Gregorjevo je praznik, ki se praznuje 12. marca, na god sv. Gregorja. Šega ima korenine v predkrščanski dobi, vendar se je pri ljudeh uveljavilo prepričanje, da predstavlja prihod pomladi, saj se je po starem koledarju praznovalo na prvi spomladanski dan, ko je svetli del dneva postal daljši. Takrat naj bi čevljarji, kovači in drugi rokodelci, predvsem v krajih na Gorenjskem, prenehali delati ob umetni svetlobi. Po ljudskem izročilu se na ta dan ‘ptički ženijo’, zato je praznik povezan tudi z zaljubljenci. Po starih običajih so se dekleta ozirala v nebo, saj je po ljudskem verovanju veljalo, da bo prva ptica, ki jo bo dekle videlo na ta dan, naznanila, kakšen bo njen mož.

Gregorjevo pa je hkrati tudi praznik, ko zadiši po pomladi. V krajih z dolgoletno obrtniško tradicijo je veljalo, da sv. Gregor »luč v vodo vrže«. Tako se je razvila tradicija spuščanja ‘gregorčkov’, pisanih barčic in hišic, razsvetljenih s svečami, ki jih spustijo po potokih in rekah na predvečer gregorjevega. Običaj je prava paša za oči, saj so nekatere barčice prave umetnine. Večinoma jih izdelajo otroci v vrtcih in šolah. Drobne lučke na vodi nimajo le simbolnega pomena, ampak pričarajo tudi posebno romantično doživetje,  ki si ga morate privoščiti.

Do 16. stoletja, ko je veljal stari julijanski koledar, je sv. Gregor godoval na prvi pomladni dan ob spomladanskem enakonočju. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjevega, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca. Novo razdelitev leta je vpeljal papež Gregor XIII. in v Avstrijskem cesarstvu je koledar začel veljati leta 1584. Po papežu Gregorju XIII. se zato imenuje tudi gregorijanski koledar, ime praznovanju pa je dal Gregor I., pogosteje imenovan Gregor Veliki. Gregor Veliki je umrl 12. marca 604. Njegovega godu zdaj Rimskokatoliška cerkev ne obhaja več na dan njegove smrti, temveč 3. septembra, na dan, ko je postal papež. Njemu na čast je v Sloveniji sezidanih sedem cerkva.