Bijele stene
Z PD Delo in PD Grafičar na Bijele in Samarske Stjene in na Risnjak
Čudni so to naši časi. Dva dni pred našim izletom še prava zima in to sredi maja. Vremenske napoved za konec tedna pa je bila veliko bolj optimistična. In res se je zgodilo. Oba dneva smo imeli lepo sončno vreme in zato se je lahko tudi marsikaj zanimivega dogajalo.
Zgodaj zjutraj smo z povabilom naših prijateljev planincev in planink PD Delo odpotovali z avtobusom, nekateri že iz Trzina, glavnina pa od Ruskega carja, proti Kočevju in naprej v Delnice, kjer smo se pridružili našim prijaznim gostiteljem, planincem in planinkam PD Grafifičar. Kljub zgodnji uri smo v avtobusu veselo razpoloženi okušali dobrote Margaretine pečice, za razkužilo pa sladka medica in tudi borovnice so bile kot zdravilo za dobro voljo. Ob takem razpoloženju nam je vožnja minila skoraj v trenutku.
Po prisrčnem sprejemu z PD Grafičar v Delnicah smo takoj krenili proti Mrkpolju in nato dalje do Begove staze, kjer se je začel naš pohod. Pred odhodom nam je gorski vodič Dado, razložil potek našega potepanja in že smo krenili. Že takoj nas je čakal 40 min vzpon do Ratkovega zaklonišča. To je majhna baraka, ki je služila domačim alpinistom za bivanje pri šoli za urjenje plezanja, katero pa sedaj že nekoliko razpada in jim ni nič kaj v ponos. Po ogledu veličasnih pečin Samarskih stijen smo se po kratkem odmoru odpravili po Viharaški poti, ki edina povezuje Samarske z Bijelim stjenami, našemu današnjemu cilju. A vse to le ni bilo tako enostavno. Pot je začela postajati vse bolj zahtevna in tudi nevarna. Ostre skale in prehodi gor in dol ob vlaznem jutru so bili kar za spoštovati. Prav neverjetno, kako se poteka pot. Zanimivo, da so prehod proti Bijelim stijenam nakazovali medvedi, saj se je pot preko visokih odsekanih skal zdela popolnoma neprehodno. Ob spremljanju njihovega gibanja so tako odkrili prehod in ga takoj potem tudi označili.
Po skoraj šest urni hoji in seveda ob kratkih počitkih na redkih ravnih predelih smo pri le prispeli do koničastih pet-glavih sten. Tudi povzpeli smo se nanje. Od koder pa je izredno lep razgled. V koči pod Steno smo okusili toplo kavo in tudi hladno pivo je nam zelo prileglo. Od tu do avtobusa nas je čakala še kar nekaj hoje. Še posebno zato, ker je cesto prekrižalo podrto drevo in tako smo morali nekoliko podaljšati našo planirano 40 min hojo. Na srečo so naši vodiči našli bližnjico in tako smo kljub temu sicer nekoliko pozneje le prijetno utrujeni posedli v avtobus, ki nas je odpeljal nazaj v Delnice v planinski dom. Tu smo povečerjali, in udobno namestili po sobah. Seveda pa je bilo pred spanje tudi spoznavni večer, kjer nam je Džoni z pravkar narejenim glasbilom zaigral nekaj dalmatinskih, ob glasni spremljavi vseh ostalih.
Zjuraj po zajtrku smo se zopet posedli v avtobusa in odšli proti Narodnemu parku Risnjak. Od platoja pri imenovanega Cajtig smo se odpravili proti koči pod Risnjakom, do katere smo pisperli v dobri poldrugi uri. Takoj smo tudi nadaljevali na sam vrh Risnjak. Čeprav so bili mišice nekaterih še od prejšnjega dneva kar dobro utrujene se je večina tja tudi odpravila. In imeli smo kaj videti. Dokaj čisto ozračje nam je omogočilo pogled do morja, do Snežnika in tudi do Kamniške planine so se odsevale v daljavi.
Po spustu z gore in počitku v koči smo krenili do avtobusov, kateri so nas čakali pri platoju Vilja. Sledila je kar adrenalinska vožnja po makadamu do planinskega doma na Platku. Tu smo po mizah odložili vso našo preostalo jedačo in pojačo imeli pravi piknik. In zopet ob brenkanju na home-made kontrabas smo v veselem razpoloženju dočakali tudi slovo od gostiteljev PD Grafičar – od vodnika Dadota od vedno veselega in zgovornega Lada in seveda vseh ostalih planincev in planink.
Tako nas je potem čakala še vožnja do doma.
Bilo je lepo. Doživeli izjemena dva dneva in spoznali kraje, o katerih smo do sedaj vedeli le to da obstajajo.
Za povečavo klikni na posamezno sliko