Na dolgo pričakovan izlet na Pot sedmih slapov smo se odpravili z velikim avtobusom. Glede na prijavljene smo se potrudili, da bi vsi, ki so si želeli ogledeti atraktivno kuliso reke Mirne oziroma Drage. Tokrat smo združili moči s PD Delo. Skupaj nas tako je bilo 48, žal je zadnji čas odpovedalo kar nekaj udeležencev. Zjutraj še v temi ob 6 uri smo že krenili z Dolgega mostu. Pot nas je vodila po avtomobilski cesti do Črnega Kala in nato proti meji in Buzetu. Vmes smo imeli postanek pri Risniku.
V Buzetu nas sta že čakale Milena in Vojc. Predno smo začeli naš pohod sem še enkrat razložil potek poti. Sledil je pohod, najprej ob ravninski strugi reke Mirne. Kmalu nato pa smo vstopili v sotesko reke Drage. Pričakovanega mokrega ogleda slapov žal nismo dočakali. Lahko smo občudovali le divjo pokrajino, kjer so za turistično popestritev poskrbeli z krajšim ziplinom, vrvnim mostom in zavarovano potjo. Reka je tu oblikovala številna manjša jezerca, brzice in slapove izpod velikih, na trenutek celo zastrašujočih skal. Tu je tudi področje, kjer so v preteklosti v majhnih količinah izkopavali premog, vendar je vstop v rudniške predore prepovedan. Prevzela nas so tudi visoke stene ob poti, kjer plezalci preizkušajo svoje sposobnosti in pogum.
Ob koncu soteske nas je čakal 100- meterski vzpon, ki pa je bil lepo varovan in ni bilo nobenih problemov s pohodniki. Zanimivi so bili predvsem na krajšem delu poti vdelana kovinska stopala v skalo. Sledil je nato krajši spust in zopet tudi krajši vzpon do planote pod vasjo Selca. Prečili smo Napoleonov most, ki je v Napoleonovih časih služil za prevoz blaga iz Reke v Trst. Naš pohod se je tako nadaljeval preko nepokošenih travnjčkov, ki jih nihče ne kosi in jih počasi prerašča gozd. Vmes se vidijo ruševine davno zapuščenih hiš in opuščeni sadovnjaki. Prispeli smo tako do sipin, do ceste in naselja Kuhari. Od najvišje točke pohoda smo se potem spustili v naselje Kotle. Tudi tu je vse zapuščeno le še manjša gostilna je nekako klubovala samoti. Tu smo se razporedili ob cesti in se zadržali kar daljši čas za malico in krajši počitek. Na vrtu gostilne se namreč ne sme uporabiti hrana in pijača z nahrbtnika, tako pač tu opozarja več napisov.
Pot nas je potem vodila ob strugi reke Mirne, mimo še treh slapov brez vode. Trikrat smo potem prebredli reko bolj rečeno manjši potoček in kmalu prispeli do mostu in sotočja rek Drage in Mirne. Sledil je le pohod ob ravni strugi reke do avtobusa.
Postanek smo imeli v Sočergi, na kosilu. Nekateri so si tu poskrbeli tudi zalogo vina. Naš prijeten izlet smo tako zaključili ob dokaj zgodnji popoldanski uri na Dolgem mostu.
Marjan