimi nismo videli že dlje časa. Vsakič se zelo razveselimo dragih in zvestih prijateljev planincev iz pobratenega PD Grafičar iz Zagreba, saj vedno vnesejo vedro pa tudi pevsko vzdušje.

Počasi, z enakomernim tempom, nas je kar lepo število krenilo v strmi breg za Domom v Iškem vintgarju. Kmalu smo pričeli slačiti trenirke ali puloverje, saj nas je strmina ogrela, za kramljanje so imeli nekateri dovolj moči, nekateri pa smo sopihali in bili veseli, da preveč ne zaostajamo in zaviramo kolono. Pavle se je spet izkazal, saj je pretežni del poti nosil na hrbtu triletno vnučko Ronjo.

Kljub delno deževni napovedi je bil dan zelo prijeten za hojo, ki je večinoma po gozdu, pot pa je lepo označena. Seveda so nekateri pogledovali tudi za gobami, vendar ni bilo uspeha.

Po dobrih dveh urah smo prišli na Krim, kjer so nas pred Domom čakali »vozači« z domačimi dobrotami. Uh, kako je pasalo! Naš trud je nagradilo tudi vreme. Kamniške planine so bile sicer v oblakih, nudil pa se je lep razgled na Ljubljansko kotlino, Kurešček in dolenjsko hribovje. Po okrepčilu in klepetu, je sledila razdelitev priznanj za večkratno udeležbo na pohodih. Čestitke in priznanje si je najbolj zaslužila Deni, ki se je udeležila prav vseh pohodov. Sledilo je obvezno skupinsko slikanje, nato smo se odpravili nazaj v dolino.

Pohod je lepo uspel in Jože bi bil prav gotovo zadovoljen.

Nataša Gruden

TOSC
Julijski izlet po programu PD Delo

Toplo poletno jutro smo se tri gospe odpravile proti Pokljuki. Avto smo parkirale na planini Praprotnica in odšle do Uskovnice, kjer nas je ustavilo opozorilo v več jezikih: Pot je zaprta. Vedele smo, da je zaprta zaradi skalnega podora nekje pred Vodnikovim domom na Velem polju, zato smo se brez skrbi začele vzpenjati proti našemu 2275 m visokemu Toscu. Pot je speljana po gozdnih pobočjih okrog Slemena proti planini Tosc. Na tej planini so se še pred leti videli ostanki minulih obdobij pastirskega in planšarskega življenja, sedaj pa je vse prerasla trava in pogačice. Prečkale smo pot, ki pelje s Pokljuke do Vodnikovega doma in naprej proti Triglavu. Kar veliko planincev je hodilo po njej, nevem ali so šli na ogled podora in potem nazaj, ali so plezali čez in niso upoštevali opozorilnih tabel. Vzpenjale smo se po strmih travnatih pobočjih Tosca in se večkrat ustavile, ker sta dve gospe navdušeno fotografirali rožice in vrhove okrog in okrog.
Srečale smo veliko obiskovalcev Tosca, kar nekaj se jih je pohvalilo, da so prehodili pot s Pokljuke na Viševnik, Mali Draški vrh, Veliki Draški vrh in čez Tosc nazaj na Pokljuko. Na vrhu smo občudovale razgled na Triglav in ostale vrhove, koči Planika in Kredarica sta bili kot na dlani, hranile smo kavke in malo poležavale na prijetnem soncu. Sestop s Tosca je bil zelo počasen, ker je eno gospo bolelo koleno, druga pa je imela krče v nogi. Pri pastirju na planini Konjščica smo spile čaj, boleče koleno pa je bilo namazano z borovim mazilom in konjsko mastjo. Na poti do avta nas je zadržala še čreda osemdesetih krav in telet, ki so jo kmetje gnali iz doline na pašo na Konjščico. Na Bledu smo si po lepem, uspešnem in dolgem dnevu privoščile kremne rezine. Potem smo se vključile v kolono počasi vozečih in stoječih avtomobilov proti Ljubljani.
Ne bom napisala, koliko ur smo porabile za pot Ljubljana-Tosc-Ljubljana.

Ana

V svežem sobotnem jutru smo se zbrali v Tivoliju. Po deževnem petku nas je prišlo kar 28. Nekaj je bilo tudi starih znancev, ki so letošnje izlete do sedaj opuščali. Posebej pa bi ob tej priložnosti pozdravil naše planinske kolege iz PD Dela, ki so nam pomagali ta izlet tako uspešno izpeljati. Imeli smo sicer nekoliko težav z razporejanjem v avtobus in vozniki, a je to pri tako veliki skupini normalna stvar. Kmalu smo zapustili Ljubljano in na poti k našemu cilju smo si potem privoščili še kavo. Po prestopu navidezne meje med Slovenijo in Italijo smo se peljali preko Trbiža do Ukve. Od tu je bila stranska cesta cesta bolj ozka. Na nekaterih mestih je narava pokazala svojo moč, saj je bila cesta močno načeta od deroče vode, tako da so imeli cestarji z njo obilo dela. Vendar, kakor smo ugotavljali, da cesto in sam hudournik lepo urejajo. Pri planinski koči na 1210m visoki planini Refugio, smo pričeli svoj pohod na Ojstrnik. Ob potoku Ukve ob katerega smo hodili, smo si lahko ogledali nekaj slikovitih slapov, ki pa so bili nekoliko odmaknjeni od naše poti. Po skrbno označeno poti, ki je serpentinasto grizla v greben Ojstrnika, smo kmalu prišli do sedla Lom oz. Bistriške planine. Nekaj pastirskih koč je oznanjalo življenje ta tej planini. Tu smo se nekoliko okrepčali in se kmalu nato po strmem pobočju povzpeli proti vrhu. Že od daleč se je na vrhu bohotil križ, kar pa ni bil najvišji vrh. Ta je bil oddaljen še nekaj sto metrov, sicer položne poti. Na izredno razglednem vrhu smo lahko dodobra naše oči potešili z izrednimi pogledi na Ziljsko dolino in bližnje gore, katerih vrhovi pa so bili praviloma zakriti z gostimi oblaki. Na srečo je bil naš vrh ves v soncu in tako smo si lahko privoščili tudi sončenje. Nekoliko vetrovno vreme pa je nekatere kar kmalu odneslo v dolino in tako smo jim počasi sledili tudi ostali. Strmo pobočje, pri spustu na planino ni dopuščalo sprostitve. Previdnost zaradi spolzkega terena ni bila odveč. Na planini smo se potem nekoliko postali in seveda padla je tudi gasilska. Mimo kapelice Snežne Marije je potem vodila pot v dolino, in sicer po drugi poti kakor za vzpon. Med potjo v dolino je ostalo tako več časa za kakšne zgode in prigode. Tako je Jaka, z svojo kavalirsko gesto pomagal Ireni skozi oviro, a ko je prišel na vrsto Dare, je njegova roka je kar omahnila v praznino. Malce jezen se je tako Dare hudomušno zahvalil za Jakatovo nepomoč. Lepo v koloni smo vsi zadovoljni in srečni zaključili našo planinsko klobaso, katere pecelj je potem Dare vstavil z hladnim pivom iz svojega avtomobila. Lepo se je imel tudi Drago, ki ni mogel z nami. Tu si je privoščil toplo sončno kopel in ob žuborečem potoku je tako mirno ustvarjal in seveda užival z naravo.
Lep pozdrav
Marjan Klančar