2006

26.3.2006 smo se odpravili v Tamar. Iz Ljubljane smo krenili malo po osmi uri. Sicer bi morda do Rateč vozili kako minutko več, če ne bi bil prvi v koloni modri megane, športne oblike, ki se je odločil, da bo vsem udeležencem pohoda pokazal, kako hitro se lahko pride v hribe. Pa smo še ostali leteli za njim po Gorenjski avtocesti kot snete sekirce. Seveda nismo v hrib krenili nič prej, ker smo morali počakati na tiste, ki nimajo tako težke noge in po gasu ne udarjajo tako močno, kot drugi. Ja, tudi počasi se daleč pride se je izkazalo kasneje, ko smo jo ubrali v hrib, eni s hitrejšim, eni z malce počasnejšim korakom, do koče v Tamarju pa smo prispeli vsi.
Prvo postojanko smo imeli že v Planici, saj je eden od soplanincev ugotovil, da avta v Ratečah ni zaklenil, še več, ključe je pozabil v ključavnici. Ker si ni mogel privoščiti, da bi mu krasnega plehnatega lepotca, (no, saj temu niti ukrasti ne moremo reči) preprosto odpeljali, se je vrnil ponj peš v dolino. Ko smo se ostali okrepčali z jutranjo kavico, se nam je pridružil na parkirišču pod Planiško velikanko, ko smo spet stopili v hrib.
Pot je bila zasnežena, vendar lepo shojena. Tudi tisti brez kondicije so lahko vmes še vedno lepo klepetali, brez da bi bili od tega preveč zadihani. Sonce nam žal ni delalo družbe, le sem pa tja se je malce pokazalo izza oblakov. Je pa bilo vreme toliko prijazno z nami, da ni pihalo in ni bilo mrzlo, tako da se čez vreme res nismo mogli posebej pritoževati.
Malo za šalo, je pa treba povedati: Družbo sta nam delala tudi dva psa, eden od njiju, dokaj glasen, je veselo pozdravljal vse okoli sebe, drugi, mlajši član pasje družbe, pa je s svojim norenjem očitno dokazal, da obožuje sneg. No, dokazal je tudi, da mu do odraslosti še kar nekaj manjka. Kakor tudi njegovemu gospodarju, ki je nanj čisto pozabil in se malce ven iz Planice spomnil, da kosmatinca ni z nami. Se je moral vrniti in ga je našel, kako razkopava sneg in išče hrano. O tem, ali gre za nevzgojenega psa ali nevzgojenega lastnika, bodo svoje mnenje povedali strokovnjaki kinologi. Smo seveda ubogemu, po našem zelo laičnem mnenju sestradanemu kosmatincu vsi (naskrivaj) molili pod nos sladke priboljške, saj smo bili prepricani, da mu gospodar ne privošči dovolj hrane. Smo pa bili obveščeni, da je ravno ta kosmatinec v pasji šoli pobiral same petke in resno nas je zaskrbelo, kaj bo, ko bodo z nami hodili tisti, ki so se izkazali z nižjimi ocenami. Bi na mestu predsednika planinskega društva resno razmislila, če ne bi pred odhodom v hribovje preverjala šolskih ocen, tako psov kot gospodarjev. Moram res še enkrat napisati, da je vse zgoraj navedeno bolj za šalo…je pa v napisanem tudi nekaj resnice!!
Ko smo prihodili v Tamar, smo se kar hitro odločili (seveda je sam predsednik imel glavno besedo), da pot nadaljujemo do Črnih vod. Naprej pot ni bila shojena, mestoma se nam je pod nogami udiralo, tudi do kolen, pa smo vseeno zmogli in prišli do krasnih zaledenelih slapov. Na naši desni nas je ves čas, ko smo prišli iz gozda, spremljal prekrasen diamant-Jalovec. Opazili smo, da so si ga nekateri tudi pobliže ogledali, saj je par pogumnežev smučalo po njegovem pobočju v dolino. Videli smo samo pikice v snegu, ki se spuščajo.
Sama snežna odeja je kar debela, ocenili smo da 1,5-2 metra. Spraševali smo se, kako strehe zdržijo pod tolikšno težo snega, pa zgleda, da Gorenjci že vedo, kako se gradi.
Ena od naših soplanink se po prihodu v Tamar, preden smo krenili proti Črnim vodam, ni počutila najbolje, zato se je odločila (seveda pametno), da poti do Črnih vod ne bo nadaljevala, apak ta čas raje počila pri koči. Po naši vrnitvi smo…no, saj veste, najprej se raztepli po straniščih, potem nekateri malicali zunaj, nekateri v koči naročali enolončnice in kar nekaj časa je trajalo, da smo se vsi natepli na kup. In ugotovili, da naše \\\”planinke v počitku\\\” ni med nami. Saj ne, da bi posebej omenjali, da je te dobre pol ure soprog ni pogrešal, ob preštevanju manjkajočih pa se mu je obrazek le malo podaljšal. Ko smo pač ugotovili,da je ni. So fantje že naročali pijačo na račun nesrečnega soproga v smislu: bodi vesel, vidiš, na kakšen lahek način si se je rešil, brez slovesa in alimentov jo je popihala z bogatim Avstrijcem. Zaskrbljenemu soprogu pa ni bilo do šal. Po mnenju pisateljice tega zapisa ga je bolj skrbelo, kaj bo jedel v naslednjih dneh, če si na hitro ne bo našel kake nove kuharice, kot pa kaj drugega… Seveda smo na glas razpravljali, kje bi lahko bila in se soglasno odločili, da se je naveličala čakati in jo je sama mahnila v dolino. Pri sebi je seveda imela ključe avtomobila, denar, mobitel in ostalo, kar vsak pošten planinec vleče v moderni dobi s sabo v hribe. Soprog pa se z našimi definicijami ni pustil motiti in je vseeno opravil obhod okoli koče.
Svojo ženko je našel spečo za kočo, v našo sobo pa se je vrnil na robu solz, še sedaj ne vemo ali od sreče, ker jo je našel ali zaradi besa, ker mu je povzročila skrbi. Važno pa je, da se je srečno končalo.
V dolino smo se vrnili s hitrejšim korakom. Hoja po malce odjužnem snegu ni bila naporna, huje je bilo na zadnjem, asfaltnem delu od Planice do Rateč.
Spodaj podpisana ni navedla ur vseh odhodov in prihodov. Za (še ne) članico pripravnico, ki je po kakih desetih letih prvič spet gazila v hrib, ure niso bile pomembne. Je bilo vse ostalo preveč lepo.
Na koncu pa naj dodam: še se bom podala v hrib. Ne glede na to, da so me celo pot spremljale zgodbe izkušenih planincev in pripovedi o spolskih skalah, neprehodnih goščavah, globelih ki nimajo dna, napol izruvanih klinih in ohlapnih zajlah. Se tolažim s tem, da je v vsakem planincu malce duše lovca in ribiča …. njihove na pol resnične zgodbe pa vsi poznamo. Če polovico povedanega odmislim, za drugo polovico pa se sama sebe prepričam, da ne more biti tako hudo…potem lahko samo rečem, da bom še šla.
Pa brez zamere vsi tisti,ki ste zgoraj omenjeni. Bralci tega zapisa se morajo tudi malce zabavati.

Zapisala: Martina Valič Štradjot