pddelo

DONAČKA GORA – A GRUPA
Kot po navadi, smo se razdelili v več skupin.
Začetni del je bil za obe skupini enak. Že v štartu smo dobro zagrizli v kolena. Kako strmo je bilo, smo spoznali šele takrat, ko smo se vračali proti avtomobilom.
Po dobrih dvajsetih minutah so se poti A in B grupe razšle.
Oni levo, mi desno. Pot nas je vodila skozi gozd po vzhodni poti. Strmina je občasno popustila, ampak le toliko da smo malo zadihali.
Po dobri uri hoje pridemo pod pletenice, pospravimo palice ter se pripravimo na ca 10 metrov plezanja.
Ni bilo prav hudo, pa vendar so se gostji s Hrvaške noge zatresle in roke zakrčile. Boris se je nekaj časa trudil z njo, vendar ni šlo. Z vodnikom se je vrnila do lažje poti in jo mahnila proti Rudijevemu domu.
Ostali poplezamo in hitro prispemo do vzhodnega vrha Donačke gore od koder se nam ponudi čudovit razgled.
Nadaljevanje ni prav zahtevno, po pol ure umirjene hoje prispemo na vrh.
Pridružijo se nam nekateri B grupaši, ki so se na vrh odpravili z Rudijevega doma.
Sledi obvezno skupinsko slikanje ter spust do doma. Zasluženo pivo je kar spolzelo po grlu.
Po malici se vsi skupaj vrnemo na izhodišče.

Bogdan

V nedeljo 6. aprila smo se pri parkirišču pri trgovskem centru v Rogatcu srečali že v 201. druženju s prijateljskem planinskem društvom Grafičar iz Zagreba. Ob lepem, a nekoliko vetrovnem vremenu smo se po prijateljskih pozdravih prisotnih planink in planincev, nekoliko posladkali s pecivom, katerega je pripravila Veri ter se potem odpravili na naš pohod, katere cilj je bila  Donačka gora.

Na parkirišču pod cerkvijo Sveti Jurij smo se razdelili na 3 skupine. Težji in daljši pohod je imela A skupina, ki je morala prehoditi tudi krajši varovani odsek z klini. Skupina B pa je krenila po lažji poti proti Rudijevemu domu in potem nadaljevala pohod na vrh Donačke gore. C skupina pa se je pripeljala z avtomobili le do Rudijevega doma.

Skupina B je tako pričela pohod iz parkirišča in po dokaj strmi  cesti mimo domačij kmalu prišli do kolovoza in potem ob ograjenih pašnikih nadaljevali po markirani poti proti vrhu. Med pohodom smo se večkrat ustavljali, kjer smo ugotavljali imena  vzpetin, naselja in gora pred našimi pogledi. Naša pot je potekala tudi mimo klopce, kjer smo nekateri tudi nekoliko dlje postali in od koder  smo nato mimo cerkve Sv. Donata kmalu prišli do asfaltirane ceste, po kateri smo potem nadaljevali tudi do Rudijevega doma. Tu je bil tudi krajši postanek. Dvanajsterica pa je potem nadaljevala pohod proti vrhu gore. Pot je bila lepo speljana po ključih, tako da ni bilo hudih vzponov. Proti vrhu smo opazili tudi krpe snega, ki je zapadel ponoči. Na vrhu smo se srečali z skupino A, ki je ravno takrat prispela na vrh. Po okrepčilu in ogledih smo napravili tudi nekaj fotk ter se potem vsi družno odpravili proti domu. V domu smo imeli naročeno malico, kjer smo se po malici in krajšem postanku ter skupinskem slikanju vsi odpravili v dolino.

Ob koncu pohoda je sledil pozdravni govor obeh predsednikov, Borisa in Dušana in povabilom na prihodnja srečanja, še posebno na 75 letnico ustanovitve PD Grafičarja, ki bo v mesecu maju.  

Marjan  

Izlet na Veliki Slomnik, 22.3.2025

Med Celjem in Laškem ob glavni cesti proti Laškem se  nahaja prijetna vasica Tremerje po imenu in ima vse kar imajo veliki. Cerkev Sv. Luka, bar, kjer se lahko osvežite z okusno kavo ali pijačo in tudi hotel z velikim parkiriščem, sicer le z dvema zvezdicama.

Naš namen sicer ni bil ogled vasi, kar je počel naš predsednik, ker ni mogel z nami, ampak vzpon na Veliki Slomnik. Pri parkirišče ob stranski cesti smo parkirali in po fotkanju strumno krenili na naš pohod. V začetku ob potoku, a se je kmalu pred nami prikazala zelo strma gozdna cesta, ki višje na manjši jasi z vikendom preide v gozdno pot  Tu pa smo potem zavili levo po zopet dokaj strmi poti do vrha grebena . Morda bi bilo potrebno narediti  na nekaterih mestih kakšne stopničke, saj ob mokri poti postane tu zelo nevarno še posebno pri spustu. Od križišča poti na Košenico je pot veliko bolj prijetna, a še vedno strma, vsaj za nas, veterane.

Ko smo prišli na vrh, nas je razočaral pogled na sam vrh. Po slikah na netu naj bi bila tu klopca, kjer se bi lahko prijetno okrepčal, a žal tu ni bilo niti ničesar, da bi se usedel.  Od tu smo potem  takoj  nadaljevali pot do razgledišča vendar smo zaradi močnih sunkov vetra morali opustiti ta naš namen, saj je bilo preveč nevarno za nadaljevanje. Vrnili smo se nazaj bo samega vrha se nekoliko okrepčali, poslikali in vpisali v knjižici ter ter odšli po isti poti nazaj. V začetku je bil namen krožna pot, a zaradi močnega vetra smo tudi to opustili .

Ob pogledih na resje in potočku ob poti smo prišli v dolino, kjer nas je že čakal predsednik  Dušan, ki se je tudi pozanimal, kje bi se lahko ustavili za kosilo. Edini lokal, kjer smo si lahko privoščili okusno kosilo pa je bi bližnji hotel. Velike prostore imajo, kjer naj bi imela praznovanje velika družba, a vseeno smo dobili mizo, katero nam je prijazno osebje priskrbelo,  kjer smo si lahko naročili pijačo in tudi okusno  kosilo.  Kar precej je bilo na izbiro in to po zmernih cenah.

Skupaj smo hodili približno dve uri in pol s počitki pa skoraj 3 ure.  Na pot, ki je bila suha in brez blata se nas je odpravila le peterica, ki se ni ustrašila nekoliko slabše napovedi. . Vreme je bilo  nekoliko oblačno, a brez padavin, večkrat ob poti pozdravil tudi sonček. Prijetno je bilo. Vsi smo lepo v skupini prišli na vrh in potem tudi nazaj v dolino.

Marjan.

V soboto, 8. marca, se nas je pred hotelom Rakov škocjan, kjer je eno od izhodišč pohoda, zbralo dvanajst pohodnikov. Od teh smo praznični dan osmi marec, v družbi najboljših kavalirjev,  zastopale planinke Veri, Deni, Ana, Stanka, Milena, Andreja in Sonja. Pravi spomladanski šopek. Na velikem in zaenkrat še brezplačnem parkirišču smo se malce podprli in pričeli pohod po krožni poti Rakovega Škocjana, nezahtevni poti, ki meri cca 6 km.  To je čudovita kraška dolina, del notranjskega regionalnega parka, med cerkniškim in planinskim jezerom. Po kratkem vzponu smo že občudovali  Mali naravni  most, visok 42 metrov, ki je nastal po vdoru stropa kraške jame. Vse znamenitosti te prelepe kraške doline so opremljene z informativni tablami, zato se pot imenuje tudi učna pot.

Sončno in  toplo vreme prejšnjih dni je vzdržalo in  nas je spremljalo tudi na pohodu, polnem zvončkov in trobentic, zato smo nekje na pol prehojene poti počivali in malicali kar na travnatem  bregu,  s pogledom na Javornike. Tudi druga polovica poti je bila zanimiva, obšli smo polja, na katerih pride reka Rak na površje in po nekaj vijugah spet skrivnostno ponikne. Rakov Škocjan je dobil ime po reki Rak, ki teče tudi skozi Veliki naravni most. V bližini tega mostu so ostanki cerkvice Sv. Kacijana, a si jih nismo ogledali. Dlje smo se zadržali ob večjem izteku vode, ki pridrvi iz smeri Cerkniškega jezera. Ob povratku smo izvedeli, da je v hotelu, ki je čez zimo zaprt, konec tedna že mogoče naročiti pijačo in kavo. Ko smo se malce oddahnili, smo se z avti,  kot nam je predlagal Pavle, proti Cerknici  peljali kar po gozdni makadamski poti. Do kosila v gostilni na Rakeku smo imeli še uro in pol časa, zato me je veselilo, da so pohodniki sprejeli moj predlog in smo si privoščili še ogled Cerkniškega jezera.

Jezero je znano je tudi po tem, da večkrat na dan spreminja barve in »ujeli«  smo ga v čudoviti modrini, vmes se je svetila zlatorumena trščica. Čeprav je v jezeru tokrat manj vode, ga je bilo z razglednega stolpa lepo opazovati.

Posedeti in poklepetati v gostilni Furman na Rakeku nam je prijalo, gostilničar je za dan žena vse punce presenetil s tulipanom. Malo manj smo bili zadovoljni z naročeno hrano, sploh tisti, ki smo naročili ocvrte kalamare. Dobili smo zamrznjene instant obročke z okusom po kalamarih. Ko zdaj razmišljam o izletu, ki je bil v celoti zelo prijeten, si velja zapomniti: nič več srečanja na nabito polnem parkirišču ob črpalki na Lomu in nič več kalamarov  iz gostilne Furman.

Planinski pozdrav.

Sonja Suhadolc

Cel teden sem neprestano gledal poročila kakšno vreme bo v soboto ali nam bo naklonjeno, da se bomo odpravili na Resevno za nekatere še neznan hrib. Resevno je predlagala naša Stanka, ki pa zaradi bolezni, kot tudi Sonja  nista mogli udeležiti pohoda. Vseeno se nas je zbralo 11 članov našega Planinskega društva kot tudi dva člana Planinskega društva RTV. Ja to je bilo res lepo presenečenje in upajmo, da jih bo še kaj. Vedno ste dobrodošli! Kot že veleva tradicija smo se najprej zbrali in vsi skupaj popili jutranjo kavico. No najbolj jutranja ravno ni bila saj smo se zbrali ob pol deseti uri. Dva člana sta se odločila za krajšo pot, ostali pa smo pričeli pohod na koncu kraja Šentjur pri Celju. Sama pot je bila še deloma pomrznjena zato smo začeli bolj previdno, na posameznih mestih pa smo že hodili po blato. Ja čisto pričakovano za konec februarja. Med samo potjo smo se razdelili v manjše skupine vendar se vsake toliko časa počakali en drugega. Najbolj nevaren del poti je bilo zadnjih 15 minut saj je bila pot zelo poledenela. Pri Koči na Resevni smo si najprej povzpeli še na bližnji stolp, kateri nam je ponujal čudoviti pogled po daljni in bližnji Štajerski. Seveda je bil največji užitek ugibanje vrhov, ja meni je šlo bolj slabo. Moram omeniti, da je bilo osebje v koči neizmerni prijazno (celo dva naša kužka so spustili v jedilnico), kot tudi so imeli odlične štruklje (edino moja klobasa ni bila bogve kaj). Po prijetnemu druženju je sledil spust po isti poti proti našim parkingu kjer smo pustili naše avtomobile. Vsi zadovoljni z vremenom, prijetno potjo smo se poslovili v upanju na našo naslednje druženje. Pa še nekaj tehničnih podatkov o poti, ki je primerna za vsakega vsaj malo pripravljenega pohodnika. Pot do koče nam je vzela 1 uro in 15 minut, naredili pa smo 450 metrov nadmorske višine. Zakaj Resevna, zato, ker na Resevni raste veliko Rese (kako enostavno)  🙂

Planinsko društvo DELO                                                                   Ljubljana, 24. januar 2025

                                                     P O  R  O  Č  I  L  O

O delu društva oz. upravnega odbora in odsekov za leto 2024

Upravni odbor društva je imel v letu 2024 enajst sej, na katerih smo obravnavali sprotno problematiko, se pripravljali na izvedbo programa izletov in srečanj s pobratenim društvom Grafičar iz Zagreba. V letu 2024 je društvo štelo…….  Društvo Delo spada med manjše, člani so pretežno seniorji, imamo pa še vedno aktivne člane, ki podpirajo obstoj in delovanje. Vsem se zahvaljujem za sodelovanje, pa tudi tistim članom društva, ki so vsa leta naši zvesti plačniki članarine, lahko bi jim rekli finančni podporniki. Žal ti člani poredko hodijo z nami na izlete, smo pa veseli, da se udeležujejo nekaterih srečanj in občnih zborov. Trudimo se, da bi se društvo obdržalo, zato si želimo, da v naše društvo povabite znance in prijatelje.

Izletniškemu odseku je uspelo realizirati trinajst pohodov oziroma srečanj po programu, med njimi tudi  tri srečanja s prijatelji, planinci Grafičarja. Tokrat moramo posebej izpostaviti, da je za nami pomembno jubilejno leto.  Obeležili smo  50-letnico druženja med PD Delo in PD Grafičar. Oktobrsko skupno srečanje  na Medvednici je bilo že dvestoto po vrsti, kar je častno priznanje za izredno prizadevnost članov obeh društev.

Ob tej priložnosti  smo se srečali v Budinjaku, kjer smo prehodili naravni arheološki park Žumberak. Na večernem skupnem slavju, ki so ga odlično organizirali  naši prijatelji,  smo v njihovi koči slavnostno obeležili dolgoletno navezo in edinstveno prijateljstvo.  Ob tem velikem jubileju smo si obljubili, da bomo tako nadaljevali, ker želimo, da bi trdno prijateljstvo ostalo in trajalo. Tako je v govoru ob praznovanju na Slemenu med drugim zapisala Deni Leban. Naš dolgoletni planinec in prijatelj Dado pa nas je v lepe spomine popeljal z bogato zbirko starih in novejših fotografij.  Danes izrekamo zahvalo in priznanje hrvaškim prijateljem, ki so pripravili ta bogat slavnostni večer.

Z grafičarji smo v aprilu osvojili tudi Mrzlico, v mesecu maju pa Ivanjščico. Predvideno srečanje v oktobru v Domu pod Storžičem je bilo zaradi slabih vremenskih razmer odpovedano.

 Lanskoletni program je bil tudi tokrat uspešno izpolnjen; povprečno se je izletov udeleževalo 12  pohodnikov. Lepi spomini nam bodo ostali na prehojene poti po Dolini Glinščice, Jelenka, Paškega Kozjeka, Rudnice, Kozjega vrha, Lepenatke, Krima, Ribenske gore in Straže, poti od Velikega Gabra  do Radohove vasi in po dolini Drage – Trsek – Popetre. Izpeljali smo tudi tradicionalni Gasparičev pohod na Krim.

Delovanje odseka za informiranje se odvija pretežno po e-majlu in na spletni strani društva, kjer smo se izkazali kot dobri pisci in opazovalci. Ponosni smo na bogat arhiv člankov in fotografij.

V aprilskem Biltenu MDO PD Ljubljana smo objavili  daljši članek  in 6 fotografij. V članku z  naslovom: Ob 50-letnici druženja med PD Grafičar in PD Delo, smo opisali začetke druženja članov obeh društev ter aktivno delo ter prizadevnost takratnih predsednikov in članov, ki so nekaj let za tem podpisali svečano listino o pobratenju.

Na majski seji upravnega odbora smo soglasno sklenili, da je Marjan Klančar imenovan v načelnika v. o. društva Delo.

Planinsko zvezo Slovenije smo pismeno obvestili o spremembi naslova društva PD Delo. Nov uradni naslov – enako kot je nov uradni naslov firme Delo, se glasi: Likozarjeva 1, Lj.  In ne več Dunajska 5.

 Naše društvo že vsa leta deluje s skromnimi financami,  v glavnem shajamo iz sredstev iz članarine, smo pa veseli vsakega prispevka.

Finančno poročilo za leto 2024, poročilo nadzornega odbora in častnega razsodišča bodo podane posebej.

Ob koncu se še enkrat zahvaljujem vsem zvestim in aktivnim članom za uspešno delo s prošnjo, da še naprej vztrajate in podpirate obstoj našega društva. Dobrodošla pa nam bo kakršnakoli pobuda ali pomoč še drugih članov. Zahvaljujem se podjetju Tabularia d. o. o. in Bogdanu Kopmajer, ki za naše društvo brezplačno pripravlja bilanco in obvezno finančno poročilo.

                                                                                                    Dušan Resnik

                                                                                                    Predsednik društva

Zjutraj smo se v polnem številu zbrali pri Ruskem carju.  S štirimi avtomobili smo se potem odpeljali proti našemu cilju  – naselju Trsek nad reko Dragonjo. Vožnja je potekala v lepem vremenu, čeprav so naši vremenarji napovedovali kar nekaj dežja. Mimo Kubeda po stranskih cestah smo prispeli v Trsek v dobri uri in četrt. Žal nas tu ni dočakalo sonce. Bilo pa je oblačno vendar brez padavin. V Trsku sta se dva avtomobila odpravila v Popetre, ker je bil tu konec našega pohoda. Dušan je pa tu pustil svoj avto, da je potem odpeljal voznike nazaj v Trsek po ostale tri avtomobile. To je bilo potrebno, ker ni bila krožna pot.  Medtem, ko smo čakali vrnitev avtomobila smo se ostali odpravili do viske kleti vinarja Jerman. Tu nas je prijazen gospodar počastil z degustacijo ze dobrega refoška, katerega so nekateri tudi kupili saj se je bližalo novo leto in dobro vino vedno paše k obilni silvesterski večerji in morda tudi za darilo.

Kar nekaj časa smo se tu zamudili, ker pa se je gospodarju mudilo v Koper smo se tudi mi lepo poslovili in se potem odpravili po načrtovani poti. Najprej smo se podali proti Zgornjemu Trsku do cerkve Sv Bride Švedske. Tu smo pozvonili, da smo označili naš pohod in si tudi kaj zaželeli. Potem smo se vrnili na izhodišče, od tu smo se podali po starem delu Trska in nato v dolino proti Dragonji. Nekoliko daljši postanek smo imeli pri izviru studenca Škedanec. Na poti proti Dragonji smo pred tem v križišču poti zavili proti naselju Popetre, ki je bilo od tu oddaljeno 2,9 km. Od tu se je pot še nekoliko spustila do reke in nato v hrib  do vrha Brda. Ob kamniti mizi smo neredili nekaj posnetkov in nadaljevali do našega cilja – vasi Popetre. Popetre so gručasto naselje vaškega tipa v Slovenski Istri^[.  Vas je nastala nastala pred 15. stol., ima dobro ohranjen tloris in gabaride. V naselju prevladujejo domačije v nizih, med njimi so zaprti dvori. 

Ker nam je ostalo še nekaj  časa smo se odpravili z avtomobili do kala PR`PUČA, ki je v bistvu en od izvirov reke Dragonje. kjer smo naredili tudi nekaj posnetkov. Naš cilj pa je bil potem malica pro turistični kmetijo Jakomin, kjer smo okusili dobre bobiče in pravkar pečeni kruh, tudi oba refoška sokova sta bila super . 

Bil je to lep lahek pohod prav prirejen za člane, ki imajo nekoli težav z zdravjem. Žal ni bilo sonca, a veeno smo se imeli lepo.

Marjan 

Izlet v neznano-znano

V soboto smo se združili iz vseh koncev na dolenjskem hlaponu in se skupno zapeljali do Grabna(ne Janezovega). V lokalnem bifeju smo spili jutranjo kavico in nato krenili proti cilju. Hodili smo ob robu gozda, travnikov in sonček nas je prijetno grelo. Po slabi uri smo prišli do gostilne Grabnar, kjer smo si privoščili domače dobrote. Pogovarjali smo se že o izletih za prihodno leto in že je bil čas za odhod na vlak, kjer smo se polnih želodčkov in prijetno otrujeni odpeljali proti domu.

Dušan

SNIDENJE OB 50-LETNICI MED PD DELO LJUBLJANA IN PD GRAFIČAR ZAGREB

Ob tako visokem jubileju nas čas in spomini popeljejo na začetek v leto 1974, ko je na našem občnem zboru prišla pobuda za redna srečanja z Grafičarji. In začelo se je. Isto leto se je nekaj mladcev iz obeh društev srečalo na Kriški gori. Skupaj smo se podali na Triglav, jeseni pa obiskali njihovo idilično kočo na Sljemenu. Leta 1975 smo pričeli z velebitsko transverzalo. Na severni del nas je vodil Darko Luš, 1976 nas je na srednji del vodil Dado, 1978 pa Drago Peršl na južnega. To je bila 3D transverzala.

Nepozabna so bila srečanja na Rašici in Kumu, vsako jesen na Medvednici v domu Grafičarjev. To je bil poseben protokol, dvojna doživetja. V tistih »starih« časih smo se pripeljali z vlakom, pričakali so nas na kolodvoru, naprej s tramvajem, nato peš ali z gondolo do koče. Ob čaju, odlični in obilni večerji, je sledil družabni večer. Pozdravi, izmenjava daril, zapeli smo nekaj pesmi in se preselili na jaso pod njihovim domom, kjer so zakurili velik taborni ogenj – kres, peli smo, plesali, meditirali ob ognju, nepozabno.

Eden od pomembnih dogodkov je bilo pobratenje obeh društev, svečani listini sta leta 1978 na Govejku podpisala takratna predsednika. Za nami je mnogo skupnih prehojenih poti in prijetnih srečanj. Skupaj smo spoznavali lepote Hrvaške in Slovenije, od planin, gora, težjih tur, otokov, muzejev, jam, rudnikov. Skupaj smo zaplesali na planinskem plesu na Gospodarskem razstavišču. In se večkrat nasmejali igram, katerih avtor in igralci so bili kar planinci Grafičarja.  Z željo prikazati gostom kar največ. In uspelo nam je, zato danes praznujemo. Zaslužnost in pohvala gre vsem predsednikom in članom, da smo vztrajali do danes in da smo spet skupaj.

Ob obletnicah smo prejeli in podelili veliko priznanj. Tudi pisci in kronisti so opravili odlično delo, brez katerih ne bi bilo tako bogate zapuščine. Predvsem Jože Gašparič, ki je dogodke skrbno beležil v naših biltenih. Zasluga gre tudi Janezu Porenti za bogat slikovni prispevek. Hvala Dadu za kroniko naših skupnih izletov v sliki in besedi in brošuri alpskega cvetja.

Veliko poti začrtamo tako, da jih zmorejo tudi starejši, pomembno je, da vrvi, ki nas veže, ne pretrgamo. Gre za tiste vrste druženja, ki na skupni poti vsaj za dan ali dva presežemo vsakdanje probleme, prisluhnemo prijatelju in se sprostimo v naravi. Vsako društvo zase je v petdesetih letih druženja po svojih močeh in zaradi dobre volje, tudi spoštovanja do drugega,  dalo svoj dobrobit. In nazadnje iz Prešernove zdravljice…..«ki smo zato se  zbratli, ker dobro v srcu mislimo«.
NAJ TRAJA !!   SREČNO VSEM,

S prijatelji iz Grafa smo se prisrčno srečali v centru Eko-Budinjak v osrčju Žumberške pokrajine. Zaradi kislega vremena je bila samo ena skupina A, ki je ob strokovnem vodstvu prehodila krožno pot Knježeva. Nato smo se odpeljali na dom na Medvednici, kjer smo ob izvrstni jedači in pijači praznovali petdeset let neprekinjenega druženja Dela in Grafičarja in tudi dvestoti skupni izlet. Podrobno zgodovino druženja je razložil in prikazal Dado.
Dušan

Medvednica, 5. Oktober 20245. in 6. oktober 2024. DAN GRAFIČARA

50 let srečanja PD DELO

Praznovanje dneva PD Grafičar in petdesetletnice srečanja s člani PD Delo nas popelje v bližnji krajinski park Žumberak – Samoborsko gorje, v nadaljevanju programa pa do Medvednice in našega planinskega doma Grafičar. Žumberak ali Žumberačka gora (slov. Gorjanci) je gorje na severozahodu Hrvatske, južno od Zagorja i zahodno iz Zagreba in deloma v Sloveniji. Žumberak je tudi ime hrvaške mikroregije, ki vključuje hrvaški del pogorja. Najvišji vrh je Sveta Gera (lit. Trdinov vrh) s 1178 metrov nadmorske višine, ki je tudi najvišji vrh celinske Hrvaške.

Bogastvo rastlinskega in živalskega sveta ter vode so zanimive značilnosti te gore. V preteklosti so izkoriščali tudi rudna bogastva, po katerih slovi Žumberak; zlasti baker, v manjših količinah pa so pridobivali zlato in železo.

NAČRT POTOVANJA:

Sobota, 10.5.2024. Odhod z avtobusom iz Zagreba s parkirišča za Cibono, ob 8. uri zjutraj. Vožnja skozi Bregano, nato ob potoku Bregana, skozi Stojdrago do Eko centra Budinjak, kjer se srečamo z našimi prijatelji iz Ljubljane. Kratek počitek in sprehod.

Skupina A: krajša vožnja do Petričke vasi, kjer je izhodišče za vzpon na Ječmišče (KT HPO, 976 m). Pot vodi čez travnike, od koder se ponujajo panoramski razgledi na okolico. Skupaj do 3 ure hoje, fizično in tehnično lahke.

Skupina B: Budinjak je izhodišče za ogled Arheološkega parka in učne Poti knezov. Pot je dolga 4,2 km in traja 2 uri, deset točk pa ponuja deset različnih in edinstvenih zgodb: od ohranjene narave in geoloških pojavov, kot so mlake, vrtače, trate in jame, do arheoloških najdb iz zgodnje železne in rimske dobe. . Najprivlačnejše so stare gomile-tumuli, 140 jih je ob vznožju naselja in obzidja. Pogojno in tehnično enostavno.

Po vrnitvi obeh skupin v center Budinjaka se po okrepčilu in počitku z avtobusom odpeljemo proti Medvednici do doma Grafičar. Po večerji, za katero bo poskrbelo podjetje, primeren program ob obletnici in druženje ob glasbi. Odhod avtobusa proti ZG zvečer. Prenočitev za naše člane bo možna, ko najprej namestimo goste iz PD Delo.

Nedelja, 6. oktober 2024.

Drugi dan srečanja ni predviden organiziran prevoz, vabimo člane, da pridejo z lastnim prevozom, z žičnico ali peš. Zjutraj krajši sprehod po Medvednici, dogovor za skupne izlete v naslednjem letu. Po kosilu, ki ga je ponudil dom, zaključek srečanja v zgodnjih popoldanskih urah.