Otok Brač
(26. – 29. april, 2019)

Spomladi so dalmatinski otoki lahko zelo lepi, lahko pa presenetijo z muhastim vremenom. Mi smo na štiridnevnem izletu na Brač imeli srečo, saj je bilo vreme po večini sončno, malce vetrovno in ne pretoplo.
Zbrali smo se v Ljubljani na Rudniku, bilo nas je za skoraj poln manjši avtobus, v vasi Gabrovčec pri Krki pa se nam je pridružila še ena potnica. Na pot smo se odpravili že pred dogovorjeno uro, ker smo več kot očitno vsi komaj čakali na kratek spomladanski oddih na Braču. Malo pred Vinico, v Drenovcu, smo se ustavili še na jutranji kavi in potem nadaljevali proti Splitu. Vožnja po avtocesti je bila enolična, zato je bil postanek na počivališču Zir dobrodošla sprememba. Moji sopotniki so obujali spomine na vzpon na istoimenski hrib, meni pa se je od strani zdel kot čudna skala. Na izstopu iz predora Sv. Rok sta nas pričakala sonce in pogled na morje, a do Splita je bilo še 90 km. Pokrajina okoli nas je bila ena sama grmičasta puščava z vmesnimi rumenimi grmički brnistre. Nekaj pred 14. uro smo prispeli v trajektno luko v Splitu in imeli še nekaj časa do odhoda trajekta. Privoščili smo si sprehod, kavico in nekaj manjših nakupov in čas je minil, kot bi trenil. Po slabi uri vožnje s trajektom nas je čakalo še približno prav toliko vožnje do Bola. Tam smo se hitro razporedili po apartmajih, se sprostili in si vsak po svoje zapolnili popoldanski čas. Nekateri smo ga izkoristili za daljši sprehod do najbolj znane plaže na Braču, Zlatnega rata.
Naslednji dan nas je čakal prvi pohod. V načrtu je bil obisk samostana Blaca. Verjamem, da si nihče ni predstavljal, kaj točno bomo videli. Sploh če sodim po odzivih, ko se nam je po dobri uri hoda med pašniki, spusta prek zatrepa soteske in hoji po precej udobni mulatjeri odprl pogled na skupek prekrasnih stavb visoko v pečini, daleč stran od vasi in zaselkov. Da nismo veličastne zgradbe gledali le od zunaj in si sami pri sebi ustvarjali zgodb o njeni preteklosti, smo se udeležili ogleda z vodnikom. Razkazal nam je pravo malo bogastvo, ki se je v približno petsto letih nabralo v Blaci. Najgloblji vtis je name naredila črna kuhinja, kjer je bilo več kot jasno prikazano, kako je bilo nekdaj ognjišče osrednji del bivanjskega prostora in kako se je nato skozi leta vse ostalo dograjevalo, praktično iz jame v živi skali.
Po ogledu bi se bilo potrebno vrniti navkreber, a smo se odločili za vrnitev po drugi poti, ki se je na koncu izkazala za precej dolgo in ravno zaradi tega precej naporno. Vsak se je znašel po svoje, a smo na koncu v apartma vsi prišli nasmejani. Kako tudi ne, saj nas je pot vodila mimo prekrasnih pogledov na bližnje vinograde, zaselke, divjino in sosednji Hvar. Do vasi Murvice smo hodili po urejenem makadamu in pred tem po gozdni poti, od tam dalje pa po asfaltu.
Prha in postelja sta delovali blagodejno, zvečer pa smo imeli še manjše rojstnodnevno slavje ene naših članic, ki pa se ni zavleklo v pozne ure, kajti naslednji dan nas je spet čakala prava mala zmajeva avantura. Z avtobusom smo se odpeljali do vasi Murvice, kjer nas je pričakal vodnik, ki nam je predstavil prve naselitve prednikov današnjih otočanov z Brača in nas seznanil s slovansko mitologijo in puščavniki krastjani, ki so se zatekali v manjše jame na otoku. Z vmesnimi postanki za razlago smo hodili približno eno uro precej strmo navkreber. Poleg vodnikovega znanja in večplastne razlage me je prevzel razgled; Hvar je bil kot na dlani, proti jugu pa sta se videla še Pelješac in Korčula. Prispeli smo do Zmajeve špilje. Ta se nahaja približno 300 m nad morjem in je edinstven ostanek, ki spominja na življenje glagoljašev. Vsa jama je nekakšna mešanica različnih verovanj in je zaradi tega še toliko bolj zanimiva za obiskovalce. Lokalni vodnik nam je vse do potankosti pojasnil in odgovoril na vsa naša vprašanja, tako o preteklosti kot tudi o sedanjem življenju na Braču.
Po vrnitvi smo lahko počeli, kar nas je bila volja – nekateri smo prekrasno morje izkoristili celo za krajše plavanje, drugi za posedanje ob pivu v mestu, tretji za počitek na terasi. Vsak si je privoščil Brač na svoj najljubši način.
Zadnji dan nas je zbudil dež in vzdušje ni bilo prijetno, še posebej zato, ker je bil to dan našega odhoda. Avtobus nas je peljal še skoraj do vrha Vidove gore, s katere pa ni bilo razgleda, ker nam jo je zagodla megla. Na poti do kraja Supetar smo se ustavili še v lokalni tovarni ribjih konzerv in v oljarni, kjer smo opravili zadnje nakupe konzerviranih rib in oljčnega olja, potem pa smo se s trajektom vrnili na celino.
Med vožnjo proti domu se je vsak po svoje spominjal prelepih trenutkov, preživetih na Braču. V miru smo strnili vse lepote tega otoka, povezali naravne in kulturne znamenitosti v celoto in si oblikovali idejo, kako se bomo na tja spet vrnili.
Na koncu bi se rada zahvalila vsem za lep izlet, vodenje, druženje in dobro voljo.
Barbara Šinigoj