2007

Izola – Izola
Tako zgodaj pa že dolgo ne! Kaj je bolj zgodnje od zgodnjega? Izlet s planinci Dela!

Bilo je na cvetno nedeljo, sredi noči. Prvi ptiči so začeli zaspano odpirati kljune, ko smo se zbrali na našem običajnem zbornem mestu pred tovornim vhodom (TV – legenda za našo spletno stran) pred tiskarno Delo. Tu je že čakal naš vestni vodič Bojan, ki ga je kar malo stiskalo, da bo zopet šel sam. Pa smo se v poslednji minuti nakapljali še Pavle z Ano, tokrat tudi naš (še \”tovariš predsednik\”) Dušan z Verico, ter penzionerska sekcija: Deni in Miro. Posedli smo v avta ter zapeljali na avtocesto proti morju. Med potjo smo pobrali še Robija s punco.
Kmalu se pripeljemo v Izolo, kjer parkiramo pred diskom \”Harem\”. Nikjer nikogar, kaj šele kakšne odaliske. Preobujemo se v planinske salonarje, ter vzamemo pohodne palice, ter na pot po P poti. Ta pot je bivša trasa ozkotirne železnice, katera je vozila iz Trsta prek Izole do Poreča na Hrvaško in je bila med vojnama ukinjena. Sedaj je pretežni del te proge prenovljen v tekaško, oziroma kolesarsko stezo.
Kmalu smo prišli do prvega tunela. Lepo je razsvetljen, zidan iz kamna. Med kramljanjem (\”šimfati\” ne smemo, saj je tovariš predsednik z nami), nas pot vodi med nasadi cvetočih breskev in češenj. Čuti se vpliv mediterana, pomlad se tu že bolj čuti kot pri nas v Ljubljani. Vreme oblačno, ni prave vročine, a nam je vseeno; zaradi pospešene hoje postane prijetno toplo. Kljub še vedno rani uri, nas v Strunjanski dolini dohiti (in prehiti) kar veliko tekačev in kolesarjev, skoraj dren, kot včasih pred Namo. Domačinov pa ni videti, izgleda da so še vedno v \”flikah\”. Kmalu pridemo do drugega, daljšega tunela, skozi katerega se dvignemo nad Portorož, nato pa se spustimo mimo Avditorija.
Takoj se občuti, da je to turistično mesto. Mladine še ni, nekaj mladih mamic z otroki, pa tudi nekaj takih pohodnikov, kot smo mi. Kljub cvetni nedelji se kar gradi – obnavljajo skoraj na vsakem vogalu.
Pot nadaljujemo ob morju mimo skladišč soli proti Piranu. Nekdo od naših nekaj \”jamra\”, da bi sladoled, a naše vodstvo noče nič ne slišati o kakšnem počitku. Robi pravi: \”Še malo, bomo počivali tam na tistih klopcah.\” Pa tiste klopce niso bile v redu. Gremo še kar naprej, pa naprej… mimo Bernardina. In se nas usmili šele prav na začetku Pirana. Lep lokalček, naročimo kofetke, za \”ostalo\” pa ni treba, da veste\”. Ana omeni: \”Naša prijateljica planinka Mary bi šla z nami, pa ima nek babji žur v Piranu. Bog ve, kje je?\” V tistem pa Deni pokliče med mimoidoče: \”Mery!\” . In bila je prav ta naša Mery. Tudi ona: \”Juhej, a ste res vi?\” Pa pozdravljanje, kot da bi se srečali po dolgem času v Afriki. In v splošno veselje nas časti z naročilom, tako, da smo ji podelili naziv častnega mecena (sponzorja društva – tega sicer še ne ve). Sedaj se društva lahko preživljajo edino z dotacijami, od države ni več nič, samo navodila o prijavi, pa kakšen davek bomo še dobili.
Po takem dopingu pridemo k sebi, zasrbijo nas podplati, pa naprej še malo za dušo. Povzpnemo se na ploščad pred Piransko cerkvijo, nekateri si ogledamo še notranjost. Nikoli ne veš, kaj ti lahko prav pride. Še pogled preko ograje (kakšna višina!) proti Savudriji in Trstu, žal razgled ni najboljši, ter po obalni poti proti Fijesi in Strunjanu. Pavleta vedno nese naprej, vedno je med prvimi, da zadnji komaj pihamo. Danes je še huje, je kot turist, brez nahrbtnika. Tu je obala posuta z ogromno kamenja, in ga strateško prepričamo, da bi bil kak primerek lep spomin na današnji izlet. Zato dobi za pred novo hišo dva kar velika \”cegla\”, ter še skoraj poln nahrbnik kamenja. Čeprav je natovorjen, ga še vedno nese naprej, toda za nas je vseeno bolje.
Kmalu pridemo do Strunjanskih solin. So bolj slabo vzdrževane, ali pa še ni prave sezone. Vidijo se še bazeni , kjer so \”pridelovali\” sol. Mimo turističnega naselja ponovno v hrib, na 116 m visok hrib Ronek. Tudi od tu je bolj slab razgled, čeprav je menda tu najvišji vrh obale (da ne bo kdo mislil, da smo samo po ravnem hodili). Kar naenkrat se pojavijo rumeno-rdeče markacije, kar pomeni, da smo na poti E-6. Postanem kar važen, da sem prehodil vsaj del te, včasih še veliko bolj slavne peš poti: od Baltika do Jadrana.
\”Zadiši \” po bencinu in že smo pri \”Haremu\” in naših avtomobilih. Čeprav je bila pot večinoma po asfaltu, ter nekaj makadama, je bilo kar prehitro konec izleta. Po svoje pa zanimiva, saj se običajno čez te kraje samo peljemo, ter sploh ne vemo kako izgleda pokrajina izven ceste. Seveda, prekmalu smo začeli. Zopet se preoblečemo, tokrat v \”civilno\” opravo. Gremo še po izgubljeno energijo v prima gostilno, kjer nas Dušan časti za svoj rojstni dan. Mi pa njemu: \”Na zdravje, pa še veliko izletov po hribih in dolinah\”!
PS
Morje je še vedno slano in mokro, ter trenutno hladno.

Muc Vladimir

Izlet na Roglo s PD Grafičarjem

Prijatelje s PD Grafičar smo pričakali med vinogradi, kjer smo se malo okrepčali in se odpeljali proti cilju.
Najprej so prišle na vrsto adrenalinske sani. Odziv je bil zelo dober. Nekateri so se tudi večkrat peljali.
Zberemo se ter krenemo proti razglednemu stolpu, kjer z njega občudujemo bližnjo in daljno okolico. Ko se naužijemo razgledov in svežega zraka krenemo proti koči.
Po večerji je čestitanje za Marjetin in Milenin rojstni dan. Razreže se dve veliki torti in se tudi posladkamo. Sledi rajanje do kasnih ur.
Zjutraj pozajtrkujemo in jo potegnemo proti Lovrenškim jezerom. Malo po snegu, blatu in vodi pridemo na cilj.
Po daljšem počitku na Rogli se odpeljemo v dolino, kjer ob dobri hrani in kapljici zaključimo izlet. Po poljubih slovesa se veseli in polni lepih vtisov odpeljemo prijetno utrujeni domov.

Dušan

Na planirani junijski izlet na Kepo se nas je iz Ljubljane odpeljalo 5 planincev. Vreme je bilo lepo, samo karavanški vrhovi so bili v oblakih. Iz Belce smo se odpeljali še više v hrib. Ves čas hoje smo upali, da se bo pokazalo sonce. Na vrhu pa je pihal veter in bilo je mrzlo.
Planinca Mihaela s Štajerske smo zaprosili, da nas je nekajkrat
fotografiral. Suzana, ki je bila prvič v življenju na dvatisočaku, je bila krščena. Sonce pa ni predrlo oblakov in ni posijalo. Sestop z vrha Kepe je bil hiter in kmalu popoldan smo bili doma. Suzana mi je poslala sporočilo, da je z izletom kljub rdečinam na zadnjici zelo zadovoljna.

ANA
FOTOGRAFIJE MIHAEL

V toplem nedeljskem jutru smo parkirali avtomobile pod Sabotinom. 11
hodcev, Pavle je imel v nahrbtniku dveletno vnučko Ronjo in Marjeta in poškodovani Ludvik, ki sta se naprej proti Brdom odpeljala z avtom. Ker se v Brdih še dogovarjajo o tem, kje bo potekala planinska pot, je Pavle malo spremenil načrtovano pot in smo se najprej vzpeli na Sabotin. Malo nas je presenetila kamnita pot, nekateri nismo imeli čisto prave obutve, a vseeno je šlo, saj je pot kratka. Razgled z vrha pa je čudovit, na prekrasen kamniti Solkanski most, na valovita Goriška Brda, na smaragno Sočo, na Sv.
Goro Skalnico in naprej na Julijce. Mimo vojaških rovov iz I. svetovne vojne smo se odpravili do koče , ki je lepo urejena iz nekdanje stražnice. Po postanku smo se odpravili naprej proti Goriškim brdom. Hoja po cesti se je kar vlekla, Ronja je zaspala, zato nam je prišla na pomoč Marjeta in odpeljala šoferje po avtomobile. Končno smo se zbrali v Brdnih na kmetiji odprtih vrat, kjer smo se sladkali z zgodnjimi češnjami in drugimi dobrotami, naspana in spočita Ronja pa je poskakovala po dvorišču. Še nakup
češenj za domov in lep dan je bi zaključen.

ANA
FOTOGRAFIJE VLADIMIR MUC

Izlet na Višarje 10.6.2007


Od Ljubljane pa tja do Žabnice (Camporoso) smo se zbirali, nas sedemnajst, ki smo se odločili v mešani družbi tako ali drugače povzpeti se na to sveto goro Višarje, visoko
1780 m. Tako smo se tam pod gondolo dobili: predsednik Dušan in sledeči- še en Dušan,Verica, Pavle in Anica, Nečak od Anice, Tone in Andreja, Silva, Mili, Sonja, Darinka, Janez in Deni, Marjetica in Ludvik, in še Ančka.
Količinsko kar vesela družba nasmejanih in veselih, pripravljneih, da preživimo lep sončen dan v objemu gora, obenem pa storimo še nekaj koristnega za svoje telo in obogatimo svoje fizično in duševno počutje.
Nekateri so se iz opravičljivih razlogov odpeljali na vrh z gondolo, ostale pa je Pavle povedel po dokaj strmi božji poti proti vrhu. Anica je hodila zadnja, tako pač je, nekdo mora biti za metlo. Jaz sem hodil spredaj skupaj s Pavletom in Tonetom, v kar hitrem tempu smo kmalu pustili za sabo vse ostale, prehitevali smo tiste, ki so hodili pred nami. Kar dolgo časa smo hodili tako skupaj, pa vendar je prišel čas, ko me je začelo zmanjkovati, kljub moji dobri volji in hotenju, da bi ostal v stiku z njima, sem začel zaostajati, kmalu sem ostal sam s svojimi mislimi in spomini, ko sem pred mnogimi leti hodil na Višarje po progi za smuk pa ni bilo prav nič teško, čeprav je neprimerno bolj strma kot pa tale božja pot. Se pa leta le poznajo, kar je bilo včasih z lahkoto storjeno, je danes z muko pridobljeno, najvažnejše pa je, da danes tudi » ta stari« še damo nekaj od sebe. Pa ne da bi se hvalil, le v tolažbo mi je, ko doživljam, da stva ne teče več tako gladko, kot je tekla včasih. S takim in podobnim razmišljanjem sem premagal zadnje strme kose poti, pa je bilo takoj boljše, ko mi je Marjetica prinesla hladno pivo, pa tudi sendvič mi je pasal. Imenitno se mi je zdelo, da imam nekoga, ki poskrbi za moje dobro počutje. Mislim pa, da smo se dobro počutili prav vsi, ki smo bili tam gori, kajti z ubranimi glasovi je prepeval moški pevski zbor, resda le par pesmi, pa vendar. Nekateri so si ogledali tudi notranjost cerkve in že je prišel čas, ko je bilo treba kreniti nazaj v dolino. Pavle,Tone,oba Dušana in jaz smo se podali v dolino po smuk progi, ostali pa tako, kakor so prišli gor. Pa je bila tudi hoja po smučišču navzdol vse prej kot uživanje in z do konca »telečjimi« nogami sem se primajal v dolino. Ja, ja, priznam, da me je zdajalo in danes dan po turi, imam kar v redu »muskelfiber«, tako, da si bom Višarje kar za nekaj časa zapomnil in prav je tako.
Ludvik