pddelo

Izlet v neznano-znano

V soboto smo se združili iz vseh koncev na dolenjskem hlaponu in se skupno zapeljali do Grabna(ne Janezovega). V lokalnem bifeju smo spili jutranjo kavico in nato krenili proti cilju. Hodili smo ob robu gozda, travnikov in sonček nas je prijetno grelo. Po slabi uri smo prišli do gostilne Grabnar, kjer smo si privoščili domače dobrote. Pogovarjali smo se že o izletih za prihodno leto in že je bil čas za odhod na vlak, kjer smo se polnih želodčkov in prijetno otrujeni odpeljali proti domu.

Dušan

SNIDENJE OB 50-LETNICI MED PD DELO LJUBLJANA IN PD GRAFIČAR ZAGREB

Ob tako visokem jubileju nas čas in spomini popeljejo na začetek v leto 1974, ko je na našem občnem zboru prišla pobuda za redna srečanja z Grafičarji. In začelo se je. Isto leto se je nekaj mladcev iz obeh društev srečalo na Kriški gori. Skupaj smo se podali na Triglav, jeseni pa obiskali njihovo idilično kočo na Sljemenu. Leta 1975 smo pričeli z velebitsko transverzalo. Na severni del nas je vodil Darko Luš, 1976 nas je na srednji del vodil Dado, 1978 pa Drago Peršl na južnega. To je bila 3D transverzala.

Nepozabna so bila srečanja na Rašici in Kumu, vsako jesen na Medvednici v domu Grafičarjev. To je bil poseben protokol, dvojna doživetja. V tistih »starih« časih smo se pripeljali z vlakom, pričakali so nas na kolodvoru, naprej s tramvajem, nato peš ali z gondolo do koče. Ob čaju, odlični in obilni večerji, je sledil družabni večer. Pozdravi, izmenjava daril, zapeli smo nekaj pesmi in se preselili na jaso pod njihovim domom, kjer so zakurili velik taborni ogenj – kres, peli smo, plesali, meditirali ob ognju, nepozabno.

Eden od pomembnih dogodkov je bilo pobratenje obeh društev, svečani listini sta leta 1978 na Govejku podpisala takratna predsednika. Za nami je mnogo skupnih prehojenih poti in prijetnih srečanj. Skupaj smo spoznavali lepote Hrvaške in Slovenije, od planin, gora, težjih tur, otokov, muzejev, jam, rudnikov. Skupaj smo zaplesali na planinskem plesu na Gospodarskem razstavišču. In se večkrat nasmejali igram, katerih avtor in igralci so bili kar planinci Grafičarja.  Z željo prikazati gostom kar največ. In uspelo nam je, zato danes praznujemo. Zaslužnost in pohvala gre vsem predsednikom in članom, da smo vztrajali do danes in da smo spet skupaj.

Ob obletnicah smo prejeli in podelili veliko priznanj. Tudi pisci in kronisti so opravili odlično delo, brez katerih ne bi bilo tako bogate zapuščine. Predvsem Jože Gašparič, ki je dogodke skrbno beležil v naših biltenih. Zasluga gre tudi Janezu Porenti za bogat slikovni prispevek. Hvala Dadu za kroniko naših skupnih izletov v sliki in besedi in brošuri alpskega cvetja.

Veliko poti začrtamo tako, da jih zmorejo tudi starejši, pomembno je, da vrvi, ki nas veže, ne pretrgamo. Gre za tiste vrste druženja, ki na skupni poti vsaj za dan ali dva presežemo vsakdanje probleme, prisluhnemo prijatelju in se sprostimo v naravi. Vsako društvo zase je v petdesetih letih druženja po svojih močeh in zaradi dobre volje, tudi spoštovanja do drugega,  dalo svoj dobrobit. In nazadnje iz Prešernove zdravljice…..«ki smo zato se  zbratli, ker dobro v srcu mislimo«.
NAJ TRAJA !!   SREČNO VSEM,

S prijatelji iz Grafa smo se prisrčno srečali v centru Eko-Budinjak v osrčju Žumberške pokrajine. Zaradi kislega vremena je bila samo ena skupina A, ki je ob strokovnem vodstvu prehodila krožno pot Knježeva. Nato smo se odpeljali na dom na Medvednici, kjer smo ob izvrstni jedači in pijači praznovali petdeset let neprekinjenega druženja Dela in Grafičarja in tudi dvestoti skupni izlet. Podrobno zgodovino druženja je razložil in prikazal Dado.
Dušan

Medvednica, 5. Oktober 20245. in 6. oktober 2024. DAN GRAFIČARA

50 let srečanja PD DELO

Praznovanje dneva PD Grafičar in petdesetletnice srečanja s člani PD Delo nas popelje v bližnji krajinski park Žumberak – Samoborsko gorje, v nadaljevanju programa pa do Medvednice in našega planinskega doma Grafičar. Žumberak ali Žumberačka gora (slov. Gorjanci) je gorje na severozahodu Hrvatske, južno od Zagorja i zahodno iz Zagreba in deloma v Sloveniji. Žumberak je tudi ime hrvaške mikroregije, ki vključuje hrvaški del pogorja. Najvišji vrh je Sveta Gera (lit. Trdinov vrh) s 1178 metrov nadmorske višine, ki je tudi najvišji vrh celinske Hrvaške.

Bogastvo rastlinskega in živalskega sveta ter vode so zanimive značilnosti te gore. V preteklosti so izkoriščali tudi rudna bogastva, po katerih slovi Žumberak; zlasti baker, v manjših količinah pa so pridobivali zlato in železo.

NAČRT POTOVANJA:

Sobota, 10.5.2024. Odhod z avtobusom iz Zagreba s parkirišča za Cibono, ob 8. uri zjutraj. Vožnja skozi Bregano, nato ob potoku Bregana, skozi Stojdrago do Eko centra Budinjak, kjer se srečamo z našimi prijatelji iz Ljubljane. Kratek počitek in sprehod.

Skupina A: krajša vožnja do Petričke vasi, kjer je izhodišče za vzpon na Ječmišče (KT HPO, 976 m). Pot vodi čez travnike, od koder se ponujajo panoramski razgledi na okolico. Skupaj do 3 ure hoje, fizično in tehnično lahke.

Skupina B: Budinjak je izhodišče za ogled Arheološkega parka in učne Poti knezov. Pot je dolga 4,2 km in traja 2 uri, deset točk pa ponuja deset različnih in edinstvenih zgodb: od ohranjene narave in geoloških pojavov, kot so mlake, vrtače, trate in jame, do arheoloških najdb iz zgodnje železne in rimske dobe. . Najprivlačnejše so stare gomile-tumuli, 140 jih je ob vznožju naselja in obzidja. Pogojno in tehnično enostavno.

Po vrnitvi obeh skupin v center Budinjaka se po okrepčilu in počitku z avtobusom odpeljemo proti Medvednici do doma Grafičar. Po večerji, za katero bo poskrbelo podjetje, primeren program ob obletnici in druženje ob glasbi. Odhod avtobusa proti ZG zvečer. Prenočitev za naše člane bo možna, ko najprej namestimo goste iz PD Delo.

Nedelja, 6. oktober 2024.

Drugi dan srečanja ni predviden organiziran prevoz, vabimo člane, da pridejo z lastnim prevozom, z žičnico ali peš. Zjutraj krajši sprehod po Medvednici, dogovor za skupne izlete v naslednjem letu. Po kosilu, ki ga je ponudil dom, zaključek srečanja v zgodnjih popoldanskih urah.

Kozji vrh 1624m

Zadnja sobota v juliju.
Šofer Dušan in pohodniki, Bogdan, Pavle, Veri in Ana.
Kar strm vzpon, plezanje preko podrtih dreves in pest lisičk.
Mehka trava na vrhu za poležavanje in lepi razgledi.
Vroč avto in gora peska v dolini Kokra.
Zelo prijazen natakar v gostilni Pod Lipo.
Krasen dan.
Ana 

Moja malenkost se pa je odpeljala na Jezersko do Planšarskega jezera, kjer se začne tematska sprehajalna pot po dolini Ravenjske Kočne v dolžini 8 km. Bilo je super.
Gre za enega lepših sprehodov po Jezerskem. Tematska pot je urejena in označena s smernimi tablami ter opremljena s klopmi. Med sprehodom po dolini Ravenske Kočne lahko mimogrede pokukate v preteklost te lepe gorske pokrajine in opazujete, kako je nekdanji ledenik preoblikoval površje in kako naravne sile nenehno spreminjajo pokrajino pred našimi očmi.
Od parkirišča pri Parku Jezersko, vodi pot ob potoku Jezernica prek travnikov, kjer se odpira veličastni pogled na severna ostenja Kamniško-Savinjskih Alp z najvišjim vrhom Grintovcem. Na poti boste spoznali, kako je nastala ta ledeniška dolina, njeno živalsko in rastlinsko bogastvo in vse ostale znamenitosti, zaradi katerih je Ravenska Kočna vredna obiska.
Tematska pot v dolini Ravenske Kočne, je v zimskem času zaprta!

Dušan

RUDNICA, 946 m

Leta in desetletja sem se vozila po Bohinjski dolini in se povzpenjala na Triglavska jezera, na Lepo Špičje, na Kanjavec, na Tičarico, na Bogatin, na Lanževico, na Krn… Zdaj pa je prišel čas, da se ozrem po Dolini in opazila sem Rudnico, ki stoji v osrčju Bohinjske doline, obkrožena z vasmi, gozdnata, skalnata, prepadna, nevidna za mlade mimohiteče planince.

Prejšnjo soboto se nas je šest planincev dobilo na kavi v Bohinjski Bistrici. Po kavi se nas je peterica odpravila čez kamp Danica do kolesarske steze in naprej v vas Brod in čez Senožeti. Tu smo občudovali travnike polne rož. Del poti proti vrhu je bil kar zelo strm. Na vrhu pa malica in razgledi na vse strani. Sestopili smo v Staro Fužino. Tu nas je pričakal Dušan in nas odpeljal do drugega avta v Bohinjsko Bistrico. V gostilnici Štrudl smo imeli zaključek lepega dne. Le Dušan je bil bolj slabe volje, razjezile so ga oderuške cene na parkiriščih.

Ana

                   LII. TABOR LJUBLJANSKIH PLANINCEV

Tradicionalni, že 52. Tabor ljubljanskih planincev je bil 25. maja 2024 na Kamnem griču nad Loškim potokom. Tabor je bil pred pol stoletja in še sedaj namenjen predvsem druženju planincev iz društev MDO PD Ljubljane. Vsako leto pri organizaciji sodeluje eno od planinskih društev. Tokrat sta bila soorganizatorja kar dva in sicer PD Mercator in PD Loški Potok. S pripravami so pričeli že vsaj dva meseca pred prireditvijo. Lepo so si porazdelili naloge – rezervacija posebnega avtobusa, priprava programa, predlog enolončnice in še mnogo drobnih stvari, ki so pomembne za uspeh akcije.

Zjutraj je iz Ljubljane odpeljal poln avtobus planincev in planink, večinoma članov PD Mercator. Iz drugih krajev so prišli z osebnimi avtomobili. Predstavniki PD Loški Potok so jih lepo sprejeli v Loškem Potoku – Hrib, predstavili kraje v Loški dolini in jih popeljali na vrh, kjer stojita dve cerkvi in od koder se odpira čudovit pogled na Loško dolino.

Nato so se udeleženci razdelili na dve skupini; ena je do koče na Kamnem griču prehodila daljšo pot, druga pa krajšo. Tu so jih že pričakali primerno okrašena koča, ansambel Lozn Bodn Band, predstavniki PD Loški Potok in župan občine.

Točno ob 12. uri se je pričel kratek, a prijeten program. Za začetek so skupaj zapeli planinsko himno, za tem je povezovalka Marinka opravičila odsotnost Jožeta Rovana, predsednika PZS. Nato je program stekel po pripravljenem načrtu. Udeležence so pozdravili Simon Debeljak, župan občine Loški potok, Ernest Gradišar, predsednik MDO PD Ljubljana, Karmen Čeh, predsednica PD Mercator in Janko Debeljak, predstavnik PD Loški Potok. Vsak je na kratko, a zelo zanimivo, opisal področje, na katerem deluje. V kulturno-zabavnem programu so sodelovali: pesnica Marjeta – članica PD Mercator, Klemen in Gal – mlada planinca PD Mercator in domačin Golidarjev Jokl izpod Boncarja doma z zelo zanimivima zgodbama v domačem narečju.

Po zaključku programa je udeležence čakala enolončnica trojka – sestavljena iz rumene kolerabe, krompirja in fižola s klobaso – značilna jed za te kraje. Pričelo se je prijetno druženje, nekaj parov se je že zavrtelo ob zvokih banda. A to je žal trajalo le kratek čas, saj se je vremenska napoved tokrat žal uresničila. Od Snežnika sem so se pripodili temni, deževni oblaki, ki so najprej spustili nekaj drobnih zrn toče, nato pa je pričelo deževati. Udeleženci so kaj hitro pospravili nahrbtnike in odšli proti avtobusu in osebnim vozilom.

52. Tabora ljubljanskih planincev se je udeležilo nekaj manj kot 100 planincev in planink iz PD Mercator, PD Saturnus, PD Delo, PD Polž, PD LPP, PD RTV, PD Črnuče, PD Vevče in seveda PD Loški Potok. Kje bo 53. Tabor ljubljanskih planincev ta trenutek še ne vemo, vemo pa to, da 53. Tabor bo zadnjo soboto v maju leta 2025.

                                                                                                                  Marinka Koželj Stepic

Izlet Paski kozjak

V soboto na lep sončen dan, se nas je zbralo 11 članov, ki smo se podali na Paški Kozjak, se pravi na hrib Bašališče. Na začetku poti se je manjša skupinica odločila, da se raje odpravi na bližnjo Ostrico. Pot nas je najprej vodila po gozdni poti do čudovitega travnika-jase, kjer smo se ločili v dve skupini, hitrejšo in počasnejšo. Po prehojeni jasi, smo se povzpeli na kar zahteven greben (vlažne skale in sama pot). Ko se je počasnejša skupina šele približevala vrhu, se je hitrejša že vračala. Pavle je predlagal, da se vrnemo po lažji makadamski poti, kar smo z veseljem sprejeli. Na žalost je bila koča na Paškem Kozjaku zaprta, zato smo si poiskali  alternativo  nekaj za pod zob v prvi gostilni. Z polnimi trebuhi in novih vtisov smo se poslovili in že čakamo na drugi izlet.

Robi.

Ivanščica je s 1061 m visokim vrhom najvišja in tudi največja gora v severni Hrvaški. Njen hrbet je dolg kar 27 kilometrov od Lepoglave na zahodu do Novega Marofa na vzhodu. Je razvodnica med Savo in Dravo. Njeno nekdanje ime je bilo Očura, današnje ime pa nosi po cerkvenem redu Ivanovcima, kateri so ime dali tudi največjemu gradu ob vznožju, Ivancu.
Gora je skoraj povsem poraščena z gozdom, ima pa tudi nekaj manjših pečin. Ob južnem vznožju gore so tudi stari gradovi, žal danes v ruševinah (od zahoda proti vzhodu: Oštrcgrad, Belecgrad, Milengrad, Grebengrad, na južni strani Pusta Bela in Bela na severni strani).
Kljub svoji razmeroma skromni višini je vrh Ivanščice lep razglednik, s katerega se ob lepem rezgledu vidi do Triglava in Snežnika na zahodu, Dachsteina v Avstriji na severozahodu, Budimpešte na severovzhodu, Slavonskih hribov na vzhodu ter Kozare na jugu. Gora je priljubljen cilj planincev z Ivanca in okoliških vasi ter tudi planincev z Zlatara in okolice, kar potrjuje tudi množica poti na vrh.
Napačno je mnenje nekaterih, ki menijo, da je Ivanščica najvišji vrh Panonskega dela Hrvaške, kar je Trdinov vrh / Sveta Gera Gorjancih / Žumberak. Malo pod vrhom se nahaja najpomembnejša planinska koča Pasarićev dom, na južnem pobočju se nahajajo tudi planinske koče Majer nad vasjo Lobor, Belečka koča pod starim gradom Belecgrad, Lujčekova hiša na Pokojcu, ter koča na Grebengradu.

V maju smo se z Grafičarci srečali v Hrvškem Zagorju. Srečali smo se v vasi Belec, 272 m. Parkirali smo ob cerkvi Marije Snežne. Ta slovi kot ena najlepših hrvaških baročnih cerkva.

Po pozdravu se je večja skupina planincev odpravila proti vrhu Ivanščice. Najprej smo se povzpeli na razgledišče Minžalovec, 687 m. Imeli smo lep pogled navzdol na grad Belec. Med obsežnimi rastišči čemaža smo se potem  vzpenjali do Pasarićeve  koče, 1054 m. Okrog koče ja bilo mnogo obiskovalcev. Mi smo se odpočili in pomalicali. Nekateri smo se povzpeli na razgledni stolp na Ivanščici, 1060 m, par korakov od koče, od koder je bil lep razgled po celotnem Hrvaškem Zagorju. Sledil je sestop do planinske koče Belec, 445 m, ki stoji blizu gradu Belec.

Ta grad je bil prvič omenjen leta 1334, opuščen pa je bil v 18. stoletju. V obdobju razcveta se je zamenjalo čez 20 lastnikov. Bil je dedovan, podarjen, prodan, osvojen… Dvakrat vmes je prišel v lastništvo Celjski grofov. Ti so bili najpomembnejši plemiči dežele Kranjske, Štajerske, Koroške… Zanimivost: Celjski grofje so bili sorodstveno povezani s turškim pašem, zato je bila dežela Štajerska varna pred turškimi vpadi.

V koči Belec pa smo se podprli z dobrim kosilom.

Pavle