pddelo

Klik na sliko za ogled galerije

27. Gašparičev pohod na Krim
Tokrat se pohoda na Krim sploh nisem želela udeležiti. Zavedajoč se svojega pomankanja kondicije po dolgem, vročem poletju neaktivnosti, sem se uklonila Dušanovi spodbudi, da se bom lahko na vrh peljala z njim.
V soboto, 2. septembra 2023, smo se ob 8. uri dobili na Petrolu na Igu, od koder smo se v koloni odpeljali na Gornji Ig. Vmes si je ena skoraj udeleženka premislila, dve najbolj pridni (Ana in Milena) pa smo odložili v Iški, saj sta se odločili za daljšo varianto. Večina ostalih nas je parkirala na parceli Tonetovega zeta (Hvala!) in 10 se nas je peš podalo proti vrhu Krima. Ja, tudi jaz. V dobri uri in pol smo se s različnimi tempi in težavami (zasoplost, povišan srčni utrip, žulji, ipd.) na vrhu pridružili Dušanu, Andreji in Sonji, ki so se peljali. Ne dolgo za nami sta na vrh prišli tudi Ana in Milena. Jaz sem prevzela evidentiranje udeležencev. Poleg 14 planincev Dela in Marjanovega prijatelja iz Iskre oz. IMP, so se “pofočkali” in štempljali še 3 drugi Iskrini planinci, tako da nas je na letošnjem seznamu 18. Po trdnih in tekočih okrepčilih je prišel čas za slikanje in podelitev priznanj Ani za 20. in Sonji za 5. udeležbo na pohodu. Že okrog 12. ure smo se podali navzdol in se ob 13. uri poslovili na Gornjem Igu.
Hvala za družbo in srečno do naslednjič.
Če sem že hodila, sem pa še napisala, Polona

Že nekje sredi tedna sem začel brskati po netu o nekem hribu po imenu Petelinjek, pojma nisem imel in ravno to me je še spodbudilo, da se udeležim izleta, pa še Ana je organizirala kar je pomenilo, da ne more biti slabo. Kot ponavadi smo se dobili pred Ruskim carjem nas 6 članom (Ana, Deni, Vera, Metka, Dušan in moja malenkost, aja pa kužika ob Metke tudi šteje).  Mislim sem, da gremo proti Kočevju ampak je bil očitno drug Petelinjek, šli smo proti Kranjski gori in štart je bil na Korenskem sedlu. Pot, ki jo je Ana izbrala je bila nemarkirana vendar nismo imeli nobenih težav saj je Ana to pot že večkrat prehodila. Sama pot se je kar prijetno cikcakasto dvigovala nič kaj preveč ni popuščala ampak smo imeli lep primeren tempo. Kmalu mi je bilo jasno zakaj je bila izbrana ta pot. Kadar Ana vodi je vedno veliko »gozdnih sadež« in rastlinja. Ja jurčkov je bilo neomajno samo kašen dan prepozno smo prišli, pod vrhom pa je Ana našla lisičke toliko, da smo jih nabirali in nabirali pa jih je še ostalo za še ene dvakrat. Res redko kdaj JIH toliko srečaš. Hoje je še ostalo za 10 minut in smo prispeli na Petelinjek. Po kratki malici smo se odločili, da bi še kar hodili in hodili in smo se odločili, da še potegnemo do Tromeje oz. vrha z imenom Peč. Podaljšali smo pot za kakšnih dobre pol ure  in se proti izhodišču vračali po markirani poti, je lepa krožna pot. Tehnični podatki hoje znašajo 600 nmv, 3,5 ure hoje z vsemi postanki. Ana hvala za lep izlet. Kaj naj rečem za konec lepo in lepo in … narava in hribi so zakon!

Robi

Ob 6uri smo se zbrali pri Ruskem carju, Ana, Pavle Milena. Peljali smo se na Pokljuko do izhodišča na planino Konjscica 1438m.

Žovnek-Čreta 944m
Kljub slabemu vremenu se nas je na Petrolovi črpalki zbralo šest nadabudnih planincev. Po kavici se odpeljemo mimo Braslovč do Žovneškega jezera kjer parkiramo. Vodnica Stanka nas povede do gradu, kjer nam pove tudi kratko zgodovino o njem. Grad Žovnek stoji na vzpetini nad Žovneškim jezerom jugozahodno od Braslovč. Nekoč eden največjih gradov na Slovenskem je dobil ime po svobodnih gospodih Žovneških, poznejših Celjskih grofih.
In zagrizemo v breg do lovskega doma pod Grmado, nato naprej mimo lepih gorskih domačij. Čreta se nahaja severno od Vranskega na osredjem delu Dobroveljske planote. V bližini doma sta tudi dve cerkvici, ki sta od doma oddaljeni 5 oziroma 10 minut. Prva je posvečena Sveti Materi Božji, druga pa Sveti Katarini.
Spustimo se do doma, kjer se okrepčamo z dobrimi hišnimi dobrotami, ki nam pripravi prijazna oskrbnica. Nato spust v dolino,kjer se še malo okrepčamo in prijetno utrujeni z polno novih vtisov odpeljemo proti domu.
Bilo je super!
Dušan

Pag – srečanje s PD Grafičar

Kratko noč sem imela s petka na soboto, 13. 5. 2023, tako da sem se ob 6. uri zjutraj z veseljem zavlekla v kot enega od dveh kombijev, s katerima se nas je 16 planincev (15 članov PD Delo in ena iz PD Iskra) odpeljalo proti Pagu, in za dobro uro zasmrčala do Lokev pri Črnomlju, kjer smo imeli postanek za kavo. Po 20 minutah, ko smo se odpeljali naprej, sem s svojim početjem nadaljevala vse do počivališča Zir na Ličkem polju, kjer smo počakali na naše hrvaške prijatelje. Polurno čakanje smo izkoristili za stranišče, raztezanje nog, sendviče iz nahrbtnikov, morebitno kavo, jaz pa si tam vedno privoščim fritule oz. miške. Po prihodu avtobusa s planinci PD Grafičar smo se dokaj hitro odpravili naprej, po avtocesti skozi predor Sv. Rok, z obveznim vzklikom »Morjeeee!« ob prvem pogledu na modrino, čez paški most po ovinkasti cesti do izhodišča za Sv. Vid malo pred vasjo Kolan. Tam smo se pripravili za vzpon na s 349 m nadmorske višine, najvišji vrh otoka Pag. Priprave so obsegale preobuvanje, krepčanje z domačimi dobrotami, ki so jih ponujali hrvaški planinci, in mazanje s kremo z zaščitnim faktorjem. Malo čez poldne smo vendarle vzeli pot pod noge in se pod že kar vročim soncem mimo vinogradov in drobnice na pašnikih odpravili proti vrhu. Le-tega smo dosegli po dobri uri hoje. Na vrhu smo se posedli okrog ostankov cerkvice Sv. Vida, zgrajene leta 1348, in olajšali nahrbtnike za kak sendvič in pijačo ter uživali v čudovitem razgledu. V cerkvico nismo rinili, saj iztrebki in vonjave pričajo o tem, da jo občasno za zatočišče uporablja prej omenjena drobnica. Kaj hitro so nas prestrašili temni oblaki z vzhoda in prej kot v eni uri smo se začeli spuščati proti kampu Šimuni. Sreča je bila na naši strani, saj so prve kaplje dežja padle šele, ko smo se že zgnetli pod streho recepcije kampa. Nekaj časa smo se zadrževali tam ali v lokalu na obali, potem pa smo se odpeljali v mesto Pag, kjer smo se nastanili v Hotelu Plaža. Po tuširanju, preoblačenju, počivanju, kopanju v morju … smo se zbrali na vrtu sosednje apartmajske hiše, ki so jo zavzeli Grafičarji. Pridni žar mojstri so poskrbeli, da smo se vsi najedli. Ker tudi pijače ni zmanjkalo in nam je vreme spet dobro služilo, se je prijetno druženje s klepetom, plesom in petjem nadaljevalo pozno v večer.

V nedeljo bi morali prehoditi stezo Life on Mars pri Metajni, pa se je vreme odločilo, da nam je dovolj popuščalo in da se bo držalo napovedanega dežja. Tako smo se dopoldne sprehodili in posedeli v mestu Pag, popoldne pa podobno v Novalji. Tam smo v restavraciji pojedli kosilo po želji, se po kratkih govorih obeh predsednikov in zapetih pesmih “izljubili” ter poslovili. Z avtobusom so otok zapustili po isti poti, po kateri smo prišli, mi pa smo se s kombijema odpeljali v Žigljen na trajekt. Do Ljubljane sta kombija ubrala različni poti, saj smo mi v Hočevje do doma odpeljali Ančko, ampak tako iz enega kot drugega kombija smo se pred osmo uro zvečer v razmaku 15 minut poslovili v Sostrem in si zaželeli dober počitek ter kmalu na svidenje.

p.s. vsaka slika v galeriji se lahko poveča (+ desno zgoraj) 

Polšnik – Ostrež – srečanje s PD Grafičar

Malokdo od nas bi si za sobotni izlet izbral Polšnik nad Litijo, oziroma pohod od cerkvice do cerkvice. Pa nas je presenetil  Dušan, ki je organiziral spomladansko srečanje s prijatelji – planinci PD Grafičar.  Zdaj lahko rečemo,da je poskrbel za prijeten, ne preveč naporen pohod. Pot, ki poteka ob širšem območju Polšnika, povezuje štiri vzpone, štiri cerkvice, odlične razgledne točke čez  ozelerne griče nad Posavjem. Izleta se je skupno udeležilo 70 pohodnikov, od tega  skupina, nam že dobro poznanih seniorjev Grafičarja in mlajših članov zagrebškega društva.  Avtobus s hrvaškimi planinci je spretno parkiral na ozki, vijugasti cesti Polšnika, temu je sledil topel pozdrav, nato smo se v središču vasi postavili v gasilsko »pozo«, da bo dobra fotka za lep spomin.

Večja skupina izkušenih planincev, ki jo je vodil Janez, je prehodila daljšo, zahtevnejšo pot od Ostreža, Previškega vrha (873 m), Stranskega vrha in Glinjeka, pa nazaj do Polšnika. Manjša grupa, v glavnem vztrajnih seniorjev, za katero je skrbel Marjan,  pa je ubrala pot mimo kužnega znamenja do cerkvice sv. Katarine na Ostrežu. Nekaj dolgoletnih planincev, lahko bi rekli »dobrih starih prijateljev« je uživalo v klepetu pred gostilno Juvan. Za množico utrujenih in lačnih so z dobro obaro in štrudlom postregli v gostilni na Polšniku, kjer smo po kosilu klepetali in kofetkali. Nato smo se sladkali in spet sladkali, saj so pridna dekleta  iz obeh društev ponujale odlično pecivo. Čez dan turobno in nekoliko pusto vreme se je ob slovesu od hrvaških planincev spremenilo v sončno. Predsednika društev Boris in Dušan sta kratek govor zaključila z obljubo, da se ne bomo na veliko poslavljali, saj se bomo sredi maja spet srečali. In to na otoku Pag.

Zapisala

Sonja Suhadolc

p.s. vsaka slika v galeriji se lahko poveča (+ desno zgoraj) 

Talež in Tolsti vrh:

Pa se tudi jest po dolgem času oglašam, ja prihaja penzija in več časa za druženje z vami člani Planinskega društva Delo, katerega se neizmerno veselim naših bodočih skupnih avantur. Ja v soboto je bila že kar dobra avantura, saj nas pet pogumnih in neustrašnih članov (Ana, Deni, Veri, Dušan in moja malenkost) kljub slabemu vremenu podalo na planirani Talež nad Bledom. Vreme je že na vse zgodaj kazalo svoje zobe in je nalivalo na polno, pošteno povedano sem se tudi sam spraševal ali ima smisel iti in se izpostavljati tej mokroti in vlagi. Ampak naš odločni in hrabri predsednik se je odločil, da gremo in da bo dež kmalu ponehal. Seveda se ga je vreme ustrašilo in ko smo prispeli v kočo na Taležu je prenehalo deževati,. Sama pot do Koče na Taležu je bila primerna vremenu, makadamska in počasi se vzpenjajoča, ne pretežka. Do same koče smo potrebovali nekaj manj kot urco. Koča nas je zelo presenetila, na novo prenovljena z prijazno strežbo in odlično hrano. Vse nas je presenetile pečene reberca, ja že dolgo nisem jedel tako mehkih, ki so se v ustih kar stopile. V prijetni družbi na toplem in suhem čas hitro beži, kot tudi nam je. Počasi smo že začeli že odpravljati, ko smi ugotovili, da se nam iz koče ponuja čudovit pogled na Blejski konec – čarobno opran. Kot pravi planinci smo se odločili, da se še povzpnemo na bližnji Tolsti vrh (še cca 30 minut hoje), s katerega se je še vedno razkrival čudoviti pogled na Bled. Seveda ni manjkal »fotošuting« na vse mogoče in nemogoče načine. Pot nazaj proti izhodišču je potekala mirno z veliko mero dobre volje in pogovori o vsem mogočem. Še enkrat se zahvaljujem Ani za prečudovit pohod in končujem z njeno mislijo: »Včasih pa je treba tudi iti iz cone ugodja. Ja kaj bi vse zamudili, če ne bi šli. Neprecenljivo!

Robi

52. zbor planincev Dela
Zbrali smo se v novem gasilskem domu v Trzinu, in to 24 planincev Dela ter podpredsednica MDO Ljubljane Marinka Koželj Stepic, predstavnika PD RTV Mira Bokan in Drago Car ter nepogrešljivi Marjan Klančar PD Iskra in predstavnika prijateljskega društva Grafičar iz Zagreba Vesna Flego in Dado.
Izvolitev dnevnega reda, delavnega predsedstva, v nadaljevanju poročilo predsednika, komisij itd. Ker ni bilo nobenih zapletov, smo uradni del hitro zaključili. Pod razno smo zagrizli v dobrote, ki so jih pripravile naše zveste članice in jih splahnili z dobro kapljico, ob tem pa razgrabljali o raznih stvareh.
Dušan